Ste se že kdaj izgubili v gozdu? Sam nisem imel priložnosti doživeti te izkušnje, a slišal sem mnogo zgodb drugih nesrečnežev, ko se obiskovalcu narave znana okolica nenadoma zdi tuja in neprijazna. Tu te počasi začne grabiti panika, in ko z malo sreče končno najdeš pot iz goščave, olajšanje. Če pa te sreče nimaš …
Ravno takšen občutek groze nudi Darkwood, preživetvena grozljivka, postavljena v neskončen, temačen gozd, poln srhljivih grozot. V njem se namreč namesto srnic in zajčkov nahaja polna malha mutantnih stvorov in divjakov, željnih svežega, sočnega mesa. Skupaj z mračno atmosfero, srhljivimi sencami, gostim rastlinjem in nepredstavljivo visokimi drevesi sem na pladnju dobil postreženo odlično poslastico vse od prvega koraka v neprijazno goščavo in obedina ni popustila tudi po mnogih urah. Igra vsebuje tri ločene cone, vsako z lastno tematiko, težavnostjo in izzivi, vse skupaj pa bo ob zmernem igranju vzelo tam nekje 20–30 ur, glede na način pa ne bo nič čudnega, če se boste v gozdovih izgubili tudi po 100 ur.
Razvojna ekipa: Acid Wizard Studio (Poljska)
Založnik: Acid Wizard Studio
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows Vista +, Mac OS, Linux
Datum izida: 17. 8. 2017
Cena: 13.99 €
Zvrsti: Preživetvena grozljivka/avantura
Kraj, kjer sonce ne posije
Darkwood nudi idealno povezavo med gradnjo in osebnostnim razvojem ter napetim spopadom za življenje. Prevzameš nadzor nad dementnim članom propadle vojaške ekspedicije, ki je bila poslana raziskati nenaden pojav bolezni ter mutacij v gozdu in bližnji vasi. Po kratkem prologu spoznaš, kako si tu pristal in koga se moraš najbolj bati – neke vrste zlobnega doktorja, eksperimentatorja z vsemi ljudmi, ki mu pridejo pod prste, pa čeprav je nekatere izmed njih človečnost že zdavnaj zapustila (takšen je vsaj prvi vtis). Na srečo se kmalu rešiš okov in znajdeš pred enim samim ciljem – nekako preživeti in najti pot nazaj v civilizacijo.
Ob vsem kar počneš, moraš biti pozoren na dnevni cikel. Podnevi lahko prosto raziskuješ okolico, nabiraš koristne pripomočke, gorivo in orožja ter iščeš sledi za napredovanje zgodbe. K vživetju in srhljivosti močno pripomore fascinantno okolje, polno razrušenih farm, pogorelih hiš, blodnjakov, podzemnih jam in z rastlinjem prekritih trupel. A ne vzemi si preveč časa za uživanje v postapokaliptični okolici, saj se sonce še kako hitro začne spuščati in delati vedno daljše sence, kar počasi oznanja, da se bo počasi treba umakniti v “varno” hišo.
Ponoči je zgodba namreč povsem drugačna. Medtem ko lahko podnevi bolj kot ne prosto raziskuješ in se večinoma izmikaš sovražnikom, te ponoči čaka skrivalništvo. Edina opcija za preživetje je poln generator, močna svetilka in glasne molitve. Kaj kmalu po spustu teme pričneš slišati glasove, ki se počasi bližajo … Seveda je nesmiselno čepeti v kotu in upati na milostno nebesno bitje, usodo je najbolje vzeti v svoje roke. Del tega je barikadiranje oken in vrat, postavljanje pasti ter izogibanje pogledovanju skozi okno, saj s tem hitro izdaš svojo pozicijo. Če se to zgodi ali pa če preprosto nimaš sreče in Jehove priče pričnejo butat po vratih, lahko le zgrabiš za bližnjo sekiro, se v mislih posloviš od najbližjih in poskušaš s sabo v pekel vzeti čim več stvorov noči.
Kuku, vidim te
Občutek groze in nemoči je nekaj, kar igra opravi z odliko. A ne morem se povsem odločiti, če mi je preostali del všeč ali ne. Atmosfera in grajenje napetosti je nedvomno odlično, ampak bojni sistem je podpovprečen. Štorasto se zanaša na držanje desnega gumba na miški za pripravo na udarec in pritisk levega za njegovo izvedbo. Večina mojih srečanj se je namesto taktičnega pričakovanja na “bum po butici” tako odvijala kot nekakšen ples okoli sovražnika in tolčenja po vsem, kar se premika. Štorasti bojni sistem in nadzor sta očitno neke vrste zaščitni znak tovrstnih srhljivk, in tudi Darkwood jima ne uide.
A štorastost se tu žal ne konča. Velikokrat opravila potrebujejo zaporedne pritiske na gumb, kar je zamudno, nadležno in nepotrebno. Redkokdaj sistem pripomore k atmosferi in napetosti – nekaj povsem drugačnega bi bilo, če bi se moral ukvarjati z odklepanjem vhodnih vrat, medtem ko bi se mutiran stvor počasi bližal, a kaj ko sistem namesto tega večinokrat povzroča le preglavice med dnevnim raziskovanjem in standardnimi opravili. 
Velika škoda, saj je preostanek igre izvrsten. Velikokrat je edino območje svetlobe na zaslonu le ena sama svetilka ali pojemajoča bakla, medtem ko vse okoli tebe odmevajo kriki, rjovenje, škripanje in ostali srhljivi zvoki, kar resnično da občutek, kot da te za bližnjim vogalom pričakuje nekaj grozljivega. Srce pade v hlače, ko tekom noči nekaj začne udarjati po barikadi in s stavami, če bo prej nastopilo jutro ali odstopila barikada, bi lahko zaslužil malo bogastvo.
Ponoči se lahko zgodi precej naključnih, unikatnih dogodkov, vse od obleganj divjakov, šepetanja, zmanjkanja elektrike ali krvavljenja sten, in z vsakim od njih se je potrebno soočiti na drugačen način. Noč je tako najbolj napet del igre, a tudi podnevi je potrebno biti na prstih, saj tu divjad, divjaki ali celo praseti povzročajo večjo nevarnost kot granata v skupini najstnikov. Velika škoda, da se ob reševanju konfliktov na edini možen način ta občutek groze hitro razblini.
A kljub vsemu temu – Darkwood je ena najbolj bogatih in napetih grozljivk, kar sem jih igral v zadnjem času. Vse od postavitve kamere do vidnega kota v obliki stožca pomaga pri ustvaritvi odličnega občutka groze in vsak izmed likov, s katerimi se srečaš med igranjem, pri tem še dodatno pomaga. Od človeško-volčjega stvora pa do mame pujse, vsaka oseba te dodatno potegne v nadaljnjo raziskovanje zgodbe in poskus imigracije iz tega nebožjega kraja. Ta se glede na odločitve, ki jih sprejemaš med igranjem, lahko konča na več različnih načinov, in ne glede na to, katero pot izbereš, se boš nedvomno srečal z zapomljivimi dogodki, ki te bodo še dolgo zaznamovali.
