Minilo je šest let od zadnje resnično dobro sprejete 3D Sonic igre in počasi je že čas za nov uspeh, ki ga modri ježevec zadnje desetletje doseže bolj poredko. Zgodilo se je nemogoče. Igličar je bil poražen in doktor Jajčnik je s pomočjo virtualne resničnosti in novega kolega, Neskončnega, končno prišel korak bližje svojim mokrim sanjam in zavzel celoten svet. Kdo bo tokrat obul Sonicove čevlje in med njegovo doživljenjsko zaporno kaznijo postal rešitelj sveta? Bo to Repič? Amy? Členkar? … Pravzaprav ta čast ne pripada nobenemu od obstoječih pomočnikov modrega brzinca, čeprav jih je v igri prisotnih kar precej. Kot igralec si lahko namreč ustvarite svoj lik, ki bo nato s pomočjo odpora zagrenil življenje obilnemu jajcu. Ozadje nove igre iz Sonic univerze zveni kot nekaj sijajnega, drugačnega in novega, a z nekonsistentnimi stopnjami, kratkimi vmesnimi sekvencami in težavami, za katerimi so trpele že nekatere serije izmed prejšnjih iger, ostane le korak stran od zgodbe o uspehu. Izdana le dobrih par mesecev po Sonic Manii, 2D retro platformščini z zelo pozitivnim sprejemom tako med kritiki, kot tudi oboževalci serije, ne uspe nadaljevati ponoviti uspeha in sramežljivo gleda iz ozadja.
Razvojna ekipa: Sonic Team/Hardlight
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, XboxOne, Switch
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 7. 11. 2017
Cena: 39.99 €
Zvrst: Akcijska avantura
Sveža kri je vedno najslajša
Verjetno ni nikakršno presenečenje, da je izgradnja lastnega lika največja prodajna točka in največja novost Sonic Forces, saj si je vsak dolgoročni Sonic oboževalec tega že od zmerom želel (sploh, če pogledamo fantazijsko fikcijo, yikes). Izbereš si lahko raso ter izgled in na koncu oblečeš še malo morje oprave, ki jo dodatno odklepaš tudi med igranjem. Ta novinec se nato pridruži uporu, katerega cilj je osvoboditev Sonica iz zapora, že takoj na začetku ga namreč nabije nova igračka zlobnega doktorja, zaradi česar pristane v doživljenjskem arestu. Uvedba lastnega lika in sodelovanje s SEGA-maskoto proti staremu srboritnežu je nekaj, kar smo že dolgo čakali.
Zgodba se prične zanimivo, a kmalu zatrdi z leseno predstavitvijo, predvidljivostjo ter vmesnimi sekvencami nizkoproračunskega občutka v stilu starejših CGI risank. Večino časa gre za naloge tipa “ej, ugotovili smo, da je x na lokaciji y” ali pa “z je slabo ubranjen, zdaj je čas za napad”, in če nisi res oboževalec serije, je različnih likov tako ogromno, da ti po dobri uri ni več jasno, kdo je kdo in kdo sodeluje s kom. Sploh zaradi vključitve alternativnih dimenzij, drugega Sonica in virtualne resničnosti, z uporabo katere dr. Jajčnik končno namerava podjarmiti rodno grudo.
Glavni problem zgodbe je pomanjkanje epskih trenutkov, saj imaš konstantno občutek, da bo vsak čas prišlo do ultimativnega spopada med Sonicovo druščino ter doktorjem in kompanjoni, a ta nikoli ne prispe in zgodba se namesto tega le trudoma privleče do konca v obliki pet do šest ur trajajoče kampanje. Z večino prisotnih likov se sploh ne srečaš, razen v vmesnih sekvenc, in gre za cenen način vključitve velikega števila imen, brez da bi ta bila dejansko prisotna med igranjem.
Minuto mi daj, pa ga porazim
Med igranjem se boste v glavnem soočali s štirimi različnimi vrstami tras, ki delujejo na zelo podoben princip in združujejo 3D ter 2D okolice, postavljene v vse od drugih planetov, fliper arene, džungel, razrušenih mest ter robotskih tovarn. Vsem so skupna podrobna, odlično izdelana okolja ter izvrstna glasbena podlaga, sestoječ iz vsega od remiksov, 16-bitnih pozabljenih ritmov ter starošolskega pop rocka devetdesetih. Mala zamera gre tu na raven nemega novinca, kar je po občutku prevzeto iz South Parka.
