Lenovo Legion 27Q-10 OLED – dobra slika šteje več kot kup dodatkov

Pri nakupu novega računalnika največ pozornosti običajno namenimo grafični kartici, procesorju in temu, koliko sličic na sekundo bo vse skupaj iztisnilo iz aktualnih iger. Monitor medtem pogosto ostane nekje na koncu nakupovalnega seznama, čeprav bomo ravno vanj gledali naslednjih nekaj let. In to je malce nenavadno, saj nam tudi najdražja grafična kartica ne pomaga kaj dosti, če njeno delo spremljamo preko zaslona, na katerem je noč bolj podobna meglenemu jutru. Lenovo Legion 27Q-10 OLED poskuša takšno zagato rešiti s kombinacijo kakovostne slike in hitrosti, obenem pa pri nekaterih dodatkih precej očitno varčuje.

Že na začetku velja razčistiti ime, saj Lenovo prodaja več monitorjev s precej podobnimi oznakami. Tule govorimo o različici OLED, ki vsebuje 26,5-palčni panel QD-OLED, ločljivost 2560 × 1440 in osveževanje pri 240 Hz. To je kombinacija, ki ima za računalniško igranje veliko smisla. Slika je dovolj podrobna, da prehod s starega zaslona Full HD ne bo ostal neopažen, obenem pa grafični kartici ne naložimo še vseh zahtev ločljivosti 4K. Pri tej velikosti zaslona se mi zdi 1440p še vedno povsem smiselna izbira in je tudi kot nalašč za vse tiste, ki radi kdaj pogledajo tudi v e-športne igre, kjer veliko vlogo igrajo stabilne sličice na sekundo.

SPECIFIKACIJE

• Ločljivost: 2560 x 1440
• Velikost: 27 palcev
• Osveževanje: 240 Hz
• Panel: QD-OLED
• Nakup: Mimovrste

NAPOVEDNIK

OLED je seveda glavni razlog, zakaj bi ta monitor sploh pristal na seznamu kandidatov. Pri klasičnih zaslonih se lahko proizvajalci še tako trudijo z nastavitvami, a črna pogosto vsebuje vsaj nekaj sivine. Tule lahko posamezne slikovne pike ugasnejo, zaradi česar temni deli slike dobijo precej bolj prepričljiv videz. Razlika pride do izraza predvsem takrat, ko se na zaslonu hkrati znajdeta tema in močan vir svetlobe. Svetilka v temnem hodniku tako ni samo svetlejši madež na spranem ozadju, ampak dejansko izstopa iz okolice.

Takšen prikaz je zanimiv predvsem za tiste, ki radi preigravajo enoigralske avanture in grozljivke in sem spadam tudi jaz sam. Razvijalci se pri ustvarjanju prepričljive atmosferičnosti pogosto zanašajo na osvetlitev, vendar njen učinek hitro izgubi nekaj moči, če monitor vse skupaj zavije v sivo prevleko. OLED temu pomaga tudi brez navijanja vseh nastavitev do skrajnosti. Seveda boljši zaslon dolgočasne igre ne bo spremenil v mojstrovino, lahko pa precej lepše pokaže delo umetnikov, ki so se trudili z njeno podobo. Podobno velja za filme, kjer temnejši prizori dobijo več globine čeprav je spet ekran premajhen, da bi na njem dobil pravo kino vzdušje.

Barve so druga polovica te zgodbe. Živahen prikaz in dobra tovarniška nastavitev sta dobrodošla tudi zunaj iger. Navsezadnje isti monitor uporabljamo za gledanje posnetkov, urejanje fotografij in vsakdanjo uporabo spleta. Vendar živahnost sama po sebi še ni dokaz natančnosti: pretirano nasičene barve so lahko na prvi pogled všečne, pri obdelavi fotografij pa hitro postanejo nadloga. Za zahtevnejše ustvarjalno delo bi zato še vedno preveril izbrani barvni način in nastavitve, namesto da bi samo zaradi oznake OLED predpostavil profesionalno natančnost.

Drugi veliki adut je osveževanje pri 240 Hz. Če prihajate s 60-herčnega monitorja, bo preskok najbolj očiten, predvsem pri premikanju kamere in spremljanju hitro premikajočih se tarč. Prehod s 144 ali 165 Hz bo manj dramatičen, zato bi tu malce umiril pričakovanja. Prav tako monitor sam ne bo poskrbel, da boste nenadoma boljši v Counter-Striku ali League of Legends. Za izkoriščanje visoke frekvence potrebujemo dovolj zmogljiv računalnik, v zahtevnejših igrah pa bo treba sprejeti tudi kakšen kompromis pri grafičnih nastavitvah.

