Razvojna ekipa: Deep Silver Volition (ZDA)
Založnik: Deep Silver
Spletna stran: http://www.aomthegame.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/304530/
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 15. 8. 2017
Cena: 59.99 €
Zvrst: Tretjeosebna streljačina
Spiritualni naslednik Saint’s Row IV
V obdobju kraljevanja večigralskih iger še kako hrepenimo po dobri enoigralski izkušnji, pa naj gre za igranje vlog, strategijo ali v tem primeru streljačino. Glede na to, kar sem vedel, preden sem sploh začel z igranjem, sem Agents of Mayhem hlastno začel vleči z neta, takoj ko sem v roke dobil ključ – navsezadnje gre za AAA naslov in vsi vemo, da to ni kar tako. Zavedal sem se, da bo trajalo dobro uro, preden se bo igra naložila (preklet bodi, počasen internet!), kar mi je dalo nekaj časa, da sem si podrobno ogledal gradivo za medije in tu so se pri Deep Silver zelo potrudili, saj je vsebovalo vse informacije, ki sem jih želel vedeti in še par informacij, ki jih nisem. Komaj je Steam prikazal opozorilno okno, sem že hlastno pritisnil na ikono in pričel z lastno izkušnjo superjunaštva.
Agents of Mayhem je rezultat iste razvojne ekipe, ki nam je med drugim prinesla Saint’s Row franšizo, kar je še kako vidno. Čeprav sta si igri v mnogih pogledih različni, imata isti over-the-top stil, absurdna orožja, ne manjka pa niti toliko eksplozij, da bi se še Michael Bay podelal v hlače. Gre za dete Overwatcha po nočni seansi s Saint’s Row IV, medtem ko je Nick Fury hlastno gledal iz bližnjega drevesa. Otrok nepričakovanega in še kako prepoznavnega para je streljačina iz tretjeosebne perspektive, ki skuša pridobiti publiko na svojo stran z veliko cenenimi šalami. A za razliko od Saint’s Row, Agents of Mayhem pod tvoj nadzor da skupinico treh herojev, ročno izbranih iz kopice nenavadnih obrazov, vsak s svojim stilom bojevanja in lastno (spet pretirano) osebnostjo.
Agenti Overwatch-a?
Ti agenti oziroma neke vrste superheroji so osrčje igre in imam močan občutek, da so si pri njihovem dizajnu vzeli za vzor Blizzardovo večigralsko streljačino. Vsi imajo zelo izrazite osebnosti in naglase, ne manjka ameriška filmska zvezda, ruski orjaški snežni bojevnik, indijska lokostrelka, japonski član jakuza tolpe, temnopolti gangster, nemški nogometni navijač … Vsi izmed agentov so prepoznavni po lastni stvari, na katero se navezujejo tudi njihove sposobnosti in stil bojevanja. Vsak ima na voljo dve oziroma tehnično tri sposobnosti (zraven pa še trojni!? skok) – po eno posebno in eno ultimativno sposobnost, zraven pa še defenzivni manever, kot je kratkoročna nevidnost, let ali odriv od zidov. To pa še ni vse. Poleg naštetega lahko v bazi raziščeš in skreftaš tudi “gremlin tech”, ki ti da na voljo še po par praktičnih sposobnosti, kot je krogla uničenja, skupinsko oživetje ter razne začasne nadgradnje atributov.
Seveda pa so superjunaki (mimogrede, sicer jih igra kliče le “agenti”, a le težko bi kako drugače poimenoval nekoga, ki lahko praktično leti in povzroča zmrzal) le tako dobri kot njihova kontra – zlobneži. Tudi na tej fronti uspe Agents of Mayhem dostaviti dobro, raznoliko skupino antijunakov, združenih v lastno skupino – Legijo. Zraven standardnega Herr Doctorja imamo tu še par zapomljivih likov, kot je na primer egocentričen najstniški pop zvezdnik (geee, le od kod jim navdih?), super inteligentni izumitelj orožij ter umetna inteligenca/pop zvezdnica. Poveljujejo tudi precejšnjem število uslužbencev oziroma bojevnikov, zaradi česar vam še dolgo ne bo dolgčas. Na tej fronti je torej vse lepo in prav. Agenti in zlobneži so oboji polni “jaza” in si jih zlahka prikličeš v spomin tudi par ur po igranju.
Vesoljci, vedno vesoljci
Ta se odvija v istem svetu kot Saint’s Row IV in gre za neke vrste alternativno resničnost. 30 oktobra, na vražjo noč je Legija, to so zlobneži, z istočasnim napadom na vsa večja mesta zavzela popoln nadzor nad svetovno oblastjo. Oziroma skoraj popoln nadzor, saj je ena izmed glavnih oficirk spregledala lažne besede Monarha in dezertirala, s sabo pa vzela Barko, veliko ladjo z opcijo teleportacije, ki služi kot glavna baza. Tu pridete na vrsto vi. Nadzorujete zadnjo uporniško fronto (ja, kot v XCOM), ki se odprto spopada z legijo, kjerkoli se lahko in jim na splošno poskuša iti čim bolj na živce.
