🔥 UVI.GG

Death Stranding 2 – nadgrajena igralna formula, ki ohrani glavno idejo originala

Death Stranding je ena tistih iger, ki je igralce razdelila na dva tabora, saj si bodisi igro oboževal ali pa si jo sovražil iz dna duše. Neke srednje poti tukaj ni bilo in njenega ustvarjalca Hideoja Kojimo je treba pohvaliti, da je močno verjel v svojo vizijo, in verjetno je tudi njemu bilo jasno, da njegova kreacija ne bo všeč vsem – niti tistim ne, ki to pomembno igričarsko vizijo navdušeno sledijo še iz časov ustvarjanja poglavij serije Metal Gear Solid.

Osebno sem se tudi sam spraševal, od kod so ljudje lahko tako zaljubljeni v Death Stranding, saj mi je bila sicer ob opisovanju prvega dela zadeva všeč, a je ne bi koval v zvezde. Preprosto je nekaj sproščujočega ob tem, da dostavljaš pakete po postapokaliptični okolici, v kateri prevladuje močan občutek izoliranosti, in najbrž zaradi tega ljudje tudi uživajo v igranju zadev tipa Euro Truck Simulator 2. Sčasoma mi je sicer igranje začelo presedati, saj imam za ponavljajoče igranje neko svojo mejo in dobro režirane vmesne sekvence tega ne morejo premostiti.

Zato za Death Stranding 2 nisem gojil kakšnih posebnih pričakovanj in odkrito povedano se niti nisem veselil preveč igranja, saj moraš za ta tip igralne izkušnje biti v stanju, ko ti nekaj takšnega dejansko “paše”. A zadevo sem po ducatih preigranih urah zapustil presenečen, saj je stvar veliko boljša od pričakovanega in je v vsakem pogledu nadgradnja originala, a je treba že vnaprej povedati, da če se vam je original že ob začetku igranja priskutil, vam tudi drugi del ne bo prinesel kakšnih večjih igralnih užitkov.


NAPOVEDNIK


Razvojna ekipa: Kojima Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: Povezava
Datum izida: 26. junij 2025
Cena: 79,99 €


Poznavanje zgodbe iz preteklika je zaželeno, a ni takšna nuja, da se brez predhodnega znanja ne bi bilo mogoče spraviti v igranje. Norman Reedus oziroma Sam Bridges iz prve igre je tudi tokrat glavni junak, ki se je po uspešno izpeljani misiji iz prve igre umaknil nekam daleč stran in to skupaj z dojenčkom Loujem, ki je zdaj že pravi mali fantič. Seveda mirno življenje ne traja dolgo, saj ga nekako izvoha naša stara znanka Fragile, ki ima zanj novo pomembno vlogo. Organizacija Bridges je namreč zdaj postala preveč komercialna, zato je ustanovila svojo lastno ponudbo dostave paketov Drawbridge, na nas pa je, da preko parih odprav med sabo povežemo Mehiko. To bi morala biti sicer kratka misija, a vmes se zgodi preobrat in kar naenkrat se pred nami odpre veliko večji svet, saj je na naša pleča padla naloga, da v mrežo pripeljemo celotni kontinent Avstralije.

Ta začetni zaplet je izjemno emotiven in Kojima nam tule dostavi zanimiv dogodek, ki je tako tragičen, da naš glavni junak najprej poskuša ignorirati in nekako nadaljevati življenje po starih tirnicah in tudi mi, kot igralec, samo upamo, da se stvar ni zares zgodila in ta občutek upanja držimo praktično celo kampanjo, dokler nam ostali spremljevalci na koncu ne dostavijo resnice. Sam zaključek je sicer srečen, a nekako si želim, da bi Kojima bil tule bolj pogumen, saj bi tako dobili resnično naslov, ki se od blizu loti občutka izgube nekoga bližnjega in kako lahko takšne stvari prebolimo preko stikov z drugimi, a namesto tega gre zaključek v drugo smer.

