Grand Theft Auto VI
Ko sta Microsoft in razvijalec Coalition najavila novo poglavje franšize Gears of War, sta se v meni porodila občutka veselja in tudi zmedenosti. Vesel sem bil že tega, da bo franšiza končno dobila nov del in se ne bo spravila v še eno nepotrebno obdelavo originalne igre, a obenem mi je bila čudna odločitev, da se bomo zopet vrnili v preteklost, in sicer v obdobje pred prvo igro, znano kot E-Day oziroma Emergence Day – dan, ko so zli vesoljci Locust prvič pokukali izpod zemlje in naravnost uničili površje planeta Kolonia.
Obisk preteklosti se mi je zdel nepotreben, vendar sem dovolj svobodomiseln, da sem Coalitionu dovolil, da mi spremeni mnenje. Navsezadnje se mi tudi spremljanje zgodbe Saula Goodmana po seriji Breaking Bad sprva ni zdelo pametna odločitev, a sem se nato moral ugrizniti v jezik, saj smo na koncu dobili mojstrovino.
E-Day po drugi strani sicer ni tako legendaren izdelek, vendar bi ga vseeno označil za nekaj najboljšega, kar smo dobili v tej franšizi. Igralna formula je tako zabavna in izboljšana v primerjavi s preteklimi deli, da mi je morda celo bolj ljuba od tiste iz prvega dela. Zato je škoda, da je tole preddel, saj je bil razvijalec nekoliko ujet glede zgodbe in dogodkov, ki jih je želel prikazati, a so se hkrati morali ujemati z že vzpostavljeno zgodovino te franšize. Zadeva bi zares zaživela, če bi bilo to pravo nadaljevanje petega dela. Kljub tem pristriženim krilom me je E-Day presenetil in bi ga definitivno priporočil ne samo oboževalcem te serije iger, ampak tudi tistim, ki so prvi del že preizkusili, a so ga nato zaradi zastarelih strelskih mehanik opustili.
Razvojna ekipa: The Coalition
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 6. oktober 2026
Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
E-Day nas torej vrne v preteklost in zopet spremljamo avanture protagonista Marcusa Fenixa in njegovega prijatelja Doma, ki sta tokrat videti malce mlajša, a imata vseeno za sabo že kar nekaj burne vojne zgodovine. Marcus je tak cinik kot prej, le da tokrat na začetku ne nosi oklepa, nakar se začnejo tresti tla, na površje zlezejo Locusti in stvari začnejo čedalje bolj eskalirati. Med igranjem boste srečali nekaj starih obrazov iz prejšnjih delov, vendar bo vaša posadka poleg starega znanca Doma zdaj vsebovala še dva novinca. To sta Lucas Reyes, ki je v bistvu tudi novinec v vojski in se v vaši družbi prvič sreča s tako konkretno nevarnostjo, in Mags Carter – veteranka vojn, ki občasno prevzame tudi vodenje vaše posadke.
Takoj ko sem videl Mags, mi je bilo jasno, da se bodo okoli nje na spletu odvile burne debate, in to se je tudi zgodilo. Mags je namreč ženska in že samo to dejstvo bi znalo pogreti marsikaterega oboževalca originalne trilogije, kjer je bil nežnejši spol velikokrat izpostavljen bolj kot žrtev razmer. Tu so stvari drugačne in ženske so enakopravne moškim, tako da jih boste videli tudi v vlogah voditeljev. Od vas je odvisno, ali vas takšne stvari pogrejejo, jaz sem tu samo, da povem, da me te stvari niso motile in se čutijo kot organski del širše pripovedi, ki jo je želel povedati razvijalec.
Coalitionu je v začetnih poglavjih res uspelo dobro ujeti atmosfero planeta, ki se je soočil z veliko nevarnostjo, s katero ne ve, kako se spopasti, situacija pa je z vsako uro težja, kar dejansko čutiš kot igralec. Ne samo, da te kampanja neprestano seli med napetimi scenariji, ki navadno vključujejo veliko streljanja, navalov sovražnikov in rušečih se stavb, ki se jim vedno izognemo v zadnjem trenutku, tudi sami nasprotniki počasi pridobivajo nove sposobnosti v boju proti nam. Igral sem na težavnosti “Insane” in na začetku me je skrbelo, da je Coalition morda to naredil malce prelahko, a ta občutek je varljiv, saj so mi v prvi uri nasproti stali bolj preprosti sovražniki, ki niso predstavljali kakšnega resnega izziva. Situacija se je takoj spremenila, ko so ti poprijeli za orožje, in s tem sem nazaj na krožnik dobil dobro, staro Gears akcijo.
Boj tudi tokrat predstavlja levji delež vsebine in je poštena nadgradnja originalne trilogije. Fenix je sicer še vedno videti kot tank, a je tokrat precej bolj gibčen, saj zna celo skočiti, se splaziti pod ovirami in se preko kake priročne vrvi preseliti na kakšno višjo točko. Streljanje se tako ne vrti samo okoli iskanja zaklona, izza katerega nato proti grdavžem pošiljaš rafale, a je zaklon še vedno izjemno pomemben element, ki nas skrije pred sovražnikovim navalom.
