Če bi človek šparal na času in bi želel dotično igro opisati v enem stavku, bi se ta glasil takole: “Far Cry 5 je igra iz serije Far Cry, ki jo je ustvaril studio Ubisoft, na povsem ubisoftski način.”
Hvala za pozornost in nasvidenje.
Šalo na stran, a ne povsem, saj se peti del v nekih pogledih razlikuje od svojih predhodnikov, vendar je vseeno tu nezgrešljiva formula Far Cry iger, poznana vsakemu, ki je že kdaj poprej preigral kakšen del te serije.
VIDEO OPIS
Razvojna ekipa: Ubisoft Montreal
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC/PlayStation 4/Xbox One
Datum izida: 27. 3. 2018
Cena: 59.99 €
Zvrst: Prvoosebna streljačina
Petica je tokrat povsem zamenjala okolje, in če smo se v trojki podali na samoten otok, v štirici v Himalajo in v Primal v prazgodovinsko dobo, je sedaj na vrsti ZDA, bolj specifično izmišljena dežela Hope County oz. bolj natančno Eden’s Gate.
Kot mlad policist pripravnik se odpravimo aretirat vodjo zlobnega kulta, Josepha Seeda, v spremstvu še par miličnikov, a ko naletimo na njegovo prebivališče in zlobnežu nadenemo lisice, stvari hitro postanejo napete. A glej ga, zlomka, še preden nam ga uspe pripeljati nazaj do baze, nam okrutneži napadejo ter sestrelijo helikopter (načeloma je to postalo že pravilo v igrah, ko vstopimo v dotično zračno plovilo) in znajdemo se v razbitinah raztreščenega zrakomlata. Kar sledi, je tipično, tipična Far Cry formula: nekdo nas reši in nam razloži situacijo. Nepridipravi so zavzeli širno deželo, pomoči od zunaj ni pričakovati, zato je seveda treba organizirati partizanski upor.
A začetek igre je vseeno malce drugačen. Sprememba, ki bo veteranom serije dvignila obrvi, je, da ustvarimo svoj karakter. Izberemo lahko naš spol, mu nadenemo različna oblačila in … To je v bistvu to, in tudi tekom igre izbira spola našega karakterja nima nobenega vpliva na nadaljnje dogajanje. Naš protagonist, ki ga vsi preprosto kličejo Rook, sploh ne vsebuje glasovnega podajalca in je tiho kot miška ves čas kampanje. Če je Ubisoft s tem želel oponašati Gordon Freemana, ne vem, je pa v tej igri moteče, da smo samo mitraljez na dveh nogah. Verjetno bi bilo predrago snemanje za dva različna glasovna podajalca.
Kakor koli že, ko se malce situiramo, si najprej odpremo mapo, kjer nas pričaka ogromno, širno območje, v grobem razdeljeno na tri večje cone. Namreč, zlobni Joseph ne komandira širom svoje zlobne armije povsem sam, ampak ima postavljene tri “generale” iz svoje družine. Na zahodni strani kraljuje njegov brat John, na vzhodu sestra Faith ter na severu še drugi brat Jacob. Vsi trije so odlično izdelani nasprotniki, ki nas potom reševanja nalog v njihovi regiji konstanto nadlegujejo preko radia in imajo, poleg glavnega zlobca, najbolje ustvarjene karakterje.
Vsak od njih ima tudi različne pristope do vladanja: Faith za nadzorovanje svojega ljudstva uporablja predvsem droge, ki podanike pripravijo do močnih halucinacij, medtem ko je John čist verski navdušenec, ki poskuša vladati preko verskega pristopa. Jacob po drugi strani je bivši vojak in stavi predvsem na militaristično moč. Vsak od njih je precej zavarovan in preden lahko dospemo do njih, se bo potrebno presneto namučiti in storiti pošten raztur v njihovem območju.