Misije so razdeljene na epizode in običajno vsebujejo segmente vožnje, akrobacij, bojevanja in besednih bojev. Čisto zlahka bi trdil, da igra ves čas sledi eni in isti formuli in ne dostavi večjih presenečenj. Dobro prikaže samozagledanost današnjih zvezd in stereotipnosti superjunakov, a le del tega humorja pade na rodna tla, saj so nekatere uporabljene finte že zdavnaj izrabljene (na primer, ko moraš ob šefovskem boju v planetariju poslušati ponavljajoče se šale o Uranu (Uranus, štekate?). Vseeno se bo vsak ob nekaterih izmed stalno prisotnih komentarjev vsaj enkrat zahahljal.
Tudi pri generalni strukturi se glede na Saint’s Row IV ni preveč spremenilo. Izbiro ekipe, nadgradnje in vse ostalo opravljate v glavni bazi, neke vrste osrednjemu postajališču, ki lebdi nad futurističnim Seoulu, kjer opravljate svoje nakupovanje svobode. Na voljo je kar nekaj različnih misij, a v glavnem gre za odklepanje novih agentov in dopolnjevanje informacij o njih. Dodatne mini misije najdete tudi tekom pohajkovanja po mestu, a so navadno precej kratke (z izjemo osvajanja oporišč) in za razliko od naprimer GTA V nimajo neke lastne identitete, kar jih naredi ponavljajoče se in ne-inovativne. Preko baze je na voljo tudi globalni konflikt, mini igra, ki da poudarek na ostali svet in njegov boj proti Legiji. Dovoli vam, da koristno izrabite trenutno neuporabljene agente in jih pošiljate na misije po celem svetu, kjer bodo občasno naleteli na brloge nesnage, ki jo boste nato lahko lastnoročno počistili in s tem prejeli tudi kakšno nagrado za pasivne bonuse.
Ampak to, kar Agents of Mayhem pomaga premagati povprečje, je zabaven tretjeosebni bojni sistem, ki je po zaslugi menjevanja med agenti veliko bolj taktičen, kot sprva izgleda. Ko se res podrobno ozreš po ekipi in se posvetiš nadgradnjam, lahko ob ustvarjanju najboljše ekipe porabiš precej časa. K temu doda še dinamična težavnost po načinu Diabla 3, kjer jo lahko vsak prilagodi glede na lastne sposobnosti in funkcionalnost trenutne ekipe. Žal zaradi zatikajočega se delovanja boj navadno ne deluje tako gladko, kot bi moral, a tu je še večji problem. Čeprav sem igro testiral na računalniku, mi je na vsak način poskušala vsiliti pomoč pri merjenju (aim assist) in čeprav sem ga izklopil v nastavitvah, sem ob določenih trenutkih še vedno imel občutek, kot da imajo agenti pri merjenju lastno voljo in da je merek sam po sebi ostal na sovražniku. Ne znam reči, če gre le za stranski učinek zatikanja, a vsekakor je znalo biti nadležno.
Seveda pa je tu še en problem, ki na začetku sicer ni viden, a po par urah še kako zagreni zabavo. Mesto nikakor nima občutka dejanskega mesta, kot to na primer doseže GTA V, delno zaradi slabih, zapoznelih reakcij civilistov, ki se včasih obnašajo, kot da jih vsi izstrelki in padli vojščaki ne motijo in so le še en običajen dogodek njihovega življenja. Tudi vozni model ni ravno najboljši, čeprav prav tako ni slab. Od kjerkoli blizu ceste lahko prikličete lastno vozilo, kar naredi uporabo civilnih vozil nekoristno, saj so dosti počasnejša. Tudi GPS sistem kažipota proti izbrani misiji zna zavesti uporabnika, saj občasno izbere najdaljšo možno pot in večino časa zaradi indikatorja tako ali tako ne pride v poštev.
Čuj, nekaj mi šteka
Torej Agents of Mayhem ni brez problemov, a še vedno gre za solidno spiritualno nadaljevanje. Vse lepo in prav, dokler se ne lotimo tehnične plati. Ena stvar, ki sem jo med igranjem še kako pogosto opazil, je slaba optimizacija, ki je v času vašega branja morda že odpravljena. Tudi na kraljici GTX 1080 so sploh med plenjenjem po podzemnih brlogih sličice pogosto padle pod 60 (na ultra nastavitvah, seveda), medtem ko je nekje srednje zmogljiva GTX 960 imela težave z zatikanjem že na srednjih grafičnih nastavitvah. S tem ne mislim občasnih padcev, temveč stalno zatikanje, ki je bilo skorajda identično, ne glede na nastavitve (z izjemo ene grafične opcije, sem z ostalimi pridobil z low na ultra dobrih 5–10 FPS-ov). V tem žanru s kolcanjem prihaja do težav, med drugim je oteženo tudi merjenje, saj je kursor manj predvidljiv. Seveda ni nobeno presenečenje moja iznajdba, da igra uporablja Denuvo zaščito, ki zna poseči tudi po delovanju in povzročiti večje zatikanje.
Glede na vizualno predstavitev nimam nekih večjih pripomb, gre za rahlo risankast stil s pridihom življenja in še posebno dobrimi učinki, ki pa žal pogoltnejo še tako zmogljivo grafično kartico. Še posebej sijajne so vmesne sekvence v obliki risankastih, animiranih kratkih delov, animacija katerih bi bila zlahka postavljena v kakšno risano serijo o superjunakih. A še najbolj presenetljiva in pohvalna stvar je, da ima vsak agent lastne pripombe na dogodke okoli njega, zaradi česar igranje nikoli ne bo duhomorno, saj ne gre le za isto frazo iz drugih ust, ampak dejansko različne fore, ki sovpadajo z osebnostjo agenta.