Ta ima zdaj nove taktike, saj te zna obkoliti, nosi oklep in pred samomorilskim naletom vrže dimno bombo. Raznovrstnost nevarnosti je odlična, tako da moraš pri roki vedno imeti pripravljen odgovor na različne situacije: tako kot prej lahko sicer naokoli nosimo zgolj štiri orožja, vendar lahko zdaj ta nadgrajujemo preko modov, prav tako pa lahko nadgradimo svoj oklep in posebne sposobnosti, kot so posebna injekcija za boljšo učinkovitost na bojišču ali pa droni, ki nasprotnika zmedejo.
Te nadgradnje so lepa popestritev raziskovanja mestoma napol odprte mape, a bi bile lahko malce močnejše in bolj vredne nabiranja. Ko se namreč enkrat odločiš za kombinacijo orožij, ki sta bili pri meni ostrostrelska puška in prototipni Lancer, kakšne želje po nadgrajevanju in vihtenju drugih orožij niti nisem dobil, zato mi tudi iskanje posebnih zabojev in opravljanje stranskih misij, ki prinesejo nagrade v obliki teh modov, sčasoma ni bilo več tako privlačno kot na začetku.
Zato sem se sčasoma osredotočil na opravljanje glavnih misij in te so raznovrstne, napete in vsebujejo dovolj spektakularnih prizorov, da te neprestano vlečejo naprej. Na žalost se tu zopet čuti omejitev pripovedovanja zgodbe, ki se dogaja v okviru že vzpostavljene zgodovine: večino časa boste preživeli med ruševinami mesta in se srečevali z nasprotniki, ki jih že poznate, le da so tu prisotni v malce drugačni obliki. Zgodba tako na koncu ni tako udarna, kot bi si zaslužila biti, in kampanja se začne v drugi polovici že malce vleči, tako da ti sicer res impresivno rušenje ogromnih stolpnic začne že malce presedati.
Dodatno moram prekleti še nadzorne shranjevalne točke, ki so na težavnosti “Insane” še posebej zoprne. Ne moti me, če v igri velikokrat umrem, a me zmoti nedoslednost shranjevanja napredka. Tako včasih preživiš dva izjemno naporna bojna segmenta in igra kar noče shraniti napredka, nakar v nekem drugem scenariju dobiš dve shranjeni nadzorni točki in vse, kar si vmes naredil, je to, da si pretekel nekaj metrov. Da sploh ne omenim, da moraš včasih še pri vsakem nalaganju položaja gledati nepreskočljivo vmesno sekvenco. Res je smešno, da je te težave imel že prvi Gears in da so prisotne tudi po dveh desetletjih.
Grafično je tole najbolj impresiven izdelek v zgodovini Gears. Mesto kar obiluje s podrobnostmi in je velik napredek v primerjavi z originalno trilogijo, ki sem jo preigral malce pred E-Dayem. Prvi del kljub dvema predelavama glede podrobnosti ostaja bolj preprost naslov, ki je bil njega dni bolj namenjen kazanju impresivnosti pogona Unreal Engine in tega, kako zna ta realistično izrisovati raznorazne kipe. Tudi E-Day je zgrajen na pogonu Unreal Engine in ta zna kazati impresivno grafično podobo, ki ima obvezno vključeno tudi ray tracing osvetljevanje. Večino časa je moj PC, opremljen z grafično kartico RTX 4070, držal stabilnih 60 sličic na sekundo, vendar sem opazil tudi nekaj trenutkov, ko je igra še lovila senčnike, zaradi česar se je čutilo zatikanje. Ni pa bila zadeva taka katastrofa, da bi bila neigralna, in čudim se poročilom nekaterih igralcev, ki poročajo tudi o rušenjih igre, saj sam nisem zabeležil niti enega takšnega nenapovedanega obiska namizja.
Če ste morda čakali še na kakšen stavek glede večigralstva, vas moram na tem mestu razočarati. Tega namreč nisem obiskal, saj me v Gearsih ta plat igranja ni nikoli ni pretirano zanimala. Tako lahko samo potrdim, da ta spet obstaja in glede na vtise drugih se igra precej podobno kot ostali naslovi te franšize. Svojo ceno si igra upravičeno prisluži že s kampanjo, tako da je večigralstvo zame osebno samo še dodatna vrednost že tako privlačnega paketa.
Kljub nekaterim naštetim minusom je Gears of War E-Day odličen naslov, ki me je zabaval od začetka do konca in se čuti kot korak v pravo smer za franšizo, ki se je s četrtim in petim delom kar malo izgubila. Res upam, da bo prodaja dovolj dobra, da bo Coalition dobil več vašega zaupanja in tudi svobode, da ustvari resnično nadaljevanje zgodbe, ki nas zdaj pred zasloni drži že celih 20 let.
