Včeraj je bil zame vznemirljiv dan, saj sem končno dočakal premiero 4. sezone serije Pravi detektiv, ki se je s prvo sezono, danes staro desetletje, zapisala med moje najbolj priljubljene televizijske izdelke in uvodno poglavje sem pogledal že tolikokrat, da poznam nekatere dialoge na pamet. Žal je kvaliteta serije nato brž začela padati navzdol: 2. sezono so sovražili praktično vsi, čeprav meni osebno ni bila tako napačna, kritiki pa so imeli radi tretje poglavje, ki pa je bilo meni osebno razvlečeno in dolgočasno, konec pa je bila prava katastrofa.
A pri takšnih stvareh sem vedno pripravljen ustvarjalcem dati novo priložnost in nova sezona je povsem zamenjala kreativo, v glavno vlogo posadila priznano igralko Jodie Foster, prve recenzije pa so zadevi na Rotten Tomatoes prisodile dokaj visoko oceno in nekatere strani tipa IGN so 4. sezono ocenile za tako dobro, da se ta lahko kosa s 1. sezono.
A moram vam povedati, da sem po ogledu premierne epizode nad stvarjo gromko razočaran in le s težavo se bom spravil v gledanje preostalih epizod.
Nova sezona, podnaslovljena Dežela teme, slabe občutke zbudi že na začetku, ko se v uvodni špici zavrti pesem Bury a Friend, ki jo je spočela Billie Eilish in neka takšna sodobna, že stokrat slišana pesem preprosto ne sodi v serijo tipa Pravi detektiv, ki je imel v originalni sezoni tako dober intro, da je ta eden redkih, ki ga nikoli nisem preskočil.
A to je šele začetek težav prve epizode, ki ima sicer zanimiv zaplet. Znotraj Aljaske najdemo raziskovalno postajo Tsalal, ki vsebuje 6 znanstvenikov, ti pa nato neke noči preprosto izginejo brez sledu. Preiskavo tokrat nadzoruje ženski par Liz Danvers (Jodie Foster) in Evangeline Navarro (Kali Reis) in hitro postane jasno, da ti znanstveniki niso odšli samo na en hiter sprehod, saj Liz na tleh najde odrezan človeški jezik.
Sliši se kot pošten in srhljiv uvod v dogajanje, kajne? Drži, a žal je teh uvodnih nekaj minut v bistvu edina svetla točka te epizode, nakar vse skupaj postane sosledje nelogičnih dogodkov, ki te v bistvu pustijo zehajočega in zbudiš se samo ob samem koncu, ki je dejansko dokaj srhljiv.
Dežela teme v dobri uri predstavi cel kup oseb, ki ti kot gledalcu ne pomenijo nič, nakar stvari skačejo od ene osebe do druge in svoj čas pred kamerami dobijo tudi tisti najmanj pomembni nastopajoči. Seveda je tu tudi cel kup klišejev in lukenj v scenariju: nek mali fantek na papir nariše pošast, kar je že takoj razlog za zavijanje z očmi, starša ga malce gledata, stopita dobesedno nekje dva metra stran in praktično začneta seksati, medtem ko je mali paglavec ostal v sobi z odprtimi vrati. Po uvodnem zapletu tudi vsem postane vseeno za izginule znanstvenike, saj se raje ukvarjajo z medsebojnimi dramami in z nekim umorom, ki se je zgodil leta prej. V bistvu je takšen primer izginule raziskovalne ekipe malce prevelik za neko odročno policijsko postajo, a očitno ima FBI druge skrbi in je celoten primer prepustil policiji, ki vsebuje nekje štiričlansko ekipo.
Potem je tu samo igranje. Se spomnite v prvi sezoni in kemijo, ki sta jo imela Rust Cohle (Matthew McConaughey) in Marty Hart (Woody Harrelson)? No, tega tule ne boste ugledali, saj sta Liz in Evangeline videti, kot da se sploh ne nahajata v isti sobi. Jodie Foster še nekako v redu odigra svojo vlogo, a Kali preprosto ni dorasla izzivu. Kali Reis je v bistvu bivša boksarka in to je njena druga filmska vloga, zaradi česar bi potrebovala še nekaj treninga v manjših vlogah, ne pa da je kar porinjena na čelo ene od najbolj prepoznavnih televizijskih serij. Njeno igranje ni povsem zanič, vendar pa se preprosto ne ujame z Jodie, kar je za detektivske pare eden od ključnih dejavnikov.
Škripa tudi drugje v produkciji. CGI je smešno slab, kar je za izdelek, ki ga je spočel HBO, res presenetljivo, glasba je mimosunek in res je očitno, da Dežela teme najprej ni bila zamišljena kot nova sezona Pravega detektiva, ampak kot neka ločena zadeva. To je potrdila tudi ustvarjalka serije Issa López, ki je najprej zadevo poskušala prodati HBO-ju pod drugim imenom, a so ji nato kravatniki predlagali, da bi bilo morda smiselno uvesti neko navezo s Pravim detektivom. Malce smešno je tudi dejstvo, da je Issa kmalu po izidu premiere ljudi preko X-a prosila, da seriji na Rotten Tomatoes podelijo višje ocene, saj naj bi ji slabe številke podeljevali vsi tisti, ki sovražijo močne ženske glavne like.
Zato se serija sploh ne čuti več kot sezona Pravega detektiva, saj je notri preveč nadnaravnih dogodkov, ki so bili prisotni tudi v prvi sezoni, a tam so bili bolj subtilni in do zadnjega kadra gledalec ni vedel, ali so posledica zadrogiranega uma Rusta ali pa se res dogaja nekaj paranormalnega.
Morda bodo okus popravile naslednje epizode, a za to držim bolj malo upanja, saj bomo skupno dobili samo šest epizod, vse te pa lahko pri nas spremljamo preko pretočnega servisa HBO Max.