DEATH STRANDING 2
Svet je tokrat malce manj izoliran, saj med odpravami naletite tudi na druge dostavljavce, ki jih vodi umetna inteligenca.

Od tu dalje se stvari začnejo voziti po ustaljenih tirnicah in v bistvu sem bil kar malce presenečen, kako podobno se dvojka igra v primerjavi z originalom. Pred nami so glavne in stranske misije in pri obeh je cilj nekako isti: dostaviti paket iz ene lokacije na drugo in po možnosti si vmes ne polomiti nog in s tem tudi ne poškodovati paketov. Uspešno opravljene misije nam prinašajo všečke, kar nam nato dviga sloves, med posameznimi odpravami pa lahko pobiramo tudi padli tovor iz strani ostalih igralcev ali pozabljene pakete različnih baz, včasih pa naletimo tudi na surovine, s katerimi lahko gradimo svoje lastne objekte, ki jih nato preko večigralske povezljivosti delimo z drugimi igralci.

Drugačne so tukaj finese, ki mehanike iz prve igre predrugačijo in tako izkušnjo naredijo manj duhomorno. Za začetek je tukaj denimo dejstvo, da dobimo dostop do vozil veliko prej kot v prvem delu in ta lahko tudi znatno nadgradimo. Poleg motorja se lahko usedemo tudi v manjši tovornjak in tega lahko zdaj nadgradimo tako, da ponuja samodejno streljanje sovražnikov, pakete pa lahko poberemo kar sproti, tako da nam ni treba vedno zapuščati vozila. Pot si lahko olajšamo tudi z drugimi zadevami, saj lahko ponovno vzpostavimo železnico ali pa skačemo med različnimi predeli preko ziplina. Igra sicer preferira, da čim več poti opravimo peš, saj s tem tudi nadgrajujemo vzdržljivost glavnega junaka, a osebno sem skoraj cel čas sedel v tovornjaku in zaradi tega kakšnih hudih minusov nisem utrpel.

DEATH STRANDING 2
Tokrat vam pot prečkajo potresi, porasti rek in peščene nevihte – slednja je edina, ki resneje vpliva na igranje, saj vam omeji pogled.

Potovanje dodatno olajša še ogromna ladja DHV Magellan, ki je v bistvu nekakšna prenosna baza in na to boste redno odhajali na počitek in kramljanje s pisano četo raznovrstnih sopotnikov, ta baza pa ima še eno hudo koristno funkcijo. Preko posebne tehnologije namreč lahko plava skozi katran, tako da jo lahko prikličemo na različne točke mape in se tako lahko hitro teleportiramo naokrog. Omejitve pri tem sicer obstajajo in takšna dostava tovora te stane nižje ocene, a včasih se ti preprosto ne da riniti skozi novo večkilometrsko pot in bi rad samo dostavil paket in nadaljeval z zgodbo.

Štorija je tokrat bolje tempirana in me je že na začetku bolj povlekla v dogajanje. Seveda si lahko igralni čas podaljšate vmes tudi z opravljanjem stranskih misij, ki jih je tudi tokrat cel kup, a tudi to ni nujno, zato se lahko bolj ali manj osredotočite samo na glavne misije in te zopet spremlja lepa četa zanimivih oseb z imeni, kot je Tarman – kapetan ladje Magellan, ki je izgubil roko v katranu, zdaj pa lahko zaradi tega čuti tok te črne substance, kar mu omogoča boljšo navigacijo po njej. Tu je tudi lutka Dollman, ki si jo Sam na začetku pripne ob pas, in v bistvu sem od nje pričakoval, da bo na poti postala neka verzija Mimirja iz God of Wara in bo med odpravami povedala kakšno zanimivo stvar o tem svetu. A Dollman je večino časa tiha in ko že kaj izusti, je neka neumna pripomba, da mi je iz hrbta padel kakšen del paketa, medtem ko se kotalim iz gore.

DEATH STRANDING 2
Tudi v Avstraliji poznajo sneg, a ta je tokrat manj moteč kot pa v prvi odpravi.

