Razvijalca Beamdog poznam po izključno njegovih predelavah, saj so tudi edini projekti, ki se jih je ta studio lotil. Kar je v bistvu pametna poteza, saj je razvijalec nabiral izkušnje preko preoblikovanja klasičnih strategij kot so Baldur’s Gate 1 in 2, Planescape Torment, Icewind Dale in Neverwinter Nights, vsem tem stvarem pa je dodal večjo združljivost s sodobnimi PC-ji, igram dodal nekaj težko potrebnih modernih nadgradenj kot je denimo lažja navigacija skozi uporabniški vmesnik, te legendarne igre pa celo predelal za konzole in sodobne telefone.
Nakar so se po vsem tem lotili svojega prvega lastnega naslova MythForce, ki ni bil narejen po tuji licenci, ampak so vse ideje igre njihove lastne. Tudi pri kovanju tega naslova se niso mogli znebiti svoje zaljubljenosti v nostalgično preteklost, zato so poustvarili grafično paleto risank iz osemdesetih, nakar vse skupaj zavili v igralne mehanike roguelike avantur in to porinili na trg, pod cenovno nalepko 30 €.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Beamdog
Založnik: Beamdog
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 12. september 2023
Igrano na: PS5
Rezultat je povprečna igralna izkušnja, čigar največja privlačnost je vizualna podoba, pod to pa se skrivajo standardne mehanike roguelike iger, ki se držijo osnovnih začrtanih smernic žanra, temu pa ne dodajo ničesar bistveno novega.
MythForce vsekakor vsebuje zanimivo in vzdušno uvodno sekvenco, ki bo solzico nostalgije privabila vsakemu, ki je v devetdesetih jutra preživel ob gledanju novih avantur He-Mana. Gledamo v čudovito izrisane podobe, ki predstavijo novo četo herojev, ki se morajo zopet boriti proti zlim junakom, te pa krasijo rogovi, kopita in zloben smeh, tipičen za vse starošolske zlikovce.
Nakar je uvoda hitro konec in preselimo se na ločen zaslon, kjer moramo izbrati svojega junaka. Na voljo so štirje in vsak od njih vsebuje svoje prednosti in unikaten pristop do igranja. Tu je vitez oziroma vitezinja, ki se zanaša na boj od blizu, nasprotnike pa bo lomila preko meča in ščita, odeta pa bo v večji oklep. Potem je tu čarodejka, ki zlikovce uničuje preko magičnih izstrelkov, tat, ki se zanaša na svoja bodala in hitro izmikanje in lokostrelec, ki z nasprotnikom obračuna od daleč, poleg navadnih puščic pa naokoli pošilja tudi magične izstrelke.
Možno, da imajo vsi ti junaki tudi svoja imena, a žal si jih nisem uspel zapomniti, saj MythForce nobenega posebnega truda ne nameni njihovim predstavitvam oziroma oblikovanju kakšne zanimive štorije na sploh. V bistvu samo izberemo junaka in že v naslednjem trenutku smo porinjeni v akcijo, brez kakšne dodatne vmesne sekvence, ki bi razložila kaj sploh delamo in kaj je v bistvu naš cilj. Manjka tudi kaka uvajalna sekvenca, saj dobimo samo zaslon, ki pojasni uporabniški vmesnik, to pa pusti bolj slab začetni vtis.
Skratka, sam sem za junaka izbral lokostrelca, saj imam v prvoosebnih igrah bolj slabe izkušnje s sabljanjem in tako opremljen sem skočil v prvo stopnjo, ki je pričarala standard standardov. Znajdemo se v sobi, ki je seveda naključno generirana, nakar se proti nam zapodijo valovi okostnjakov, jaz pa sem proti njim prožil puščice in se poskušal spomniti vseh kontrol iz začetnega uvajalnega menija.
