Ste uživali ob neprestanem mesarjenju orkov v Middle Earth: Shadow of Mordor? Njeno nadaljevanje ni prav nič drugačno – glava, telo, roke ali noge, vse postreženo na istem pladnju. Ampak v čem se potem razlikuje nadaljevanje od predhodnika?
Opazni razliki sta odprt svet ter izboljšan nemesis sistem. V srednjem svetu se lahko gibljemo po petih območjih, ki se nam odpirajo med samim igranjem, vsaka pa ima posebne lastnosti v sami zgodbi, kot tudi v sistemu nemesis. Bitke zaradi tega postanejo vse pomembnejše, in pred vsakim bojem s kapetanom boste vsaj dvakrat premislili, ali se vam ga splača razmesariti ali bi ga raje imeli v svoji ekipi, saj ima vsako območje svojo utrdbo, na štiri pa lahko tudi vplivamo. Vendar o tem malo kasneje.
Razvojna ekipa: Monolith Productions
Založnik: Warner Bros. Interactive Entertainment
Platforme: PC, Xbox ONE, Playstation 4
Datum izida: 10. 10. 2017
Cena: 59,99 € (Steam)
Zvrst: Akcijski RPG
Pohlep ljudi nima meja
Kot verjetno že vsi vemo, se zgodba Tolkienovega srednjega sveta večinoma giblje okoli prstanov in njihove neverjetne, a temne moči. Tako se tudi začne naša zgodba, s svojim protagonistom Talionom, skupaj z »dušo« vilina, izdelovalcem prstanov Celembriborom, izdelamo nov prstan mogote. Ta pa predstavlja popolno nasprotje temnemu prstanu mogote Saurona. A glej ga, zlomka, naš protagonist kar kmalu ostane brez njega. Prstan pristane v rokah ženske pajkovke Shelob, ki nas vodi v prvo poglavje, le-ta pa nas preseli v območje Minas Tirith. V tem območju vidimo še zadnjo človeško utrdbo pred Mordorjem, ki pa je pred veliko nevarnostjo, saj je ne napada nihče drug kot naš antagonist, desna roka Saurona, drugače imenovan »Witch King«. Naš protagonist si trmasto želi utrdbo rešiti, čeprav mu druga polovica oz. Celebrimbor želi povedati, da brez prstana ne bo mogel nič.
Med samim igranjem se mi je zdelo prvo poglavje zgodbe zelo šibko, zgodilo se ni nič posebnega, kar bi si želel z veseljem zapomniti. Vse dokler nisem prišel na drugo poglavje, ki mi je prav tako ponudilo stranske zgodbe. Ampak, da ne bodo vse pohvale pobrale le-te, moram tukaj pohvaliti tudi glavno. Ta se giblje okoli Talionovega preživetja, saj si ga Nazguli želijo dobiti na svojo temno stran. Po potovanjih po območjih in s težkimi bitkami s temačneži dobimo pogled v njihov spomin, ko so še bili ljudje. S tem pa uvidimo njihovo tragično zgodbo, ki so jo doživeli. In tako lahko pridemo do spoznanja, da mogoče le ni bil samo pohlep po moči razlog za vstop na temno stran. Tako tudi pri vstopu v tretje poglavje dobimo pogled v spomin zelo znanega lika iz zgodbe Gospodarja prstanov. Zgodbo Isildurja, kralja, ki je imel možnost za večno uničiti Saurona, a ga je pohlep vodil po drugi poti. Igra nam znova ponudi nov šok, zgodi se nekaj nepričakovanega. To pa se lepo poveže ob zaključku četrtega, zadnjega poglavja ter z dogodki iz zgodbe Gospodarja prstanov.
A tudi stranske zgodbe so me pozitivno presenetile. Res, da jih ne dobimo na stotine, tako kot v ostalih RPG-jih, kot je serija The Elder Scrolls ali Witcher. Prva, in zelo pomembna, je zgodba orka Bruza, ki nas popelje v uvod izboljšanega nemesis sistema, kot tudi do starega »prijatelja«. A v kolikor je na začetku Bruz šaljivec, ki sem se mu nasmejal, mi je ta kar hitro stopil na trak za mesnico, a kaj, ko mi tega igra ni takoj ponudila. Poleg Bruzove zgodbe mi je ostal v spominu odličen dvoboj z Balrogom, kajti bil je nekaj precej drugačnega od standardnega mesarjenja orkov.
Vsekakor pa lahko rečem, da so samo zgodbo igre izboljšali, saj me je v določenih pogledih presenetila, kot tudi šokirala. A v določenih pogledih bi si želel več dialoga med določenimi liki, predvsem pa med protagonistom in Celebrimbor.
