Nintendo je od vedno veljal za tisto podjetje, ki ga ni strah inovirati, pa četudi mora med posameznimi generacijami konzol povsem spremeniti strojno opremo svojih izdelkov. To jim je prineslo tudi široko bazo oboževalcev, ki so se izdelkom tega podjetja dosmrtno zavezali, in sčasoma sta Sony in Microsoft enostavno obupala nad tem, da bi te igralce pridobila na svojo stran.
To nenehno spreminjanje strojne opreme in samega načina, kako igralci igrajo igre, se Nintendu ni vedno obrestovalo. Veliko prodajo je denimo zabeležil sistem Wii, a nato naslednika niso imenovali Wii 2, ampak WiiU, in to je privedlo do zmede pri kupcih, prodaja pa je drastično padla. Japonci te napake pri njihovi najbolj komercialno uspešni konzoli niso nameravali ponoviti, zato se novi izdelek imenuje preprosto Nintendo Switch 2, in čeprav je bilo že pri prvi predstavitvi jasno, da bo tole strojna nadgradnja originala s parimi dodatki, sem vseeno pričakoval, da bomo morda dobili kakšno dodatno skrito presenečenje. Zdaj lahko po obsežnem testiranju potrdim, da Nintendo v rokavu ni skrival ničesar, in čeprav je Switch 2 povsem spodobna konzola, ne morem mimo dejstva, da sem od nje vseeno pričakoval več.
- Teža: 535 gramov
- Zaslon: ločljivost 1920 x 1080 – na televizorju možnost slike 4K
- Osveževanje: 120 Hz
- Podpora tehnologij: HDR, VRR
- Disk: 256 GB
- Polnjenje: USB-C
- Kontrolerja: Joy-Con 2
- Cena: 499 €
- Nakup: Konzolko.si
Če bi Switch 2 postavili ob bok predhodniku, bi vsak takoj opazil, da je nova konzola večja od predhodnika, na sebi pa nosi bolj umirjeno barvno kombinacijo. Paket je sicer lično majhen in v njem lahko najdemo polnilec, držalo za skupek novih kontrolerjev Joy-Con 2, HDMI-kabel in postajo, preko katere napravo nato povežemo na televizor.
Sam ekran je sicer večji, a ni spet tako velik, da bi se ga morda bal držati v rokah, celotni sistem pa je tudi presenetljivo lahek. Gledamo v LCD velikosti 7,9 palca, ki za razliko od originala zmore izvreči sliko ločljivosti 1920 × 1080 in se osvežuje pri kar 120 Hz, kar so seveda pritikline sodobnih sistemov in hudo prav pridejo tudi pri igrah. Dodana je bila podpora tudi za tehnologijo HDR, podatke pa lahko zdaj shranjujemo na disk velikosti 256 GB. Vse to so še kako potrebne nadgradnje konzole, ki je originalno izšla leta 2017, in razvijalcem se je zdaj končno odkotalil kamen od duše, saj je bila za marsikoga od njih optimizacija za originalni Switch pravi pekel in niti ni čudno, da si veliko večjih naslovov tipa Dying Light 2 na originalnem Switchu igral le preko oblaka.
LCD-zaslon zmore svetilnost 500 nitov in tole je dober ekran, ki žal ni OLED, a zna vseeno izdati pisane barve in se dobro obnese tudi na odprtem, saj bo zagotovo prišla priložnost, ko boste napravo s sabo odnesli na kak sprehod in si zaželeli igranja iger. In na tej zadevi boste samo in le igrali igre, saj Nintendo še vedno trdno verjame, da je Switch namenjen zgolj zabavi, in za razliko od kakšnih Steam Deckov in Legion Go-jev tega ne boste zmožni povezati na monitor in gor opravljati kakšna pisarniška dela ali pa se morda spraviti v brskanje po spletu.
Zaslon v sebi hrani tudi drobovje strojne opreme, tako da boste na vrhu našli tipko za vklop in izklop naprave, dva gumba za nadzor glasnosti, luknjo za žičnate slušalke in režo za vstavljanje microSD-kartic z igrami. Nintendo je pametno na vrh vgradil še en vhod za USB-C, kar pomeni, da lahko napravo zdaj polnite tudi medtem, ko jo brez postaje preprosto naslonite na naslonjalo, ki je precej kvalitetnejše od tistega, ki smo ga prejeli ob originalu.
