Marketing igre Crimson Desert in njen sprejem med igralci in kritiki me je močno spominjal na dogajanje ob igri Black Myth: Wukong. Oba naslova sta namreč imela močno marketinško kampanjo in sta padla pod okrilje skupnosti igralcev, ki se jim zdijo novodobne igre preveč “woke” in se želijo vrniti v stare čase videoiger, kjer so po ekranu hodile razgaljene ženske, ampak samo v vmesnih sekvencah, v glavnih vlogah pa so nastopali moški junaki, ki so se znali pretepati in so vedno imeli pripravljeno neko kulsko enovrstičnico.
Iz tega je nato prišlo do zanimivega fenomena, kjer sta obe igri dobili tudi goreče privržence, ki nočejo o nobeni od teh iger slišati nobene negativne kritike, istega mnenja pa si seveda ne delijo vsi. Na spletnih forumih in Redditu se je tako vnela prava vojna različnih mnenj, a kot je velikokrat v teh primerih, je prava resnica nekje v sredini. Zdaj lahko po mojem testiranju igro Crimson Desert označim za nekaj res posebnega, a te unikatnosti ne boste našli na začetku. Če želite iz tega naslova res potegniti največ, boste morali vanj vložiti ducate ur igranja, kar ni majhna zahteva, a boste ob tem spoznali, da se je začelo vaše mnenje spreminjati na bolj pozitivno in v nekaterih primerih lahko celo pridete do točke, ko od igre postanete povsem odvisni, in čeprav je tole presneto dolga kampanja, boste ob koncu še žalostni, da je stvar zaključena.
Razvojna ekipa: Pearl Abyss
Založnik: Pearl Abyss
Platforme: PS5, PC, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 19. marec 2026
Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
Ampak, kot rečeno, da res pridete do vseh mehanik te igre, boste potrebovali kar nekaj potrpežljivosti in težko je človeka prepričati v igranje, če je začetek tako zmeden kot v igri Crimson Desert. Zgodba nas že v prvem kadru porine nekam sredi dogajanja, kjer naš protagonist Kliff skupaj z druščino najemnikov Greymane žaluje za padlimi soborci, nakar igra skoraj takoj pritisne na sklopko in kar naenkrat se znajdete sredi ogromne bitke proti nasprotujoči si frakciji Black Bears, nakar se spopadete s šefom in ta boj skriptirano izgubite. Igra tu spet naredi hiter preskok in neka reka vas naplavi v majhno vasico, kjer vam nek NPC naroči, da mu sledite na konju, nakar se morate zaposliti z vrsto manjših podnalog, ki bi jih lahko kak bolj zloben jezik označil za dolgočasne.
Kampanja se sicer nato vrti okoli iskanja bivših pripadnikov najemniške vojske Greymane, vendar je ta zgodba do konca zmedena in vmesne sekvence vas res mečejo iz enega trenutka v drugega, ne da bi vmes dobili kakšno resno pojasnilo, kaj presneto se dogaja, ali pa da bi se Kliff malce usedel in se spravil skupaj. Dober primer je že začetek, kjer se spopadete z armado Black Bears in igra vam takrat namigne, kot da je celotna dežela Pywel pod njihovo grožnjo. A nato v naslednji vasici o njih ni ne duha ne sluha, zato se res zdi, kot da je kampanjo skupaj kovalo več ustvarjalcev in je imel vsak svoje ideje, ki so jih nato na koncu na silo povezali v neko celoto.
Pri dodatni zmedi na začetku ne pomagajo niti kontrole, ki so del razsežnosti igre Crimson Desert. Ta namreč poskuša v eno kampanjo dostaviti igralne mehanike iz drugih iger in teh je toliko, da si v bistvu začuden, da stvar sploh deluje. Stvari se vam k sreči odklepajo postopoma, saj bi bili drugače že na začetku preobremenjeni z vsemi temi sistemi, ki se jih morate učiti preko kompliciranih kontrol. Igra vam najprej predstavi boj, ki vsebuje lahke in težke napade, blokiranje, sprožanje posebnih napadov, izmikanje ter pravočasno blokiranje za protinapade. Od boja sicer ne pričakujte tako tehničnega pristopa kot v kakšnem Elden Ringu, saj je vse bolj akcijsko in včasih se stvari dogajajo tako hitro, da v bistvu sploh ne veš, kaj se dogaja. Iz tega pogleda me je igra malce spomnila na Assassin’s Creed: Valhalla, saj je boj nekako enako neroden, a se Crimson Desert odkupi vsaj s tem, da vanj sčasoma vpeljuje dodatne mehanike, medtem ko Creed do konca kampanje ostane isti.