Lenovo navaja odzivni čas 0,03 ms, kar je pri OLED-u povezano s hitrim preklapljanjem slikovnih pik. To koristi jasnosti gibanja, a številke ne gre enačiti s celotnim zamikom med pritiskom tipke in odzivom igre. Podpora prilagodljivemu osveževanju medtem pomaga pri spreminjajočem se številu sličic. Visoka frekvenca in hiter odziv sama po sebi še ne odpravita trganja slike. Pomembno je, da usklajevanje monitorja in grafične kartice tudi pravilno vključimo.

Pri priključkih se skriva podrobnost, ki jo je pred nakupom dobro poznati. Na voljo sta dva HDMI in en DisplayPort, vendar oznaka HDMI 2.1 v tem primeru ne pomeni, da preko njega dobimo vse zmogljivosti zaslona. Lenovo pri povezavi HDMI navaja največ 144 Hz ob ločljivosti 1440p. Za polnih 240 Hz je zato prava izbira DisplayPort. Za priklop konzole je HDMI še vedno uporaben, uporabnik računalnika pa naj bo pozoren, kam vtakne kabel, preden začne ugotavljati, zakaj Windows ne ponuja oglaševane frekvence.

Pri vsakdanji uporabi je dobrodošlo nastavljivo stojalo. Zaslon lahko dvignemo, nagnemo, zasukamo in celo obrnemo pokončno, kar je precej bolj uporabno od kakšnega okrasnega dodatka na zadnji strani. Če za isto mizo delamo in igramo, je možnost primerne postavitve zaslona hitro vredna več kot agresiven igričarski videz. Ozki robovi obenem usmerijo pozornost na sliko. Na manjši mizi je vseeno pametno preveriti prostor za podstavek, predvsem če potrebujete veliko površine za premikanje miške.

Manj navdušenja vzbudi povezovanje dodatne opreme. USB-priključkov ni, prav tako manjka USB-C, preko katerega bi lahko priklopili in napajali prenosnik. To pomeni več kablov in manj možnosti, da bi monitor postal osrednja povezovalna točka delovne mize. Tistemu, ki nanj priklopi samo namizni računalnik, bo verjetno vseeno. Če pa pogosto menjavate naprave in želite miško ter tipkovnico priključiti neposredno na zaslon, boste takšno omejitev precej hitreje opazili. Lenovo je očitno dal prednost panelu pred udobjem povezovanja.

Tudi pri HDR-ju velja ostati z nogami na tleh. Globoka črna je odlična osnova, vendar je svetilnost omejitev, ki je kakovosten kontrast ne more povsem nadomestiti. V zatemnjeni sobi bo takšen zaslon lažje pokazal svoje prednosti kot ob močnem dnevnem svetlobnem viru. Če želite predvsem izjemno svetle poudarke in zelo svetlo sliko na večji površini, je smiselno pogledati tudi alternative Mini LED. Oznaka HDR10 namreč pove, da monitor podpira format, ne pa, da vsi zasloni s to oznako ponudijo enako izkušnjo.

OLED zahteva tudi nekaj premisleka pri delu. Igranje različnih naslovov in gledanje filmov sta drugačna obremenitev od vsakodnevnega prikazovanja iste preglednice ali orodne vrstice. Dolgotrajni statični elementi lahko sčasoma pustijo trajne sledi, zato so smiselni ugašanje zaslona med odsotnostjo, razumna svetilnost in uporaba razpoložljivih zaščitnih funkcij. Zaradi tega monitorja ni treba obravnavati kot porcelanaste vaze, vendar tudi ni pametno povsem prezreti posebnosti tehnologije.

Precej močan argument za nakup je tudi cena, saj Legion 27Q-10 OLED na Mimovrste stane samo 400 €. Seveda to ni drobiž, a za monitor s panelom QD-OLED, ločljivostjo 1440p in osveževanjem pri 240 Hz je to zelo privlačna ponudba. Pri takšni ceni tudi manjkajoče USB-priključke malce lažje odpustim, saj denar namenimo predvsem kakovosti slike, ki jo bomo občudovali ob vsakem zagonu igre. Če ste že nekaj časa razmišljali o preskoku na OLED, pa vas je ob pogledu na cene vedno minilo navdušenje, je tale Lenovo vsekakor vreden pozornosti.