Med potovanji nam pot zopet prečkajo razbojniki, ki so zdaj lahko tudi robotski, kot vedno pa po nekaterih delih mape stražijo BT-ji. Obe vrsti preprek sta tokrat veliko lažji od prej in mi v bistvu skoraj nikoli niso predstavljale resnega izziva. Sicer se lahko še vedno lotite prikritega pristopa in počasnega premikanja mimo BT-jev ter odstranjevanja banditov iz zasede, a v bistvu za to nikoli nisem čutil potrebe. Igra ti namreč ves čas dostavlja novo orožarno, tako da mi je bilo veliko hitreje, če sem preprosto iztrebil celo bazo nasprotnikov in nato na kamion naložil vse dragocenosti, sovražniki pa niti niso predstavljali kakšnega resnejšega izziva. Tudi BT-ji zdaj niso več tako strašni, saj se lahko preprosto zapeljemo mimo njih in tudi če nas ob tem opazijo, nas v bistvu nikoli niso zmožni dohiteti. Končni rezultat je, da na normalni težavnosti nisem skozi kampanjo niti enkrat umrl, kar je velika razlika v primerjavi z originalom. Osebno za to nimam kakšnih pritožb, saj mi je tiholazenje mimo BT-jev v originalu hitro postalo tečno in zdaj se mi s tem sploh ni treba ukvarjati, zaradi česar sem tudi v samem igranju bolj užival.

DEATH STRANDING 2
Streljanja je tokrat veliko več, a nasprotniki kakšne resne nevarnosti ne predstavljajo.

Death Stranding 2 je celokupno dokaj tipično nadaljevanje, ki vzame ideje predhodnika in jih zgolj nadgradi, ob tem pa ne inovira preveč. Kojima je tokrat igral na varno noto, kar je morda za nekoga presenetljivo, a hkrati je s tem dostavil prečiščeno formulo originala, kar je tudi vse, kar so nekateri igralci od njega zahtevali. Sama zgodba dostavi bolj emotivne trenutke, ki vam znajo, še posebej na začetku, iz očesa izvabiti tudi kakšno solzico, grafična podoba pa je tokrat ena najboljših v igričarski industriji in na konzoli PlayStation 5 Pro ter spodobnem OLED-televizorju je izkušnja naravnost fantastična, k dovršenosti pa prispeva tudi odlična glasbena podlaga ter vrhunsko glasovno podajanje.

Skratka, Death Stranding 2 je odlično nadaljevanje, ki mi je osebno izpolnilo vsa moja pričakovanja, in res upam, da Kojima še ni prestar, da nam dostavi še kakšen del tega izjemno zanimivega in presneto unikatnega sveta.

Vaša reakcija na recenzijo?

Povzetek ocene

Death Stranding 2 je nadaljevanje, ki preprosto izpili igralne mehanike in odpravi večino pritožb iz originala. Gre za naravnost čudovit grafičen naslov in enako impresiven je tudi zvočni vidik izkušnje, ki te včasih povsem potopi v dogajanje, a če niste bili pristaš originalne igralne formule, potem vas verjetno v igranje ne bo prepričalo tudi nadaljevanje. Za ostale in še posebej oboževalce originala pa je tole obvezen igralni prigrizek, ki bo tudi dodobra izkoristil mišice močnejše konzole PlayStation 5 Pro.

Sveže recenzije

Več

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

🔥Popularne recenzije

Več
Death Stranding 2 je nadaljevanje, ki preprosto izpili igralne mehanike in odpravi večino pritožb iz originala. Gre za naravnost čudovit grafičen naslov in enako impresiven je tudi zvočni vidik izkušnje, ki te včasih povsem potopi v dogajanje, a če niste bili pristaš originalne igralne formule, potem vas verjetno v igranje ne bo prepričalo tudi nadaljevanje. Za ostale in še posebej oboževalce originala pa je tole obvezen igralni prigrizek, ki bo tudi dodobra izkoristil mišice močnejše konzole PlayStation 5 Pro.Death Stranding 2 - nadgrajena igralna formula, ki ohrani glavno idejo originala