Hitro te doleti spoznanje, da bo tole bolj počasna igra, tako da je pametno postaviti na nek osamljen prostor in z nasprotnikom obračunati iz razdalje. Moj začetno mnenje, da je boj z vitezom neroden, se je izkazalo za pravilno, saj je težko natančno napovedati udarce nasprotnikov, naše mahanje pa ne daje dovolj natančnega nadzora za uspešen in uživantski boj. Zato sem raje preklopil nazaj na lokostrelca, ki je za igranje veliko lažji, saj nevarnosti odpravi od daleč, puščice pa so dovolj uničljive, da tarče hitro uničijo – včasih individualno, preko posebnih izstrelkov pa celo grupno.
Tako sem moral samo paziti, da je sem imel vedno rit naslonjeno na neko steno, saj se valovi nasprotnikov rodijo iz večih strani, zato vas lahko tako hitro presenetijo s kakim nenadnim napadom od zadaj. Po derazitaciji sem odprl še nekaj skrinj, naletel na zlato, se opremil z novimi škornji in se podal v naslednjo stopnjo, tam pa naletel na nekako isto formulo igranja. Pobij valove, vsake toliko izrabi kakšno okoliško past kot so denimo bruhalniki plamenov, ki lahko poškodujejo vas, a jih lahko izrabite tudi proti tečnim goblinom, nakar spet poberi zaklade in skoči naprej.
Vse seveda ni tako enostavno, saj je tole roguelike in slej kot prej boste naredili napako, si na pladenj naložili preveč grdavžev, temu pa bo sledila smrt in treba bo začeti od samega začetka – brez nabrane opreme in nadgradenj, ki ste jih pridobili v temu skozihodu.
K sreči čisto vsega ne boste izgubili, saj zlato ostane in ga lahko med smrtmi uporabite za nadgradnjo veščin posameznega lika. Ob ponovnih rojstvih boste tako sčasoma postajali močnejši, zaradi česar bo slej ali prej tudi tisti močnejši šef padel in odprl pot skozi nadaljnjo napredovanje po stopnjah, ki jih je kar nekaj. Vsebina nikakor ni nekaj, kar bi pri igri izpostavil za minus, čeprav bi bila lahko ta malce bolj raznovrstna. MythForce namreč redno dostavlja nove vrste grdavžev, ki imajo tudi svoje vzorce obnašanja – ogromne gobe denimo rade nenadoma poniknejo in se tako izognejo našim izstrelkom, goblini pa nam celo izmaknejo kakšen del nabrane opreme, nakar jih je treba loviti.
A ne spremeni se način preko katerega obračunamo s temi nasprotniki. Tu bi veliko pripomogle bolj zanimive in zabavne mehanike boja, ki pa žal ostajajo počasne in sčasoma se jih že naveličaš.
Tudi sprva lepa grafična paleta postane nekaj na kar se sčasoma naveličaš in kasneje sploh več ne opaziš. Že res, da grafika spominja na zlato dobro risank iz osemdesetih, a zaradi manjka neke globoke zgodbe MythForce tega vidika ne izkoristi, tako da na koncu dobiš občutek, da preigravaš nek navaden roguelike, ki ima čez poveznjen Instagram filter.
Omenil bi še nekam zmedeno nadgrajevanje opreme. Ob smrti se namreč preselimo na zaslon, ki pa prav z ničemer ne nakaže, da je interaktabilen. Šele ko sem se s kazalcem sprehodil čez zaslon sem spoznal, da lahko na posamezne dele kliknemo in se nam nato odprejo opcije za nadgrajevanje opreme, a med mirovanjem slike sem bil nekaj časa prepričan, da je celotna zadeva zmrznila.
MythForce se na koncu izkaže kot standardna roguelike pustolovščina, ki sicer ni slaba, a spet ne navduši in je zgolj povprečna. Beamdog je vsaj dodal možnost sodelovalnega igranja, takod a se lahko v obujanje nostalgičnih spominov spravijo štirje igralci hkrati, kar celotnemu paketu doda nekaj prepotrebne vrednosti. A vse skupaj se mi zdi kot zapravljen potencial – kot da razvijalec ne bi imel prave ideje, kam zadevo zapeljati, zato se je na koncu zadovoljil z že zapostavljenimi standardi tega žanra, zaradi česar ji prisodim tudi povprečno oceno.