Raztur pa ne pride samo preko streljanja. Far Cry 5 ponuja širok spekter glavnih in stranskih nalog, med katerimi najdemo kar nekaj originalnih odprav. Med njimi izstopa “Testy Festy”naloga, kjer moramo nabrati bikove testise med parjenjem, poleg pa nam igra komad “Sexual Healing”. Ali pa vožnja ogromnega kamiona skozi prepreke ter pijansko streljanje s fračo v tarče. A mnogo nalog ni tako originalnih, kot so ponavadi sestavljene iz streljanja grdavžev ter naloga pismonoše. A tu so še obstranske dejavnosti, kot je dirkanje z gorečim avtom skozi nadzorne točke ter podobna inačica tega v avionu, ribarjenje, uničevanje silosov drog, razstreljevanje okoliških kamionov, nabiranje živalskih kož ter osvobajanje sovražnih kampov. Slednji se niso preveč spremenili in še vedno je najbolj zadovoljiv občutek, ko se skrivaj priplazimo in s pomočjo snajperice iztrebimo celoten tabor. Pristop obračunavanja se ni pretirano spremenil, predvsem zaradi luknjaste umetne inteligence, ki vedno teče v ravni točki do vaše lokacije, a preden prispejo do vas, ste itak že nekje druge. Svojo tumpavost skušajo nadomestiti z nadčloveško natančnostjo ter predvsem svojo številčnostjo.
Na tem mestu se lahko ustavimo in najavimo največji problem Far Cry 5: preveč vsega. S tem ne ciljam na prezaposlenost naše mape, ki nosi tradicijo Ubisoftovih iger, kjer kmalu zaradi poseljenosti ikon sploh ne vidimo dobro mape. Težava stoji nekje drugje, saj vam igra preprosto ne da minute mira. Ceste so posejane s sovražnimi vozili, vsako od njih pa se ob vašem razkritju zapodi za vami in vas poskuša napolniti s svincem. Ko jih odpravite, ne mine minuta, ko se že pripelje drugo in tako konstanto naprej. Težave pa niso samo na cesti, saj so očitno napad stekline dobile tudi vse živali, kot so volkovi, medvedje ter celo purani, ki poseljujejo gozdove kot v nekem RPG-ju iz Bethesdinih naslovov. Situacija postane že preprosto komična, ko sem se zalotil, kako dirjam po cesti, od zadaj me obstreljuje sovražno vozilo, medtem ko ob cesti medved vleče brcajočega človeka v gozd, mimo avta mi pa teče trop volkov. Če je prvič smešno, nasmešek hitro zamre, ko se prevažaš v helikopterju in imaš končno enkrat mir in vas, ne pretiravam, deset sekund po pristanku iz bližnjega grma razstreli bazuka. S tem, da miru kmalu nimaš več niti v zraku, ko enkrat sovražniki dobijo letala. Vtis je, kot da se igra na vse pretege konstanto trudi v vas vreči ves svoj arzenal, zraven pa se vam dere na uho: “Ali si že impresioniran?!”
In impresionirani smo … za nekaj časa. Trik iger niso samo eksplozije in neprestano dogajanje, ampak tudi tempiranje. Ko se zgodi nekaj spektakularnega, vam mora igra pustiti, da v tem trenutku nekaj časa uživate in si to vtisnete v spomin. Če pa se spektakularne eksplozije dogajajo za vsakim ovinkom, vas navdušenje mine in zgodilo se mi je, da sem bil na polovici igre že naveličan in vzkliki navdušenja so se počasi spremenili v vzdihe frustracij.
Spremembe so doletele tudi nekatere dejavnike, ki so bili standard od trojke dalje. Izginili so stolpi, ki so prej ob osvojitvi razkrili dobršen del mape, v zameno sedaj samo poberemo mapo, ki jo najdemo v osvobojenem kampu. “Mini map” se je sedaj preselil na vrh v stilu Skyrima, neznano kam pa je poniknilo tudi kovačenje. Medtem ko smo poprej nabirali živalske kože zato, da smo skovali večjo denarnico ali pa večji inventar, te stvari sedaj odklepamo preko izkustvenih točk. Te pridobivamo z reševanjem nalog, ko pa jih naberemo dovolj, pridobimo “Perke”. Tako igra dobi rahel pridih RPG-jev, ko odklepamo različne izboljšave, kot so padalo, večja kapaciteta nošenih orožij, hitrejše tiholazenje in tako dalje. Osebno manjko stolpov in kovačenja močno pogrešam, saj je prvi dodal platformsko premagovanje ovir in nudil počitek od nenehnega streljanja, kovačenje pa je dalo priročen izgovor za lovljenje različnih živali.
