Igre razvijalca From Software imajo en problem. Naslovi kot so Dark Souls, Bloodborne in Elden Ring imajo tako dobro razdelane in povezane stopnje ter vsebujejo tako spolirane mehanike bojevanja in raziskovanja, da se ti preprosto ne da igrati nič drugega. Zato te igre preigraš znova in znova, a tudi tisti najbolj potrpežljivi se slej kot prej prenajejo enega in istega obroka, nakar začno iskati nekaj drugega, ki bi vsaj po sistemu igralnih mehanik spominjalo na From Softwarove uspešnice.
Tako se je rodil povsem nov žanr iger, imenovan “Soulslike” in skozi leta smo dobili kar nekaj projektov iz strani drugih studiev, ki so na takšne in drugačne načine poskušali oponašati večjega bratca ter dostaviti svojo verzijo neizprosnega sveta, ki pa še vedno vleče k igranju.
In vsi ti poskusi niso bili klavrni. Igralci so lahko veliko takšne zabave našli v dvojcu iger Nioh, dobro pa se je odrezal tudi studio Deck13, ki je prav tako dostavil duo naslovov The Surge. Vendar pa smo čakali do leta 2023 da smo dobili naslove, ki so se lahko resnično začeli primerjati z mojstrovinami japonskega studia. Najprej nas je presenetil Remnant 2, zdaj pa je na sceno stopil še Lies of P, ki se lahko okliče za najboljšo soulslike izkušnjo doslej.
Razvojna ekipa: Neowiz
Založnik: Neowiz
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 18. september 2023
Igrano na: PC
VIDEO RECENZIJA
Kar je še bolj presenetljivo pri vsemu skupaj je razvijalec, ki je igro spočel. Neowiz je studio in hkrati založnik, ki se je skozi leta podpisal pod kar nekaj naslovov in nobeden od njih ni bil ravno kakšna prodajna uspešnica ali pa igra o kateri bi se veliko govorilo. Nakar jim je v prvem poskusu snovanja soulslike izkušnje uspelo spočeti igro, ki nas potegne k igranju že na samem začetku in nas nato ne izpusti do samega konca, ki ga boste ugledali po nekje 25 urah igranja.
Neowiz je bil ob prvi najavi igre Lies of P obtožen da kopira igro Bloodborne, kar so takoj zanikali in v tem zanikanju tiči nekaj resnice. Lies of P si namreč od Bloodborna sposodi samo groteskno, že malce srhljivo okolico, medtem ko pa po igranju bolj spomni na nekakšno mešanico iger Dark Souls in Sekiro.
Lies of P ne izgublja časa in vam na hitro opiše dogajanje, ki pravi, da smo skočili v temačno različico pripovedi o Ostržku, le da tule ne bomo gledali v lesene lutke, ampak mehanske iznajdbe, ki jih poganja para in so umeščene nekje v industrijsko dobo. Lutkam se je zaradi nekega razloga povsem odpeljalo, zaradi česar so začele pobijati svoje človeške lastnike, naš Ostržek pa je ena redkih lutk, ki je še pri pravi pameti in se odpravi iskati odgovore. Potovanje ga pripelje do ogromnega hotela, ki služi kot nekakšna naša baza, v njej pa se lotimo tipične potovalne zanke soulslike iger: v bazi nadgradimo naš lik in mu preko tega izboljšamo statistike, nakar nadgradimo še opremo in se preko posebnega portala teleportiramo do naše zadnje točke raziskovanja.
Vsi tisti, ki ste že dolgo pristaši FromSoftwarovih naslovov in ste še posebej hvalili Elden Ringov odprti svet boste pri raziskovanju sveta Lies of P bržkone razočarani. To je namreč dokaj linearna igra, ki je pri sprehajanju po svetu še bolj omejena od originalnega Dark Soulsa. Sicer si bil tudi tam dokaj omejen, saj brez nadgrajenih orožij v določenih stopnjah preprosto nisi imel za burek, a imel si vsaj opcijo, da greš nekam drugam. Lies of P po drugi strani servira stopnje eno za drugo in čeprav vsake toliko ponudi nekaj dodatnega raziskovanja, so to samo obstranske sobe, nakar odkleneš kakšno bližnjico in se vrneš na začetno točko. Pot naprej je samo ena in ta vodi skozi sprva dokaj razgibano okolico, ki pa se kasneje začne malce ponavljati.
Temačne ulice mesta nato zamenja industrijski kompleks, nakar skočimo v raziskovanje porušene katedrale in vse to so sicer lokacije, ki so si med sabo različne, a pogrešal sem malce večjo raznolikost, ki bi res presekalo neprestano temo. Na poti boste srečali različne nasprotnike: redno vas bodo napadale ponorele lutke, ki so dobro animirane in vsebujejo veliko podrobnosti kot je denimo postopno ugašanje luči v očeh, potem ko jim zadate smrtni udarec. Poleg mehanskih nepridipravov boste poračunali tudi z nasprotniki iz mesa in krvi, vsi ti grdavži pa vsebujejo svoje mehanike napadanja in branjenja, ki si jih bo treba zapomniti.
