Siralim predstavlja mokre sanje vsakega oboževalca igranja vlog in grajenja ultimativne ekipe bojevnikov. Nad prvencem s(m)o se PC-jaši lahko slinili že konec maja 2015, ko je lagodno, brez pompa, priromal na platformo Steam. A nismo bili prvi, saj je bil že prej na voljo za telefone in tablice, kar se je preneslo tudi na naslednika. Zloglasne besede razvijalcev so ga opisovale kot “globok RPG z elementi roguelike iger, kjer lahko lovite ter po lastnih željah prilagajate na stotine različnih pošasti, katere nato vodite v strateške spopade.” Seveda sem ob tem stavku zastrigel z ušesi, saj je zvenelo kot idealna igralna izkušnja zame. Vedno so mi bile namreč všeč igre tega tipa, vsake toliko časa me zagrabi kakšna igra z globokim sistemom kustomiziranja ekipe bojevnikov, ki šeška vse pred seboj. In tako sem Siralim dal priložnost, kar nisem niti malo obžaloval, saj je do besede natančno sledila opisu, prav tako pa je zaradi enostavne grafične podobe gladko delala tudi na več kot deset let starem računalniku oziroma v mojem primeru starem prenosniku, ki sem ga izbrskal iz podstrešne grobnice. Zdaj je tu nadaljevanje v obliki dvojice, ki obljublja še več različnih pošasti, neskončno število stopenj in malo goro popravkov ter izboljšav.
Razvojna ekipa: Thylacine Studios
Založnik: Thylacine Studios LLC
Operacijski sistemi: Windows, Mac OS, Linux, Steam OS, Android, IOS
Datum izida: 12. 8. 2016
Cena: 14.99 €
Zvrst: Potezna igra igranja vlog
Astronomske možnosti
Kot pri originalnem Siralim je glavna prodajna točka dvojice izjemna količina vsebine. Tu ni govora le o neskončnem številu stopenj, k izjemni daljnoročnosti močno pripomore tudi število pošasti, ki spominja na nekaj, kar bi odkril, če bi z mikroskopom pregledali spodnjice kakšnega brezdomca. V originalni igri jih je bilo namreč 250, kar vsekakor ni nizko število, a sedaj se je podvojilo na več kot 500, vsaka z lastnimi sposobnostmi, statistikami ter vlogami. Verjetno niti ne rabim načeti govora o tem, koliko ekipnih kombinacij je možno ustvariti, saj bi bilo število astronomsko (v obzir je treba vzeti tudi, da je lahko v ekipi več istih kreatur).
Zveni prehudo? Pravzaprav ja, zna biti sploh za novince precej zapleteno, čeprav se je razvijalec prepotil ob izdelavi vodiča, ki predstavi vsaj osnove. A po tem si večinoma prepuščen sam sebi. Seveda so izkušnje s prvim delom koristne, saj je veliko zadev identičnih, čeprav je marsikaj doživelo prenovo. A prav tako niso nujno potrebne, saj gre za popolnoma samostojno igro, in kot takšno jo tudi moramo vzeti, saj je treba skozi celoten križarski pohod preiti znova.
Novosti vključujejo goro božanstev, katerim lahko lezete v zadnjico, naključne priponke magij in tudi zgodba … No, sicer bolje rečeno … enostavna, ne preveč osredotočena zgodba, saj hitro pade v ozadje. To pa zato, ker je poudarek seveda na najmočnejših delih, kar so raziskovanje, nešteto možnosti ter neskončen svet. Zgodba nikakor ni osrednji del, a vseeno žene kolesa in nudi tudi izziv v obliki unikatnih šefovskih spopadov, na katere se je treba še posebej pripraviti. Znajo uvesti nestandardne kombinacije in posebne, močnejše pošasti, ob katerih te prime, da bi vse svoje in sosedove bližnje poslal v tri krasne, medtem ko te sluzast zlobnež že tretjič zapored zabije v tla.
Bojevanje poteka v klasičnem RPG stilu, kjer sovražni stvori zavzemajo večino zaslona, medtem ko je tvoja ekipa omejena na okvir na dnu zaslona. Vizualno čudaški stvori se izmenično napadajo oziroma čarajo čarovnije, vse posebne sposobnosti pa se aktivirajo samodejno. Prisotne je kar nekaj naključnosti, a vseeno sem se ves čas počutil, da sem s pravo taktiko imel vse pod nadzorom, vsaj dokler nisem naletel na posebej trdovratno skupino beštij ali pa sem moral bojni plan prilagoditi z namenom, da bi ulovil zadnjega nasprotnika in ga prelevil v sredstev za lastno dobro.
Brezkončen napredek
Zdaj pa se lotimo te neoprijemljive količine vsebine, o kateri sem že tolikokrat govoril. Seveda je nemogoče, da je stopenj neskončno, a ne? Nekje se more navsezadnje vse končati. Verjetno se, ampak nisem še slišal za igralca, ki bi prilezel do tja. Pa ne mislite, da gre za nesposobnost ali malo igralno bazo. Ne, ne. Najde se kar nekaj igralcev, ki jim je uspelo iztuhtati (pre)močne kombinacije, a zgodba vsake se nenazadnje nekje konča. Pa najsi gre za nesrečno kombinacijo sovražnikov, zgolj nesrečen udarec ali kaj tretjega, težavnostna lestvica se stalno povečuje in prej kot slej bo vsak padel, čeprav boš zato lahko naslednjič tam tudi začel. S stalnim nadgrajevanjem lastne trdnjave to nudi viden občutek napredka, saj imaš vedno nekaj, po čemer lahko hrepeniš … Seveda pa to pomeni tudi, da je treba v igranje vložiti precej truda in časa, če želiš kam prilesti.
Sam sem sprva želel stremeti k temu občutku, a sčasoma se mi enostavno ni več dalo, čeprav še zdaleč nisem odkril vsega, kar igra nudi. Seveda so tu in tam prisotne težave, kot je z ogromnim številom pošasti za pričakovati. Izkušnja, ki sem jo doživel sam, se je zgodila, ko sem naletel na skupino sovragov, vsebujočo dva bojevnika s sposobnostjo, ki vedno, ko ena izmed prijateljskih kreatur prejme škodo, del te škode povzroči nazaj. Sam sem v skupini imel med drugim kreaturi s sposobnostmi, da vedno, ko kdo prejme škodo, dvigne njegovo zaščito in da je del vsakega udarca vrnjen nazaj. Rezultat prvega napada je tako bil neskončen tok protinapadov, ki sčasoma niso povzročali nič škode, in ker temu ni bilo konca, sem moral igro prisilno zapreti in pogoltniti izgubljen napredek.
A še vedno zlahka, po zaslugi vse vsebine, spregledaš takšne nepogoste probleme, glavna težava je v tem, da je za napredovanje potrebnega vedno več mletja temnic in nabiranja stopenj, nakar prilezeš stopničko višje in vse se ponovi. Vsi izmed sistemov so zasnovani na takšen način, od raziskovanja, nadgrajevanja opreme, ustvarjanja močnejših verzij istih pošasti ter, nenazadnje, tudi raziskovanje. Naključnost zna pomagati (ali ti zagosti), a sčasoma naletiš na zid, ko se začneš spraševati, če je vse to vredno časa. Še ena izmed stvari, ki zna koga odvrniti, je zelo enostaven izgled, ki spominja na nekaj iz konca dvajsetega stoletja. Tako vizualna kot tudi zvočna plat ne nudita presežkov, čeprav imajo vse izmed kreatur raznolik videz, kar je vsekakor velik dosežek.
