Nahajamo se v čudnem obdobju razvoja grafike iger na vseh platformah in verjetno tudi največjim razvijalcem ni povsem jasno, kam točno vodi pot naprej. Včasih je veljalo, da si evolucijo grafične palete meril preprosto preko podrobnosti tekstur in čeprav to velja tudi za trenutno generacijo, so te postale že tako natančne, da jih velikokrat ne znaš več ločiti od resničnega življenja. Razvijalci so se zato preusmerili kovati druge aspekte iger, ki nas želijo približati sliki iz vsakdanjega življenja, zato je meja izrisovanja postala večja, animacije še bolj življenjske, nenormalna količina truda pa je bila preusmerjena v osvetljevanje scen, kjer prednjači ray tracing, a ta je tako zahteven, da ob vklopu odbije vsaj polovico sličic na sekundo.
Konzole so se s tem znašle v težavah in tudi te so se začele spreminjati. Ne povsod – Nintendo še vedno drži originalno idejo, da bi za igranje moral uporabnik zgolj zagnati igro in se tako spustiti v zabavo, Sony in Microsoft pa sta morala svojo taktiko spremeniti, zato smo tudi na konzolah začeli dobivati možnosti za nastavljanje grafike, kar je izkušnjo približalo PC igričarstvu.
Stvari pa niso tako enostavne kot pri računalnikih, ko je nadgrajevanje strojne opreme del vsakdanjika in moraš za to samo odstraniti nekaj vijakov in notri zadegati novo grafično kartico. PlayStation 5 je leta 2020 pogumno vstopil na trg in igralcem predstavil čudovito grafično podobo, tega pa sparil z novostmi kot je instantno nalaganje stopenj, naprednim kontrolerjem DualSense in 3D zvokom, ki ne potrebuje kdo ve kako dragih slušalk.
Igralci so bili štiri leta nazaj navdušeni, a od takrat so se stvari začele nekoliko upočasnjevati. Zaloga novih iger se je osušila, Sony pa se je čedalje bolj začel zanašati na predelave, kjer je želel igralcem predstaviti na novo obarvane stare igre in to z možnostjo poganjanja pri višjih ločljivostih in s podporo ray tracinga. Pri tem pa je naletel na težavo: grafična naprednost iger je medtem šla naprej, originalna strojna oprema pa vsega tega ni mogla več dohitevati. Iz tega se je rodil prenovljeni PlayStation 5 Pro, ki na enem mestu poskuša rešiti trenutne zagate igralcev, ki se morajo odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo in ponuditi najbolje iz obeh svetov. Po tednu testiranja nove konzole sem ugotovil, da mu ta naloga uspe, a rezultati se razlikujejo glede na vsak posamični naslov, ogromna cenovna nalepka pa mi preprečuje, da bi prenovljeno konzolo priporočil čisto vsakemu.
Izid konzole PlayStation 5 Pro se je zgodil ravno sredi našega dogodka Gaming Terminal, zato sem zanimanje potencialnih kupcev lahko izkusil iz prve roke. In pri teh je bilo eno vprašanje vedno isto: “V čem se Pro razlikuje od običajne konzole in zakaj bi za njo odštel 800 €?”. In pri temu sem spoznal, da odgovor ni tako preprost, saj PS5 Pro ne vsebuje ene takšne značilnosti, ki bi jo lahko izstrelil kot iz topa, ampak več manjših prednosti, ki skupno sestavijo sliko bolj napredne konzole.
Takšnemu potencialnemu kupcu bi sicer lahko začel razlagati o temu, da ima nova konzola 16,7 teraflopov moči, medtem ko je prejšnja znala iztisniti samo 10,3 teraflopov, ampak to so samo neke številke, ki bi pri sogovorniku znale sprožiti zavijanje z očmi in nemara celo zehanje.
Zato se je treba spustiti v podrobnosti in pri teh je treba najprej izpostaviti dejstvo, da imamo zdaj pri igrah na razpolago nove grafične opcije, ki izboljšajo vizualno plat igre. Čisto vse takšne izboljšave niso dobile, saj mora razvijalec za vsak posamični naslov vdelati svojo podporo in Sony je pred izidom na takšen način pod svojo streho uspel nabrati več kot 50 iger, ki se ponašajo z nalepko podpore PS5 Pro. Med temi igrami najdemo poslastice kot so The Last of Us Part I in II, Marvel’s Spider-Man 2, Hogwarts Legacy, Final Fantasy 7 Rebirth, Dead Island 2, Star Wars: Jedi Survivor in Demon’s Souls. Takšno podporo so dobile tudi povsem frišne igre kot so denimo Call of Duty: Black Ops 6, Dragon Age: Veilguard, Horizon Zero Dawn Remastered in Alan Wake 2.
Kot rečeno, pri vseh teh igrah so več ali manj izpolnjene obljube, kjer se igralcu ni treba več odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo, vendar boste vseeno morali pred igranjem malce pobrskati po nastavitvah in si na ta način prikrojiti izkušnjo igranja svojim željam. Primer tega je denimo Spider-Man 2, ki je že tako čudovit naslov, zdaj pa tega lahko izkusite pri 60 sličicah na sekundo, skupaj z visoko ločljivostjo preko nastavitve “Performance Pro”, a sliko lahko zdaj dvignemo na novo stopnjo preko opcije “Fidelity Pro”, ki v vse to pridoda še napredne ray tracing učinke z enim hakeljcem – ob tej možnosti boste spet morali gledati v 30 sličic na sekundo.
Drug primer je Alan Wake, ki je ravno tako zdaj izboljšan, a če želite gledati v realistične odseve bližnje luže preko ray tracing osvetljevanja, potem bo treba zopet pozabiti na 60 sličic na sekundo.