Boj je na splošno uživantski. Velja standardno pravilo soulslike iger: na voljo je lahek in težji udarec, vsak od teh pa zahteva svoj čas za izvedbo. Spočetka izberete svoj začetni arzenal orožij in sam sem se odločil za nekakšno verzijo tanka, ki vihti dvoročni meč, kar mislim, da je bila napaka. Pri mikastenju namreč nikakor nisem ujel pravega ritma, saj sem se nameraval po napadih hitro izmikati, moj meč pa je bil pri tem preprosto prepočasen. Pri navadnih nasprotnikih je še šlo, a pri šefih sem imel težave izkoristiti že en navaden lahek zamah, saj sem pri izmiku bil nato vedno prepočasen in te poškodbe hitro pripeljejo do prehitre smrti. Šefi so na splošno zelo domiselni in zahtevajo kar nekaj študiranja. Vsebujejo več faz in če boste pri kakšnemu presenečeni, da ste ga prehitro pokončali, bodite brez skrbi, saj se zgodi tudi to, da nenadoma oživijo, vi pa jih žalostno lahko samo gledate, saj ste za prvi del izrabili vse zdravilne napitke. Pri pretepanju sicer imamo dve opciji branjenja: lahko se izmikamo ali pa pravočasno pariramo, vendar pa je izmikanje preprosto premalo zanesljivo, zato se bo treba zanesti tudi na pravočasno odbijanje udarcev, to pa zaradi nepredvidljivih napadov šefov ni tako lahka naloga.
K sreči se da vse ovire premagati, saj preko nabranih duš, tu imenovane Ergo, lahko nadgrajujete svoj lik, čeprav je malce tečno, da se je za to vedno treba najprej teleportirati v domačo bazo. Nakar je tu še postopno nadgrajevanje orožja, ki ga je sicer manj kot pa v kakšnem Dark Soulsu, a Lies of P to nadomesti z unikatnim kombiniranjem delov orožij. Orožja namreč nosijo ročaj in rezilo, to pa lahko med sabo kombinirate in si ustvarite napadalno palico, ki bo ustrezala vašemu tipu igranja.
Vsa hladna orožja boste vihteli v eni roki, drugo pa boste lahko preoblikovali v priročni izstreljevalnik vrvi, ki sovraga potegne bližje k nam, metalec plamenov ali pa jo boste izrabili za pošiljanje izstrelkov elektrike. Tudi te stvari lahko kasneje nadgrajujete in med sabo menjate, pri temu pa ne boste plačali kakšnega resnega davka, saj igra nagrajuje eksperimentiranje. Oklepov žal ni, saj se lahko samo preoblačite v različne kostume, a te obleke in pokrivala za glavo so samo kozmetika in ne zvišajo statistik.
Lies of P je povsem enoigralska izkušnja, tako da boste zaman iskali boje proti pravim igralcem ali pa da vam bodo ti po svetu puščali kakšna sporočila. Če se kje resneje zataknete lahko preko posebne surovine prikličete umetnopametnega pomočnika, ki pa nima kakšnega imena ali osebne zgodovine, ampak je preprosto tam zato, da pomaga pri sekanju šefa, po končani bitki pa nato izpuhti v zrak.
Omeniti moram še naravnost noro optimizacijo. Igro sem igral na PC-ju in že dolgo nisem videl naslova, ki bi bil tako dobro optimiziran. Sicer sem resda imel vključeno opcijo DLSS-a, a na grafični kartici RTX 3070 sem pri ločljivosti 1440p držal skoraj konstantnih 144 sličic na sekundo, grafična podoba pa je na splošno odlična. Resda ne skačemo po povsem odprtem svetu a kljub temu sem bil nad prikazanim očaran, zaradi česar boste lahko igro z visokimi sličicami na sekundo poganjali tudi tisti s šibkejšimi PC-ji.
Lies of P je še eno toplo presenečenje letošnjika in čeprav stvar ni popolna in vsebuje nekaj frustracij, gre za izjemno polirano izkušnjo, ki si definitivno zasluži nadaljevanja. Če bo še Lords of the Fallen dostavil vse obljubljeno bomo letos dobili že tretjo kvalitetno soulslike izkušnjo, kar pomeni, da imamo pri kovanju takšnih izkušenj končno na voljo tudi alternativne razvijalce, to pa bo ublažilo sušo, medtem ko čakamo na naslednjo mojstrovino FromSoftwara.