Opravljanje zgodbe ni edina stvar, ki nam jo igra ponudi. Tako kot sem že omenil, igra nam pusti potovati po petih velikih, a različnih območjih. Potujemo lahko iz zelenih dolin Núrnena do s snegom pokritih gor Seregosta, kot tudi do samega vulkanskega središča Mordorja, Gergorotha. A v kolikor bi lahko zaradi velikosti območij potovanje na začetku povzročalo problem, temu sploh ni tako. Vsekakor nam potovanje olajšajo stolpi Haedir, ki nam ponujajo hitro potovanje. Ampak nam igra kar hitro ponudi oz. kar sama odklene večino sposobnosti za hitrejše potovanje iz predhodnika. Te pa niso tako slabe in zelo pripomorejo k zabavnemu potovanju, a ko bi le imel več puščic ter t. i. fokusa. Vsekakor pa se izplača vzeti čas ter pokukati v vsak kotiček območja, saj so ti polni detajlov in posebnih skrivnosti, kot so spomini pajkovke Shelob, izgubljeni artefakti ali Ithildinove besede.
Skrite skrivnosti še kako popestrijo igro, res je, da lahko nanje kar hitro pozabimo, ali jih kar preprosto želimo ignorirati. A kratke zgodbe, ki nam te ponudijo, so lahko zelo zanimive. Če pa vas le-ta ne zanima, pa še vedno vsaka spretnostna točka na začetku zelo pripomore.
RPG elementi vstopijo v igro
Kot sem že omenil, sposobnosti niso kaj preveč drugačne od predhodnika. Med samim igranjem pridobivamo točke (XP), ki pa nam višajo stopnjo. Ko se nadgradimo, dobimo spretnostno točko (skill point), ki pa jo lahko porabimo za novo spodobnost ali nadgradnjo starejše. Stopnje imajo tudi vpliv na nemesis sistem oz. na povečanje svojih napadalnih enot, kot tudi na njihovo nadgradnjo. Enak postopek velja tudi za utrdbe. Spretnostne točke lahko pridobimo tudi z zbiranjem spominov pajkovke Shelob ali iskanjem izgubljenih artefaktov. Če pa najdemo popolnoma vse na vseh območjih, pa nam oboji odprejo novo sposobnost.
A tako kot v predhodniku se tudi v tem orki izboljšujejo. Kot mi ima tudi ork svojo stopnjo, ki jih pridobivajo med časovnimi preskoki. Do teh pride s sodelovanjem v misiji ali v dvoboji med orki. Najbolj pogost preskok pa je vsekakor ta, ko nas ubijejo in teh je veliko. Poleg hitrega potovanja v stolpih Haedir imamo opcijo na hitro prevrteti čas naprej, hkrati pa nas prestavi na tisto lokacijo.
Ampak zakaj so stopnje orkov in njihov naziv tako pomembni? Vsekakor ima tukaj velik vpliv izboljšan nemesis ter izboljšan RPG element igre. Boljši in pomembnejši orki nam tako lahko odvržejo lep kos opreme. Naš inventar se deli na šest delov, in ti so: meč, bodalo, lok, oklep, plašč ter prstan. Vsak del opreme pa je tudi razdeljen po vrednosti: navadna, redka, epska ter legendarna. Legendarno opremo je zelo težko dobiti. Med samim igranjem nisem naletel na veliko potrebo po legendarni opremi, saj je epska bila večkrat boljša. Vsekakor pa je opazna razlika, če le-to nadgradimo. Vsako opremo (razen navadne) lahko nadgradimo, če končamo nalogo, ki jo nam je podana. Večinoma pa so te naloge, da moramo na poseben način obiti ali prevzeti orka. Tako sem dobil pri stopnji 49 legendarni meč, ki ga lahko nadgradim, če na svojo stran prevzamem orka stopnje 55. Če mi to nalogo uspe narediti, si lahko meč nadgradim na stopnjo 60. To pa bo tudi odklenilo določene sposobnosti meča in tudi povečalo samo moč. Potem pa še imamo tu reže za »dragulje«, ki jih lahko odpremo za 1000 Mirianov. Vsak del opreme lahko nadgradimo z enim izmed treh različnih draguljev, vsak dragulj pa ima pet različnih velikosti. Najbolj pogosto bomo dobili navaden dragulj, a nam igra ponuja nadgradnjo v boljšega. Nadgrajujemo lahko vsak dragulj, razen zadnjega. Za nadgradnjo pa potrebujemo le tri iste dragulje, njihova pridobitev pa lahko hitro postane problem.
Podobno kot velja za mreže za dragulje, je tudi za nadgradnjo potrebno imeti posebno denarno enoto, imenovano Mirian, ki jo lahko dobimo z izdelavo nalog, ubijanjem orkov ali uničevanjem nepotrebne opreme. Za samo nadgrajevanje opreme mi denarno pomanjka nje ni predstavljalo težav, tako je bilo tudi pri kupovanju mrež za dragulje. A takoj, ko sem začel z napadanjem in sem si želel izboljšati svoje enote ali izboljšati svojo utrdbo, sem začel ta denar kar pogrešati.
Želim več!
