5 največjih razočaranj v 2023

Leto 2023 je bilo eno najbolj rodovitnih kar jih pomnim in dobili smo cel kup kvalitetnih iger iz strani večjih in manjših založnikov, ki so se, še posebej v oktobru in novembru, vse borile za dragoceno pozornost igralcev, ki pa ni neskončna.

Poleg kvalitetnih naslovov pa smo dobili tudi nekaj takšnih, ki niso izpolnili svojega potenciala oziroma niso dostavili vsega tistega, kar so nam razvijalci prej obljubljali v napovednikih. To niso slabe ali zanič igre, saj bi se na takšni lestvici letos za svojo krono borile igre kot so The Walking Dead: Destinies, Skull Island: Rise of Kong in The Lord of the Rings Gollum, ampak naslovi, ki so nam zlomili srca in nas pustili nepotešene in preprosto niso dosegli svojega potenciala.

Skupno gledano pa je večini teh iger še vedno pametno ponuditi priložnost za preigravanje, saj vas znajo na koncu kljub svojim minusom navdušiti, le pazite se, da za njih ne odštejete ravno polne cene.

5. Forspoken

Prvo negativno presenečenje letošnjika se je pripetilo že januarja, saj je založnik Square Enix takrat v obstoj poslal igro Forspoken. Založnika je sicer treba pohvaliti, da si je sploh upal zagnati povsem svežo franšizo v letu, kjer se je večina založnikov zanašala na predelave in nadaljevanja, a žal razvijalska ekipa Luminous Productions niti ni dobro vedela, kaj naj bi ta igra na koncu sploh bila.

Tako smo dobili zmedeno pripoved o punci Frey, ki se teleportira v magični svet in tam postane mogočna bojevnica, ki poskuša pomagati zatiranemu prebivalstvu, nakar skačemo po odprtem svetu in opravljamo ponavljajoče se naloge in poslušamo besedičenje magične zapestnice, ki nikakor noče utihniti. K splošnemu vtisu ne pomaga niti cringe humor, zaradi katerega igralec večkrat zavije z očmi in na splošno je to igra, ki je postavljena v odprti svet in ne dostavi ničesar res novega. Boj je sicer mestoma bil napet in hitro tekanje zna biti celo zabavno, vendar pa Luminous Productions vsega skupaj ni znal povezati v neko res zabavno celoto.

Igra je ob izidu imela tudi ogromne težave z optimizacijo in se je grdo zatikala kljub temu, da grafična podoba ni bila nič preveč posebnega. Zadnji žebelj v krsto je bila cena: Forspoken na Steamu zase zahteva kar 80 €, kar je naravnost komična cifra glede na to, kaj za njo dobimo.

4. Cities Skylines 2

Da bo imel Cities Skylines 2, nadaljevanje ene od najbolj popularnih graditeljskih strategij, velike težave, je bilo znano še preden je igra sploh izšla na digitalnih servisih. Razvijalec Colossal Order je namreč predhodno sporočil, da jim med razvojem ni uspelo doseči dovolj dobre optimizacije, ki so jo želeli ampak da igre ne nameravajo zamakniti ker… No, v bistvu niti niso imeli nekega dobrega razloga, saj je vsem jasno, da je igra izšla zato, da bi lahko začeli od nje služiti, s popravki pa se bodo nato ukvarjali naknadno.

A da bo stvar tako slabo delovala, da je ne bo mogel pri spodobnih sličicah na sekundo poganjati niti RTX 4090 ni pričakoval nihče. Večje ko postaja tvoje mesto, kar je nekako tudi smisel takšnih iger, večji je padec sličic na sekundo in čeprav so si kritiki enotni, da je samo igranje dokaj zabavno, vse to pokvari zanič optimizacija ter poplava večjih in manjših hroščev, zaradi katerih igra preprosto ne deluje tako kot bi morala.

Cities Skylines 2 je v bistvu igra, ki je še Early Accessu, a se prodaja kot končna izdaja. Razvijalec sicer pravi, da ne bo počival, dokler ne popravi optimizacije, a še pri tej targetirajo stabilnih 30 sličic na sekundo in ne 60, kakor je pri PC-jih že dolgo navada. Digitalnim arhitektom se tako splača še počakati kakšnega pol leta in morda se bodo do takrat izničili tisti največji hrošči, takrat pa zna upasti tudi cena, razvijalec pa bo uvedel še podporo za izdelavo modov, ki trenutno manjka in je bila velik del originala.

3. Immortals of Aveum

Založnik EA je letos izdal dve povsem novi franšizi in obe sta bili tako hitro pozabljivi, da sem se nanju spomnil šele ob ustvarjanju te lestvice. Prva od teh iger je bila Wild Hearts in naj bi bila neka konkurenca franšizi Monster Hunter, še bolj pa je bil zmeden Immortals of Aveum, ki mi je čudno deloval že v napovednikih.