Ta dva naslova sta dober pokazatelj, kaj točno nam dostavi PlayStation 5 Pro, saj ta v sebi, kljub impresivnim strojnim specifikacijam, ne nosi neke magične formule, kjer bi zdaj lahko konzola kazala tako napredno sliko kot jo denimo dostavi grafična kartica RTX 4090. Povedano z drugimi besedami: razlike so tu, vendar niso tako velike, da bi vam ob igranju povsem zamajala tla in drznim si celo trditi, da bodo včasih bile za koga povsem neopazne. YouTube kanal Digital Foundry je denimo bil edini, ki se je dokopal do res zgodnjega testiranja te konzole in če si pogledate te boste opazili, da se velikokrat osredotočijo na stvari kot je denimo malce izboljšana meja izrisovanja, kjer so nekatere teksture pod 3x povečavo zdaj malce bolj ostre kot prej, a to so stvari, ki jih igralec med šviganjem skozi stopnje niti približno ne bo opazil.
Po drugi strani pa vseh teh naprednosti konzole tudi ne moremo povsem zanemariti. Sony je v novo konzolo vdelal svojo lastno tehnologijo preračunavanja slike PSSR in ta zna že zdaj prikazati nekaj impresivnih rezultatov. Kot vemo se ta tehnologija, tako kot je bilo to v primeru Nvidie in njihovega DLSS-a in AMD-ja ter tehnologije FSR, sčasoma razvije v nekaj bolj izpopolnjenega in to bo zagotovo obveljalo tudi za PSSR. Že zdaj pa so nekatere igre od nje močno profitirale: Final Fantasy VII Rebirth zdaj končno ni več videti kot nek zamegljen zmazek in razlika v primerjavi z originalno sliko je tako impresivna, da bi se dejansko spustil v vnovično preigravanje, če bi mi to dopustil moj urnik. Potem je tu dvojec iger The Last of Us, ki nam zdaj na enem mestu ponuja preigravanje tako pri 60 sličicah na sekundo kot tudi pri ločljivosti 4K in za tiste prave navdušence nad to atmosferično pripovedjo kot sem jaz je to dovolj velik razlog za ponovno preigravanje pred naslednjo sezono serije.
Seznam iger je že zdaj velik in novi prihajajo sproti, a obenem ni popoln: podpora za PlayStation 5 Pro denimo manjka pri igrah Cyberpunk 2077 in Final Fantasy XVI – še posebej slednji bi od nadgradnje močno profitiral, saj je ena njegovih največja težav nizka meja sličic na sekundo.
Izkušnjo z igrami bi celokupno označil za dobro in ta se bo skozi čas zagotovo samo še izboljšala. Me pa pri tej konzoli pestijo nekatere druge stvari in te se tičejo aspektov izven igranja. Sama konzola je zdaj malce lažja od predhodnika, a me je zmotilo dejstvo, da je treba zdaj stojalo dokupiti posebej. Oblika je ostala nekako enaka, le da imamo zdaj na sprednji strani dva vhoda USB-C, medtem ko smo na originalni konzoli imeli enega USB-C in enega USB-A. Sony je to spremembo naredil že pri “Slim” verziji konzole PlayStation 5 in že tam mi ta ni bila všeč: osebno imam konzolo spravljeno pod televizor in pri tem mi je USB-A na sprednji strani prišel zelo prav za vtikanje USB ključka na katerega sem kopiral posnetke in slike iz igre. Zdaj moram vsakič vleči konzolo ven, da se dokopljem do vhoda USB-A na zadnji strani, kar je tečno in zamudno. Problem bi lahko rešil z nekim pretvornikom iz USB-C na USB-A, a s tem bi konzola izgubila svoj “čisti” videz.
Razočaran sem tudi nad tem, da Sony razen treh črnih zarez na samem ohišju ni spremenil praktično ničesar drugega. V škatli dobimo enak DualSense kontroler kot ob originalni konzoli in tudi sam uporabniški vmesnik ne doda ničesar novega – za vse te silne denarce bi si zaslužili vsaj eno fino animacijo, ki bi nam čestitala za nakup.
Je torej PlayStation 5 vreden svojega nakupa? Vsekakor bi konzolo priporočil povsem frišnim kupcem, ki se z originalom še niso poigrali, saj bodo na en mah dobili lep katalog naprednih iger, ki jih bodo zdaj lahko izkusili na najboljši možni način. Obstoječi lastniki pa morajo o nadgradnji malce razmisliti. Nakupa zagotovo ne boste obžalovali, a 800 € danes ni malo denarja – ob tem vzemite v zakup tudi dejstvo, da boste morali stojalo in optično enoto za sukanje Blu-rayev dokupiti posebej in da trenutno beseda teče o nadgradnji konzole, ki bo aktualna še nekje štiri leta, nakar bo Sony že začel pripravljati teren za PlayStation 6. Vse je tako odvisno od globine vaše denarnice, potrpežljivosti ter moči volje – štiri leta spet ni tako kratek čas, kjer boste priseljeni v slinjenje nad napovedniki grafično izboljšanih naslovov, ki jih vaš osnovni PS5 ne bo mogel dostaviti. PlayStation 5 Pro je trenutno nosi krono najmočnejše konzola na trgu in upam si trditi, da tega naslova ne bo izgubila vsaj še nekaj let.
PlayStation 5 Pro lahko preko obročnega plačevanja naročite preko slovenske spletne trgovine CyberPiggy.
Sam nakupa ne obžalujem, bi pa za to ceno v paketu moralo priti več. Vsaj to ubogo vertikalno stojalo bi lahko priložili…