Za spopad z lokalno sovražno farmo lahko v trgovinah kupimo različno vrsto orožij. Ta so znana že iz prejšnjih delov, torej brzostrelke, puške, loki, bazuke, metalec plamenov in pištole. Na njih lahko ovesimo tudi različne “skine”, vse to pa kupimo z nabranim denarjem ali pa, seveda, preko mikrotransakcij. Arzenala je za militaristične navdušence dovolj, a sam sem si izbral običajno oborožitev, sestavljeno iz mitraljeza, puške ter snajperice, in tega do konca igre nisem bistveno spreminjal. Dokupimo lahko tudi različne helikopterje in avtomobile ter jih z doplačilom različno opremimo.
V spopade pa se ne podajamo sami. Ob rešitvi talcev in kampov lahko najamemo privrženca, ob razrešitvi večjih nalog pa pridobimo posebne kompanjone, od katerih ima vsak svoje posebnosti. Tako lahko iz višav v pomoč prikličemo letalo ali pa močnega snajperista, pridružijo pa se nam lahko tudi različne živali, kot so medved, puma ali pes. Seveda jih lahko pustimo tudi ob strani, a dejansko so v spopadih močan element in ob odklepu “Perka” lahko s sabo prikličemo več kot enega. Kot dodatno vrednost so razvijalci vključili še možnost sodelovalnega večigralskega igranja, kjer lahko s soigralcem preigramo celotno kampanjo, a pozor. Ob sodelovalnem igranju se napredek shrani samo pri gostitelju, medtem ko bo drugi za napredek kampanje igro moral odigrati sam oz. postati gostitelj.
Pa zgodba? Omenil sem že močne negativce, ki so sedaj že štempelj Far Cry iger. Seveda se noben od njih ne mora primerjati z legendarnim Vassom iz trojke, a so dovolj dober razlog, da vlečejo niti zgodbe. Škoda, da so naši zavezniški kompanjoni precej bledi in nezapomnljivi. Sicer so ob par nalogah zanimivi, a kasneje poniknejo, pridružujejo se novi in nihče od njih ni dovolj dolgo na ekranu, da bi se nam prikupil in vtisnil v spominske celice.
Omeniti je treba še urejevalnik stopenj, imenovan Arcade. Tam lahko ustvarimo povsem svoje avanture in pridni “modderji” so že ustvarili nekaj zanimivih izkušenj, kot so mapa de_dust2 iz Counter-Strike igre, zadeva pa bo tako zagotovo podaljšala življenjski čas igre.
Je Far Cry potem slaba igra? Sploh ne, saj ima mnogo dobrih lastnosti. Spektakel je na višku, grafika odlična, pohvaliti je treba tudi optimiziranost, saj je igra tekla na ultra nastavitvah brez zatikanj in zrušitev. Prištejmo k temu dokaj zanimivo zgodbo, skupaj z zanimivimi negativci ter ogromno obstranskih dejavnosti, in špila ne boste zlahka odložili.
A njegova prezaposlenost s samim sabo, nerazumna odstranitev stolpov ter kovačenja (ki ju niso nadomestili z novimi mehanikami) ter premalo inovacij pusti grenek priokus. Če ste se komaj prebili skozi Far Cry 4 in pričakujete v petki nekaj novega, vam nakup odsvetujem, saj boste nad premalo inovativno izkušnjo razočarani.
Če pa vam Far Cry recepta ni nikoli dovolj in ste si vedno želeli še več vsega, potem pa le brž v nakup, saj je bila petica namenjena prav oboževalcem te, že nekam postane formule, ki pa je še vedno čudno privlačna.
