Zombijev se v svojih igrah kar ne morem naveličati, kljub tej moji ljubezni pa nikoli nisem niti preizkusil ene od iger znotraj serije Dead Rising. Kakšnega konkretnega razloga za mojo ignoranco vam ne morem navesti, čeprav se mi zdi, da problem tiči v igralnih napovednikih, ki me niso nikoli prepričali v igranje. Ta serija je namreč vedno slovela kot brezmožgansko možgarjenje zombijev, ki jih lahko pokončamo z običajnimi vsakdanjimi predmeti in sam v temu ne vidim neke zabave, ki bi me v igranje pritegnila za več kot kakšno uro.
Morda so se sčasoma takšne zabave naveličali tudi drugi igralci, saj je prodaja upadla, Capcom pa je licenco spravil v arhiv in na njej sedel nekaj let, nakar se je po 18 letih od izida prvega naslova odločil znamko znova obuditi preko predelave originalne igre.
Tokrat sem za vabo zagrabil tudi jaz in preko igre Dead Rising Deluxe Remaster sem prvič spoznal karizmatičnega junaka Franka Westa, ki je zdaj grafično bolj podroben kot kadarkoli prej, a kljub novim teksturam igra s sabo potegne kar nekaj ostankov preteklosti, ki izkušnjo nekam priskutijo.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 19. september 2024
Cena: 49,99 €
Zvrst: Akcijska avantura v pol odprtem svetu
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
Dead Rising Deluxe Remaster nas postavi na sam začetek zombijaške apokalipse, kjer ljudem še ni jasno, da počasi bližajoče se truplo slinastega zombija za njih ne pomeni nič dobrega. Igra se odpre z res dolgo uvodno sekvenco, nakar skočimo na krov helikopterja, kjer se mudi naš junak Frank West – profesionalni fotograf, ki je opazil, da so se v mestu Willamette začele dogajati bizarne stvari. Naš pilot nas odloži sredi nakupovalnega središča in tule bomo preživeli našo celotno kampanjo, ki nam da 72 igrinih ur, da opravimo z vsemi izzivi in pobegnemo na prostost.
Že ob prvih minutah igranja postane jasno, da je Dead Rising Deluxe Remaster sicer resda predelava znotraj Capcomovega pogona RE Engine, vendar pa stvar ni bila obnovljena tako celovito kot Capcomove predelave tipa Resident Evil 2 in 3. V primerjavi z originalom so bile obnovljene nekatere animacije, teksture so postale bolj podrobne in osvetljevanje bolj realistično, a sama sredica igranja je ostala nespremenjena, kar bo pristašem originala zagotovo všeč, medtem ko zna to odvrniti novejše igralce.
Osebno me prve ure igranja niso navdušile preveč in v bistvu sem bil presenečen, da igra, ki velja za nekakšno brezmožgansko akcijado, vsebuje toliko vmesnih sekvenc. Zgodba sama sicer sploh ni vredna prevelike omembe, zato je čudno, da nam je tolikokrat vzet nadzor nad likom in smo primorani gledati v vmesne filmčke, ki so včasih povsem preveč razvlečeni. Poleg tega igra zelo rada neprestano objasnjuje stvari, zaradi česar nam je spet vzet nadzor, saj nam je treba pred oči zadegati objasnilo glede neke nove sposobnosti, ki jo je dobil Frank ali pa kako točno lahko uporabimo svoj fotoaparat.
K sreči je teh uvodnih zagat kmalu konec in pred nami se odpre glavna igralna formula tega naslova, ki se vrti okoli sprehajanja skozi nakupovalno središče, opravljanja glavnih in stranskih misij in reševanja redkih preživelih, ki jih moramo nato prepeljati na varno točko. Te stvari nam zvišujejo stopnjo in Frank ob tem pridobiva nove sposobnosti, ki pa jih dobimo samodejno in tole ni RPG, kjer bi sami izbirali veščine.