Immortals of Aveum nam predstavi bojevnika Jaka, ki je pravi posebnež, saj ta nima samo velikih mišic ampak je natreniran tudi v magiji. Igra nam tako predstavi pošiljanje magičnih izstrelkov iz prvoosebne perspektive, česar pri videoigrah ne vidimo ravno pogosto. Problem je, da to magično streljanje ni nič kaj preveč drugačno od običajnih prvoosebnih streljank. Na splošno je tole dokaj povprečen, če ne mestoma že kar generičen naslov, ki je bil tudi hitro pozabljiv. Razvijalcu je spodletelo pri tempiranju dogodkov znotraj štorije, nadgradnje lika pa celokupno niso res spremenile poteka igranja.

Tudi založnik EA očitno v tem naslovu ni uvidel nekega velikega potenciala, tako da je oglaševalsko kampanjo hitro ugasnil in sumimo, da o Immortals of Aveum in hkrati igri Wild Hearts ne bomo slišali nikoli več.

2. Atlas Fallen

Atlas Fallen je še en naslov pri katerem je imel razvijalec na začetku neko vizijo, a nato okoli nje ni znal zgraditi privlačne igre. V tem primeru je bila ta vizija ogromen peščen svet, ki bi ga igralec lahko hitro prečkal preko frajerskega surfanja skozi pesek, da pa bi vse skupaj imelo nek smisel pa niti ni tako pomembno.

To je v bistvu tudi vse kar igra ponuja, saj je bojevanje proti pošastim ponavljajoče se in dolgočasno, velikokrat pa se kot igralec zalotiš, da samo prožiš specialke in upaš na najboljše. Da je boj tako reven je tu še posebej veliko presenečenje, saj za igro stoji razvijalec Deck13, ki je preko iger The Surge 1 in 2 dodobra dodelal bojevalne “soulslike” mehanike in se nato začel izboljševati tudi na področju oblikovanja stopenj, nakar je v Atlas Fallen vse to zavrgel in izdelal hitro pozabljiv odprt svet, ki ima komaj kaj zgodbe in praktično povsem mrtvo okolico, kjer vas vsake toliko napade neka peščena glista.

Upamo, da se Deck13 vrne k svojim koreninam in opusti svet igre Atlas Fallen, ki je tako nezanimiv, da mu ni rešitve niti v kakšnem nadaljevanju, čeprav po eni strani upamo, da vseeno obdržijo tehniko surfanja po pesku, saj je bila ta ena redkih izjem tega naslova in si zasluži poustvaritev tudi v kakšnem njihovem bodočem projektu.

1. Redfall

Moje osebno največje razočaranje je igra studia, ki sem ga v preteklih letih štel med najbolj spoštovana imena. Razvijalec Arkane se je v preteklosti podpisal pod legendarne naslove tipa Dishonored in Prey, a ker se te igre niso dovolj dobro prodale mu je Bethesda naložila izdelavo skupinske prvoosebne streljanke Redfall, saj je vedno dobra ideja ukazati studiu, ki je znan po bogatih enoigralskih izkušnjah, da opusti vse po čemur je znan in se osredotoči na nekaj, česar prej nikoli ni izdelal.

Rezultat je bil pričakovan še preden je igra izšla in čeprav je Redfall vseboval zanimivo premiso mesteca, ki je bil zmrznjen v času in so ga povsod naselili vampirji, je izvedba bila podpovprečna, več kot jasno pa je razvijalcu tudi zmanjkalo časa, da bi ustvaril vse tisto kar si je na začetku začrtal.

Redfall je ena od najbolj boleče se ponavljajočih izkušenj zadnjih nekaj let, ki jo je na začetku kazila tudi ogromna zalega hroščev. Vse v tej igri je dolgočasno: od streljanja, opravljanja stranskih in glavnih nalog do gledanja vmesnih sekvenc, kjer je zmanjkalo proračuna za animacijo tako da gledamo samo Powerpoint prezentacije. Potem je tu do konca zabita umetna inteligenca nasprotnikov, kjer ti edino nevarnost predstavljajo vampirji in še to samo takrat, ko se na vas spravi vsaj pet njih in ste stisnjeni v kot, saj jim drugače nepreplezljivo oviro predstavljajo že opuščeni avtomobili sredi ceste, ki jih ne znajo preplezati.

Če držijo govorice potem Redfalla ni želel izdelati niti Arkane, saj je bil v kodiranje prisiljen iz strani založnika in stavimo, da je ravno ta naslov razlog, da se je zdaj Microsoft končno bolj vmešal v izdelavo naslovov izpod založnika Bethesda in samo upamo, da to pomeni, da bo Arkane lahko zopet počel vse tisto zaradi česar se je igričarski publiki priljubil že več kot 20 let nazaj.