Ko sem ugledal prvi napovednik za igro Pacific Drive, prvenec razvijalca Ironwood Studios, sem bil takoj očaran. Takoj mi je bilo namreč jasno, da gledam v izdelek, ki mi bo poskušal predstaviti sveže ideje, saj bolj redko izkusimo enoigralski naslov, kjer večino časa prebijemo znotraj avtomobila in tega upravljamo skozi prvooseben pogled.
Napovednik je bil resda udaren, a ob omembi besede roguelite sem takoj kislo pogleda, saj tole ni ravno moj omiljeni žanr, še olj pa se mi je priskutilo dejstvo, da bo Pacific Drive vseboval preživetvene mehanike, kar pomeni veliko nabiranja surovin za namene kovačenja, kar v igrah spet ni moj priljubljen hobi.
In ti vtisi so se na koncu izkazali za pravilne, saj je Pacific Drive sicer izjemno atmosferična pustolovščina, ki pa ji igralne mehanike večkrat ponagajajo in zato sčasoma stvar postane najedajoča za igranje in se je tako izneverila mojim dokaj visokim pričakovanjem.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Ironwood Studios
Založnik: Kepler Interactive
Platforme: PC, PS5
Nakup: Steam, PS5
Datum izida: 22. februar 2024
Igrano na: PC
Začetek avanture je sicer vzpodbuden, saj se znajdemo za volanom karavana, ki vozimo po umirjeni cesti, vmes pa poslušamo glasbo in tako doživljamo meditacijsko vožnjo skozi borovce. Prostor za naše volaniziranje je bil sicer malce nerodno izbran, saj se vozimo blizu lokacije Olympic Exclusion Zone, to pa je na moč čuden predel severne Amerike, kjer se je v preteklosti, zaradi eksperimenta znanstvenikov, zgodilo nekaj čudnega, zato so območje zagradili in tako nihče ne ve točno, kaj se tam notri sploh dogaja. Tudi naš neimenovani in nemi junak nima ravno namena obiskati te zone, vendar pa ima to nesrečo, da ga v dogajanje posrka čuden vrtinec in nato se kar naenkrat znajdemo sredi velikih težav, kjer nam je nevarnost ves čas za petami, za preživetje pa se lahko zanesemo samo na tek in našega zvestega karavana, ki je kar nekaj stopenj pod črto odobravajočega tehničnega pregleda.
K sreči v zoni nismo sami, saj nam začne preko radio kmalu pomagati trojica neznancev, ki nas pripelje do garaže in ta se po naključju nahaja kot nekakšen ločen žep od drugih dimenzij, ki je hkrati edini z nekakšno konsistenco. To tako postane naša domača baza, kjer načrtujemo svoje naslednje odprave, naš končni cilj pa je pobeg iz Olympic Exclusion Zona nazaj v resnično življenje, vendar pa se nikomur ne sanja, kako točno bi lahko to sploh dosegli.
Naši radijski znanci se strinjajo, da odgovor tiči v drugih dimenzijah, tam pa bomo morali nabirati izjemno cenjena “sidra”, ki pa jih ne bo enostavno doseči. Zato je treba najprej nadgraditi naš avto in v delavnici zanj spočeti vrsto nadgrajenih delov kot so boljše gume, bolj odporna vrata in kakšen prijeten dodatek kot je večja shramba za kramo in bencin, vse to pa lahko dosežemo samo preko nabranih surovin, te pa se, uganili ste, skrivajo zopet v ločenih dimenzijah.
In to je ta glavna zanka igre: popravljanje in nadgrajevanje avta, izbira naslednje točke na mapi, vožnja do cilja, ki ga prekine nalagalni zaslon, nabiranje surovin in vračanje nazaj v bazo, kjer spet vse ponovimo in si preko postopnega jačanja karavana odklenemo poti na bolj nevarne odseke ceste, ki pa skrivajo tudi večja bogastva, skladno s tem pa se razvija tudi dokaj zanimiva zgodba.
