Razvojna ekipa: Motion Twin (Francija)
Založnik: Motion Twin
Spletna stran: https://dead-cells.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/588650/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=KV6fBYuuPMg
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 10. 5. 2017 (EA)
Cena: 16.99 €
Zvrst: Akcijska metroidvanija
Že vidim, kaj si mislite – “Ma ne še ena Metroidvania v stilu Dark Souls in Castlevania. Jih ni že zdavnaj dovolj?” Hah, na to vam lahko odgovorim le eno stvar. Res je dovolj iger, ki so podobnega stila in morda tudi izgleda, ampak Dead Cells ima eno ključno razliko, ki sem jo opazil po dobri uri igranja – ob lazenju po temnicah in pobijanju nesnage sem se dejansko zabaval dosti bolj, kot sem to sprva pričakoval.
K temu pripomore po malem vse, ki se strne v odlično celoto. Premikanje je tekoče in odzivno, animacije so po celi črti odlične, pravočasno reagiranje ter prilagajanje na taktike in poteze sovražnikov pa sta nadgrajena. Kljub risankastemu, pikselkastemu stilu gre za vizualno poslastico, prav tako pa ne smemo zanemariti tudi zelo dobre zvočne podlage. Po izgledu bi rekel, da je celoten stil mešanica Shovel Knights in Salt and Sanctuary, s podrobnim svetom, polnim živih barv ter gladkim delovanjem tudi na malo starejših sistemih, čeprav za res stare računalnike ter prenosnike z manj zmogljivimi ter integriranimi grafičnimi karticami Dead Cells ni najbolj primerna, saj je že Geforce 840M znala v bolj zgoščenih področjih povzročati preglavice.
Toliko besed, pa se glavnine še sploh nisem lotil. Igrate torej kot zelena čorba, ki po smrti vedno znova obsede enega in istega obglavljenega neznanca, ki je kot nalašč obglavljen na identičnem mestu (očitno živimo v deželi klonov?). Teoretično ste nesmrtni, a to še ne pomeni, da je nesmrtno tudi telo, ki ga obsedete. Tako zagrabite vrečo kosti in se podate naprej s ciljem priti čim dlje v selekciji različnih področij in ob tem iskati načrte za nove sposobnosti, orožja ter nadgradnje. Če imate na začetku dostop le do osnovne zbirke, se sčasoma ta s pomočjo celic, ki jih za seboj pustijo padli sovražniki in jih izrabljate kot valuto pri obisku norega znanstvenika, razširi na vse od ledenih bomb, čarobnih amuletov, velike zbirke mečev, lokov, ščitov ter vsega drugega, kar bi nadobudna čorba rada videla pred soočenjem z nesnago, ki je prisotna v vseh kotičkih tega sveta.
Ravno to je stvar, ki pripomore k dolgoročni zanimivosti. Ker je oprema, ki jo najdete, naključna, nikoli ne morete natanko vedeti, kaj boste uporabljali tokrat. Navadno vsebuje tudi par različnih lastnosti, ki naredijo izbiro še bolj zanimivo. Morda želite tvegati z mečem, ki podvoji vso povzročeno, a istočasno tudi prejeto škodo? Ali pa vam je pogled ujel ščit, ki ob uspešnem blokiranju odvrže bombo? Velika izbira je ravno to, kar Dead Cells potrebuje, da ohrani igralčevo voljo za vedno nova soočenja z izzivi, ki jih nudijo številni zemljevidi in ne postane monoton.
Različne zemljevide pa ne odlikuje le število, ampak so tudi naključno generirani. Sicer ne v standardnem smislu, saj ne gre za povsem naključno generacijo, ampak za predhodno narejene segmente, ki so naključno združeni skupaj in sestavljajo lokacijo. Veliko bolje, kot pa da bi bile arene povsem identične in bi čez čas začele postajati mukotrpne. Tudi sovražniki so dovolj raznoliki in zanimivi, da soočanje z njimi (tudi z začetnimi) ne postane dolgočasno. Delujejo na principu Souls iger. To pomeni, da imajo določene, predhodno nakazane napade, ki jih je možno naštudirati in se jim izogniti. Tu je kruh in maslo manever kotanja, ki omogoča izmikanje udarcem in je po mojih izkušnjah dosti bolj učinkovit kot uporaba ščitov, ki jih lahko imate uporabljene le za trenutek. Še večji izziv prikažejo občasne elitne različice sovražnikov, ki imajo pospešene napade ter različne posebne mutacije. Poskus sesuti enega izmed njih, se kar hitro lahko izkaže kot slaba odločitev, sploh glede na to, kako hitro lahko ob nepazljivosti umreš. Da ne pričnem šele o šefih …
Kako pa je z nadzorom? V glavnem meniju je sicer priporočena uporaba kontrolerja, ampak sam sem večji pristaš miške in tipkovnice in tudi tu nisem imel nobenih problemov. Še več, nadzor se mi je zdel z njima bolj natančen. Na animacije udarcev se je potrebno najprej navaditi, saj ima vsako orožje drugačne kombinacije in časovne sekvence. Dvojna noža imata zelo hitro, agilno kombinacijo udarcev, medtem ko ima sploh dvoročni meč zelo počasno animacijo, a sam Bog ti pomaga, če se znajdeš na njegovi poti.
Zaključek
Z Dead Cells smo dobili več kot kompetentno metroidvanijo, s pridihom Souls serije z odličnim nadzorom ter “poštenim” bojnim sistemom, kjer je vse odvisno od igralca in ne od sreče. Zagotovo gre za igro, ki jo bom rade volje spremljal tekom njenega časa v zgodnjem dostopu, a kljub tem, da še ni končana, gre še vedno za dobro izdelano platformščino, ki se jo ne rabite izogniti le zaradi slabega slovesa, ki se drži iger v zgodnjem dostopu.