Fizika sprva potrebuje nekaj navajanja, saj nadzor nikakor ni tako gladek, kot bi to pričakoval za eno najhitrejših bitij na svetu. Izmenično se soočaš z dokaj linearnimi 2D in 3D stopnjami, pobiraš cekine – pardon, obroče – ter pobijaš sovražnike, čeprav večino časa prebiješ v visokih hitrostih in tako ti niso prevelika ovira.
Gremo se najprej lotiti vseh vrst stopenj, da lažje predstavim, kaj mislim s štirimi vrstami. Najprej imamo moderne stopnje, kjer igraš kot klasični Sonic. Linearni svetovi, tekanje v skorajda svetlobni hitrosti in le bežen pregled nad dogajanjem so tu stalnica. Potem imamo tu klasične stopnje, spet s Sonicom na čelu. Te so dosti bolj fleksibilne in mehanično raznolike, saj ne vsebujejo le ene poti, igranje pa je dosti počasnejše in ne sestoji le iz čim hitrejšega tekanja naokoli.
Tretja oblika ti pod nadzor da lastnega lika oziroma začetnika, kot ga igra okliče. Stil je precej podoben modernemu načinu, a način igranja je unikaten in se navezuje na izbrano raso ter orožje. Slednje lahko vsebuje tudi do tri različne lastnosti, kot je instantno ustavljanje, začasna nesmrtnost ob pobranem stotem obroču in podobne zadeve, ki izbiri dodajo še dodatno globino. A kakorkoli sem izbral, lahko večina orožij enostavno z vsakim zamahom razbije po desetine sovražnikov, in tako se ti porodi vprašanje, kako so ti idioti sploh uspeli zavzeti celoten svet, če jim že amater uspe povzročati takšne težave.
Še zadnja izmed stopenj so šefovski spopadi, ki so sicer kompetentno izdelani napram večini iger v Sonic seriji, a kljub temu ne nudijo večjega izziva in so lahko končani tudi v 30 sekundah, če veš, kaj delaš in z uporabiš prej omenjeno orožje. Večina jih vsebuje tudi več faz, čeprav kaj kmalu opaziš ponavljajoč se vzorec in se nevarnostim zlahka izogneš. Vseeno so vizualno in mehanično dobrodošel predah od preostale igre, saj se ne osredotočajo na hitrost, temveč na izmikanje projektilom, ugotavljanje šibkih točk in nazadnje izkorist teh v pogubo preko-samozavestnega šefa.
Vse izmed prvih treh vrst stopenj se soočajo s klasičnim problemom takšnih iger, in to je slab prikaz prihajajočih nevarnost in nemogoča priprava nanje ob prvem teku skozi novo stopnjo. Ko s sto na uro brziš skozi neskončen travnik, boš zaradi poskakujoče kamere sploh v 2D načinu zelo težko opazil hitro približujočo se nevarnost, pa naj bo to luknja z instantno smrtjo, bodice ali kateri izmed sovražnikov, ki navadno ne povzročajo pretiranih problemov. Nikakor ne gre za obseg, v katerem je bil te težave deležen Sonic 2006, ampak po občutku bi rekel, da so ciljali na večkratno preigravanje in pripravo na vse, kar ti igra vrže v obraz. Tu je sploh dobrodošla fleksibilnost, ki jo določene stopnje z več potmi nudijo, saj se boš lahko odločil za pot, ki ti najbolj odgovarja ali pa se ob napaki prisilno odločil za pot, na kateri si sedaj pristal.
Prehitro je vsega konec
Stvar, ki je ves čas prisotna, je tudi kratkost glede na ostale Sonic naslove (dobre ali slabe) in neskončno število življenj, saj umiranje vpliva le na rezultat. Čeprav je stopenj precej, je kratkost kriva za marsikatero negodovanje, saj so stopnje izjemno raznolike, a vseeno bi rad videl, kakšen dizajn bi lahko vključili, če bi na isti lokaciji preživel več kot tri minute. Klasični Sonic tu najbolj trpi, saj izpade kot naknaden dodatek. Kot da razvijalci niso bili zadovoljni le s stopnjami z lastnim likom in so tako na hitro dodali nekaj klasičnega, saj Sonic igro tako težko okličeš brez zvezde za volanom.
Po preteku ne preveč dolge zgodbe ti preostane odklepanje vizualnih priboljškov ter izboljševanje rezultatov, ob tem pa lahko preko spleta dostopaš tudi do SOS misij, kjer rešuješ kreacije drugih igralcev. Gre za izpuščen potencial, saj celotna večigralska komponenta ni nič drugega kot možnost uporabe likov drugih igralcev ter deljenje rezultatov. Več stopenj ter obširnejši in težji šefovski spopadi namesto tega bi bili dosti bolj dobrodošli.