Kot rečeno, zgodba vas ne bo preveč privlekla v dogajanje, medtem ko so stranske misije ostale ujete v preteklosti in so največkrat sestavljene iz reševanja določenih osebkov, ki jih morate nato pospremiti na varno. Ti NPC-ji po novem posedujejo tudi merilnik njihove sreče, kar je nekam bizarna stvar, saj se z njimi družite samo takrat, ko jih prepeljete do zavetišča, nakar ste z njimi opravili, ne vsebujejo pa niti nobene globine. Eno žensko sem srečal, ko se je panično skrivala pred nemrtvimi in ob mojem prihodu mi je povedala tragično zgodbo glede svoje hčerke, ki ni mogla ubežati zombijaškem krempljem. Ko ji odvrnem, da jo lahko pospremim na varno, od veselja skoči v zrak in se na ves glas zadere “Jupi”, medtem ko se truplo njene hčerke še sploh ni ohladilo.
Večino časa svoje igranja boste preživeli med sprehajanjem od ene točke do druge, kjer boste za reševanje preživelih imeli samo omejeno količino časa. Vmes bo treba iztrebiti horde nemrtvih in ko rečem horde, s tem res mislim nepregledne gmote razpadajočega mesa. Zombiji niso preveč agresivni, tako da jim zlahka lahko pobegnemo ali se jim izognemo, včasih pa bo treba preprosto zagrabiti za bližnje orožje in si narediti nekaj prostora. Za orožje lahko uporabimo praktično karkoli, kar najdemo v bližini, pa naj bo to pečena pita, bejzbolski kij, nakupovalni voziček, macola, steklenica ali koš za smeti. Vsa ta orožja sčasoma razpadejo, a nič ne de, saj vas na vsakem koraku čaka nekaj novega, prostora v inventoriju pa imate dovolj, da naenkrat lahko nosite cel nabor takšnih in drugačnih orožij – med njimi se najdejo tudi strelna, ki pridejo prav za tiste redko posejane človeške nasprotnike. Boj s temi ni tako zabaven, saj vas lahko poškodujejo od daleč in samo njihovi tumpavosti se lahko zahvalimo, da se jim lahko zlahka prikrademo za hrbet in jim nato v glavo pošljemo nekaj uničujočega svinca.
Akcija na splošno je zadovoljiva, a se čuti zastarano. Strelska orožja ne ponujajo kakšnega omembe vrednega odziva, zato se je bolj pametno posvetiti hladnim orožjem in ubijanje nemrtvih preko macole je zabavno kar nekaj časa. A kot sem rekel na začetku, me je vedno bilo strah, da bi mi te stvari v tej igri sčasoma postale dolgočasne in zgodilo se je prav to. Kmalu sem želel samo čimprej se prebiti skozi hordo zombijev, ob tem pa me je zmotila tehnična pomanjkljivost, kjer je igra kar iz zraka pred mano izrisala nov skupek nemrtvih, kar uniči nekaj tistega malega atmosferičnosti, ki jo zgradi igra.
In to je v bistvu tudi vse, kar nam ponuja Dead Rising Deluxe Remaster. Dobro, tu je še fotografiranje, ki nam prinaša točke, če v objektiv ujamemo bolj napete scene, a to točkovanje je nekam zmedeno in na splošno nisem nek resen igričarski fotograf, da bi se res s tem delom igre resneje ukvarjal.
Dead Rising Deluxe Remaster me tako ni ravno preveč prepričal v nadaljnje igranje te serije in čeprav je to zagotovo najboljša verzija originalne igre, igralna formula preprosto ni dovolj zabavna oziroma posodobljena, da bi upravičila svojo ceno 50 €. Dead Rising v tej obliki ne more konkurirati bolj izpopolnjenim zombijaškim izkušnjam, zato bi Capcom moral v to franšizo vložiti več proračuna in izdelati nekega resničnega naslednika, ki bi serijo novi generaciji igralcev predstavil na bolj svež način.