A s tem smo pokrili samo boj, saj je naš Kliff zmožen še veliko drugih stvari. Lahko se denimo okoli vihti preko posebnega energetskega kavlja, pleza po navpičnih stenah, precizno skače med platformami, rešuje uganke, nabira surovine po svetu, opremlja hišo, se spravlja v polaganje rok, krade in ubija iz zasede ter nadgrajuje domačo bazo. Za vse to je treba ves čas preklapljati med različnimi kombinacijami gumbov in ta stvar sčasoma postane res utrujajoča, saj se včasih počutiš, kot da moraš memorizirati kombinacije udarcev iz Mortal Kombata. Jasno mi je, da je to nekako nujno zlo, saj igra ponuja toliko različnih sistemov in do teh moraš nekako dostopati, a po drugi strani mora obstajati neka druga rešitev, kot pa da moraš za preprost pogovor z NPC-jem najprej vanj nameriti z eno tipko in nato sprožiti dialog z drugo.
To so sicer velike zamere in morda bi kdo zaradi tega mislil, da si Crimson Desert zasluži nizko oceno, a nato pridemo do resnično ogromnega sveta, ki je resnično gonilo tega naslova, in takrat vsi ti sistemi končno začnejo delovati v sožitju, kar ti dostavi resnično zabavno igralno izkušnjo.
Mapa je naravnost gromozanska in to je bilo tudi pričakovano od razvijalca Pearl Abyss, ki je pred tem skoval masovni MMO Black Desert, tako da ima izkušnje z ustvarjanjem ogromnih pokrajin, v katerih je vedno kaj za početi. Tak odprti svet v enoigralskih naslovih redno odtehta nekatere večje minuse in igro prikupi igralcu – Kingdoms of Amalur: Reckoning je recimo tak podoben naslov, ki je imel velike probleme, a se ga igralci še danes radi spomnijo zaradi ogromnega sveta, ki ti lahko ponudi več kot 100 ur raziskovanja.
Tako je tudi v primeru igre Crimson Desert, le da je tu raziskovanje sveta res zanimivo. Odpraviš se lahko kamorkoli in vedno boš naletel na nekaj, kar ti bo ukradlo pozornost. Bodisi te nekam pošlje kakšna stranska naloga tvojih spremljevalcev, ki so včasih bolj simpatične od tistih, ki jih prejmeš v glavni zgodbi. Morda med iskanjem bližnjice do cilja naletiš na neko jamo, ki v sebi skriva lepe zaklade, skupaj z zahtevnim šefom, ki ti navrže nov kos oklepa ali pa kako novo orožje. Nabiranje surovin sem že omenil, a igra gre v tako velike detajle, da si včasih prav osupel nad njenimi sistemi. Lahko se denimo zapleteš v boj z nekimi vojaki, enega od teh brcneš z vrha opazovalnega stolpa, nakar je ta udarec tako silovit, da se cela lesena zgradba zruši, vojaki popadajo drug za drugim, ostali pa panično zbežijo stran. Ob sprehajanju po ulici se lahko denimo tudi zaletiš v mimoidočega NPC-ja, ki povsem nedolžno prenaša košaro jabolk, in ta se ob udarcu fizično raztresejo iz košare, tako da jih lahko pobereš s tal in jih pohrustaš ali pa si ustvariš lasten posel preprodajanja jabolk. Sistemi so ti ves čas na voljo za igranje in to njihovo odkrivanje ter zabavanje ob njih je tisto glavno gonilo igre, ki te zna sčasoma povsem zasvojiti.
Omeniti je treba tudi lepo grafično podobo, ki pa me glede na napovednike ni tako očarala, kot sem pričakoval. Igral sem na konzoli PlayStation 5 Pro, kjer sem lahko izbiral med tremi različnimi grafičnimi nastavitvami, a za res dobro igranje je edina prava izbira tista, ki vam zagotovi čim več sličic na sekundo, saj drugače trpite zaradi prevelikega zamika kontrol. Izrisana pokrajina je res čudovita in ni manjkalo trenutkov, ko sem preprosto stal na vrhu neke pečine in se divil razgledu. A po drugi strani so obrazne animacije presenetljivo slabe in ko nek NPC nekaj govori, se njegove ustnice komajda premikajo, animacije telesa pa ravno tako niso tako dovršene, kot sem od njih pričakoval.
Crimson Desert je tako naslov, ki bo še dolgo sprožal žolčne debate, in povsem so mi jasna mnenja tistih, ki igro zaničujejo in pravijo, da ni vredna svojih 70 €, obenem pa se strinjam s tistimi, ki jo obožujejo in je preprosto ne morejo nehati igrati. To je ena tistih redkih izkušenj, ki je ne samo treba preizkusiti, ampak je vanjo treba vložiti veliko časa, preden ti pokaže, česa je zmožna, zaradi česar jo je težko priporočiti vsem. Če vam denar ne predstavlja ovire in vam je pri igrah najbolj pomembno to, da iz nje potegnete čim več vsebine, čeprav ta ni vsa na visokem nivoju, potem vam za odšteti denar ne bo žal. Vsem dvomljivcem pa bi svetoval, da še malce počakajo: Pearl Abyss se je že zavezal, da bo za igro izdal več posodobitev, in kasneje znate dobiti bolj izpopolnjeno igralno izkušnjo, ki bo hkrati cenejša za nakup.