Pomemben del vsakega Switcha so tudi njegovi kontrolerji. Tako kot ob predhodniku so ti odstranljivi, a namesto da bi jih morali zatikati po tirnicah na svoja mesta, jih zdaj preprosto priklopimo preko magneta. To je bila zame osebno ogromna nadgradnja, saj imam večje roke in mi je bilo zaradi tega pri originalu odstranjevanje kontrolerjev vedno muka, saj sem skoraj vedno nehote po nesreči stisnil nek dodaten gumb. Tule pa kontrolerja preprosto približamo ekranu in na svoje mesto klikneta z zadovoljujočim zvokom, naprava pa celo dovoli, da kontrolerja prisesate na napačno stran, na kar vas nato ob prižigu opozori začetni zaslon. Oblika kontrolerjev drugače ostaja nespremenjena: na vsakem Joy-Conu se nahajata po dva skupka četverice gumbov, z minusom in plusom na vrhu, to pa sta seveda tudi dve nadzorni paličici. Novost je C-gumb, ki sproži video pogovore, in to je v bistvu tudi njegov edini namen. Tako kot prej lahko z Joy-Coni mahate po zraku in tako upravljate nekatere igre, oba pa je moč uporabiti tudi z drsanjem po podlagi v slogu miške.
Če ste pričakovali, da boste ob zagonu konzole ugledali tudi povsem nov uporabniški vmesnik, potem boste na tem mestu zagotovo razočarani. Nintendo Switch 2 ima namreč praktično enako programsko opremo kot original, tako da je prečesavanje menijev še vedno preveč zamudno, kot bi moralo biti. Novost so virtualne kartice, ki jih iz svojega profila uvozite na novo konzolo in tako na enostaven način preselite svojo knjižnico iger iz originalnega Switcha. Na novi konzoli bodo delovale vse igre, ki ste jih kupili na pretekli konzoli, a nekateri naslovi so dobili unikatne nadgradnje, ki jih je treba doplačati in na Nintendo Switch 2 prinesejo dodatno optimizacijo, kot je možnost igranja pri višjih ločljivostih in sličicah na sekundo.
Prišli smo zdaj do iger, in na žalost je to stvar, ki je zaenkrat tudi največji minus tega izdelka. Uvoz starih iger in možnost preigravanja teh je sicer lepa noviteta Nintendovega ekosistema, a večina igralcev bo Switch 2 kupila za igranje novih iger, ki pa jih preprosto ni. Nobenega novega Maria, nobene sveže Zelda avanture – zadovoljiti se boste morali z novim poglavjem serije Mario Kart, ki je sicer dobro prodajan izdelek, a če vam ni do večigralskega dirkanja, potem je seznam naslovov kratek oziroma ga sploh ni, a še večje presenečenje je to, da za njih sploh še nismo dobili napovednikov. Tako sem ob testiranju moral igrati Mario Kart in Zeldo: Breath of the Wild, ki je sicer zdaj končno dobila podporo za 60 sličic na sekundo, vendar bi od novega sistema pričakoval veliko večji razpon iger. Naslednja večja zadeva pride naslednji mesec, ko izide Donkey Kong Bananza, a to ni videti kot res velik naslov, za povrh pa je treba zdaj tudi za takšne malce manjše naslove odšteti 70 €, medtem ko Mario Kart zahteva kar 80 €.
Kar se tiče baterije, je ta vzdržljiva, a zaradi večjih mišic strojne opreme na njej brez polnjenja ne boste mogli uživati tako dolgo kot pri originalni konzoli. Tule spet pride prav prej omenjena opcija dodatnega USB-C vhoda za polnjenje, medtem ko je konzola na naslonjalu, med uporabo v ročnem načinu pa sem tudi opazil, da se je ta hitreje segrela kot tista originalna.
In to je v srži Nintendo Switch 2: strojna nadgradnja originalne konzole, ki ponuja veliko združljivosti s preteklostjo, a se nato zanaša tudi pri katalogu iger. Ta se bo seveda sčasoma močno razširil, saj predvidevam, da bo tudi ta sistem Nintendo podpiral še vrsto let, a če trenutno niste res velik oboževalec Mario Karta in vam preigravanje starih naslovov v višji ločljivosti ni dovolj privlačen razlog za nakup nove konzole, potem je morda smotrno, da z nakupom malce počakate – in če ste dovolj potrpežljivi, boste celo pričakali OLED različico, ki jo imajo Japonci zagotovo že v planu in bo takrat imela tudi večjo zalogo iger.