In tako sem končno na izboljšanem nemesis sitemu. Kot sem že omenil, ima vsako območje svojo utrdbo, na štiri pa lahko tudi vplivamo. Tako ima vsako območje svoje orke, v kolikor je na začetku to lepo, da nam ni treba vložiti veliko truda za prevzem, ker so stopnje orkov tako majhne, se nam pa to pozna v četrtem poglavju zgodbe, ko te napadejo visoki orki, tvoji pa so za polovico manjši. Seveda pa ni tako, če si vzameš čas in lepo počasi napreduješ, tako ti kot tudi tvoji orki. Vsekakor pa moraš narediti pametne poteze in svoje orke tudi poslati na misije ali v areno, v dvoboj z ostalimi.
Ampak utrdbo je prej potrebno prevzeti, in kako to poteka? Seveda lahko napadeš sam, če imaš rad izziv, lahko pa si v tistem območju nabereš vojsko orkov in si sestaviš svojo vojsko za obleganje. Tako lahko zapolnimo šest rež s kapetani, a kaj ko bi temu res bilo tako. Vsaka reža je zaklenjena za stopnjo. Ko jo dosežemo, jo lahko za malo vsoto Mirianov kupimo in vanjo položimo kapetana. Potem pa se nam še odprejo tri dodatne reže. Vsaka izmed teh ima posebno lastnost, npr. da tvoj kapetan še zraven vodi pošasti s katapultom. Ko svojo vojsko končno sestavimo po svoji želji, se selimo v sam napad. Prebiti obzidje ni problem, ker so tako kot mi tudi naši orki najboljši plezalci na svetu – pa tudi, kaj bo obzidje, ko se vanj zabije velikanska pošast? V sami utrdbi so postavljene točke, ki jih mora tvoja vojska prevzeti, a na sreč ne rabimo biti zraven, kajti dokler stojijo na točki naši kapetani, se ta prevzema. Moramo pa biti prisotni, ko se točka prevzame, saj smo mi tisti, ki »posadimo« našo zastavo. Tako dokončno označimo, da je tisti del naš. Vsaka utrdba ima različno število teh točk, predvsem je pomembno, koliko poveljnikov utrdba vsebuje, kajti vsak poveljnik pomeni dodatno točko, ki jo je treba prevzeti. Ko so vse točke osvojene, te čaka zadnji boj s t. i. lastnikom utrdbe, in ko ga premagaš, je tudi utrdba tvoja. Kaj naj povem, napadanje utrdb je enostavno zabavno, še predvsem ko pridobiš poveljnike temačne strani na svojo stran in ti potem napadajo vojake, ki so nedolgo nazaj bili njegovi.
Obramba pa poteka malo drugače. Napadalec oz. ork, ki napada, mora prav tako prevzeti te točke, sestava obrambe pa poteka enako kot za napad. Glavna razlika je predvsem v tem, da ko izgubiš točko, ti sovražnik »podre« del obzidja, in tako v utrdbo pride več njegovih kapetanov ter vojakov. Pomembno je tudi, da ne umrete, saj lahko kljub ohranjenim vsem točkam v zadnjem boju s kapetanom izgubite utrdbo. Uf, naj samo počaka, da ga pridem razmesarit.
Če vas zanima, kakšno je igranje v večigralskem načinu, pa je enostavno le-to, da ti svojo vojsko ter svojega lika testiraš na utrdbah drugih igralcev. Je pa seveda lepa stvar za hitro nadgrajevanje svoje vojske.
Ponavljanje, ponavljanje in ponavljanje
Predvsem me je pri sami igri zmotilo to, da so samo štiri utrdbe, saj ko enkrat prevzameš trdnjavo, ti ostane še samo to, da jo braniš, razen če igraš večigralski način in ves čas napadaš ene in iste utrdbe. Lahko pa pustiš, da ti jo prevzamejo in potem ponovno napadeš, in ta postopek ves čas ponavljaš.
Ko sem že pri ponavljanju, tega kar hitro ni konec. Ko te določen ork najbolj razjezi in ga čimprej razmesariš ter si želiš, da ga nikoli več ne boš videl, ta nekako brez glave, rok in nog prevara smrt in ga moraš ubiti ponovno, in ponovno, in ponovno. Še bolj pa ti vse skupaj para živce, ko moraš vedno poslušati njihove uvodne špice, ki jih je nemogoče preskočiti.
Različnih orkov prav tako ni veliko, še posebej pa se to opazi pri kapetanih. Na začetku še to ni tako opazno, saj njihove izkušnje niso tako močne, vsaka klasa ima par drugačnih napadalnih taktik, kot tudi šibkih točk. A bolj ko napredujemo v igri, bolj si začenjajo klase biti podobne. Nazadnje ti postanejo nadležne, saj že skoraj nimajo šibkih točk in jih komajda zadeneš, okoli tebe pa je še na tisoče orkov, tako da se še komajda premikaš – ni ravno zabavno.