Odprave po zoni so presneto vzdušne, saj mestoma res dobimo občutek, da raziskujemo nekakšno varianto Zone iz Stalkerja, le da je svet tule bolj izoliran in mu manjka stvari, ki vsebujejo srčni utrip. To ne pomeni, da so te odprave dolgočasne, saj nevarnosti tičijo praktično na vsakem koraku in to preko raznoraznih anomalij, ki nas velikokrat ujamejo nepripravljene. Med vožnjo lahko denimo iz tal skočijo električni stebri, ki nam potem znotraj avta povzročijo nemalo težav, kot je denimo preobremenitev akumulatorja, zaradi česar nam ne delujejo žarometi, kar je sredi nepredirne teme kar velika težava. Potem so tu denimo bizarni letečneži, ki nam preko magneta avto zapeljejo daleč stran ali pa tečneži, ki se prisesajo na karavana in iz njega začnejo cuzati moč, ubožec pa medtem lahko samo stiska trobljo, dokler se stvari ne rešimo preko raznih orodij, ki so nam takrat na voljo.
Pri odpravah je tako treba biti previden, a ne morem se znebiti občutka, da sem večkrat zapadel v težave in to ne po svoji krivdi in mi je bil potek dogodkov vzet izven moje kontrole. K nevarnosti prispevajo še razne nevihte, ki se jim je treba izogibati, to pa zna biti težava, če ravno takrat poskuša karavana izbiti iz rok najedajočega sovražnika. Ko smo enkrat zadovoljni z nabranim bogastvom, to pa vključuje tudi pobiranje prej omenjenih sider, ki nam dvigajo moč, nakar lahko odpremo portal nazaj do garaže, kar pa destabilizira dimenzijo in sproži battle royalsko krčenje kroga, ki mu je treba ubežati.
Problem je, da ta zanka nabiranja surovin in bežanja iz dimenzij proti sredini igre postane presneto težavno in takrat vas res lahko ubije vsaka najmanjša napaka. Začne se čutiti repetivnost enih in istih opravkov in na splošno v avtu preživite bolj malo časa, saj se bo ves čas treba ukvarjati z razdiranjem monitorjev, televizorjev, ostarelih avtomobilov in pregledovanjem zabojnikov, saj samo ti vsebujejo surovine, ki nam omogočajo še kako potrebne nadgradnje avta. Igranje mi je proti sredini igre postalo že malce tečno in res sem preklinjal noči, ko sem ostal brez vsega in sem se moral spotikati skozi temo samo zato, da sem lahko našel pot do cilja in pobeg iz sovražne okolice. Nakar se komaj privlečeš do garaže in spoznaš, da si nabral ravno toliko stvari za kovačenje enega koščka nove opreme, tečneži pa so ti medtem tako zbombali preljubi avto, da tega enostavno ne moreš popraviti in se moraš v naslednjo odpravo spustiti že od začetka prikrajšan.
Tehnična stran igre sicer ni slaba. Pacific Drive sem igral na PC-ju in tam nisem naletel na kakšne optimizacijske neprilike, čeprav slišim, da je zgodba na konzolah drugačna. Grafična podoba malce spominja na igro Firewatch, k temu pa je dodano tudi odlično glasovno podajanje, kar je še ena podobnost s prej omenjeno igro, saj tudi tam nisi videl nobene žive osebe, ampak si se moral zanesti samo na druženje preko radio pogovorov. Pacific Drive na ta način mojstrsko zgradi občutek izoliranosti, kar je hvalevreden dosežek, ki velikokrat spodleti tudi marsikakšnemu režiserju filmov.
Pacific Drive mi na koncu ni ravno dostavil tistega, kar sem od njega pričakoval in sprašujem se, če ni bila morda roguelite formula tule napaka, saj igralni elementi tega žanra tule ne delajo uslug in bi bilo nemara bolje, da bi šel ustvarjalec po poti Firewatcha, kar pomeni bolj linearno in manj ponavljajočo enoigralsko izkušnjo, ki pa je zaradi tega bolj prijetna za igranje. Ko zaobidemo vse preživetvene mehanike in dejansko nastopijo glavni štorijalni dogodki, ti presneto dobro sunejo, zaradi česar je škoda, da je pot do njih prepredena z nezabavnimi in mestoma kar naravnost tečnimi opravki.
