Priznati moram, da bi vampirji nikoli niso pretirano dogajali. Sem velik ljubitelj grozljivk, a preprosto mi vampirji nikoli niso vzbujali srha, njihova sama tematika pa mi je precej tuja in nezanimiva. Vendar tudi meni je njega dni ugajala odlična RPG igra Vampires: The Masquarede, kar priča o kakovosti dotičnega naslova. Kar se mene tiče, je to zlat standard vseh vampirskih iger, ki so izšle od takrat, in tega nedavno izdana vampirščina Vampyr ne bo spremenila.
Razvojna ekipa: DONTNOD
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 5. 6. 2018
Cena: 49.99 €
Zvrst: RPG
VIDEO OPIS:
Igra, ki jo je razvil razvijalec DONTNOT Entertainment, zaslužen za precej kvaliteten naslov Life is Strange, že v štartu nakaže, da bo šlo za nekakšen globok, filozofski naslov s svojo otvoritveno sekvenco. Znajdemo se v koži zdravnika Jonathana Reida, ki se zbudi sredi kupa trupel z nepojmljivo lakoto v svojem želodcu. Opoteče se do svoje prve, rdeče utripajoče žrtve, ki pa je, šok, njegova lastna sestra. Jonathan, ki mu ni jasno popolnoma nič, se zaveže, da bo maščeval njeno smrt in odkril, kdo ga je spremenil v krvosesnega morilca.
Opoteče se do prve bolnice Whitechapel, kjer odkrije skupinico preživelih, ki poskušajo karseda najbolje pretrpeti grozote okoli njih. Vampyr se namreč odvija leta 1918, ravno po koncu prve svetovne vojne. Po majhnem mestecu pustoši španska gripa, na ulicah mrgoli raznih morilcev ter razbojnikov, kot pa da to ni dovolj, se naokoli sprehajajo nemrtvi, ki vam rade volje izpijejo kri. Našega junaka najamejo kot zdravnika in tako na svoja pleča prevzame veliko odgovornost, ki je skrb za razno razne paciente. Bolnica vam spočetka služi kot neko oporišče, v katerem počivamo, si nadgradimo sposobnosti ter nakovačimo kakšen predmet.
Sposobnosti, kovačenje? Tako je, Vampyr je RPG, kjer skozi naloge nabiramo izkušnje, izboljšujemo orožja, nabrano modrost pa vložimo v nadgradnjo naših sposobnosti. Te so zanimive, a ne posebno originalne, saj manjka klasično spreminjanje v netopirja ali pa bildanje odpornosti na česen. Naša orožja tudi niso ravno nekaj nevidenega: mačeta, pištola, puška ter zvest lesen našpičen kol so nekaj, kar bi v takšni krvavi odpravi pričakovali.
K sreči nam ni treba nadgrajevati nikakršne odpornosti na sonce, saj se celotna igra odvija ponoči. Cikla dneva in noči ni, ko se uležemo v posteljo (dejansko ne spimo v krsti), prespimo dan in se zopet odpravimo v nočno raziskovanje temačnih, sluzastih ulic. Tam naletimo na ne preveč raznovrstno bero sovragov, kot so nižji vampirji, razbojniki ter izpeljanke le-teh. Razbojniki nas ne napadejo takoj, temveč nam najprej iz razdalje požugajo, ko pa se približamo, starta akcija.
Ta je … Precej mlačna. Jonathan lahko zamahuje s svojim izbranim orožjem (ni kombiniranih udarcev, ampak samo besno klikanje), občasno sproži kako vampirsko sposobnost ter ustreli z orožjem/zamahne s kolom. Med bojem moramo biti pozorni na našo vzdržljivost ter stopnjo krvi. Prva nam omogoča zamahovanje ter instantno teleportiranje, drugo pa služi našim vampirskim sposobnostim. Sliši se v redu in dejansko v nekih pogledih tudi je, saj ko se sistemi poklopijo, zna biti kar zabavno. Izkušnjo nam pokvarijo sposobnosti naših nasprotnikov, ki nas včasih zadenejo, tudi ko se izmaknemo, ter kamera, ki občasno doživi tipični problem zbezljanosti. Nasprotniki tudi ne posedujejo nekih posebnih sposobnosti, zato zna vedno vnovično njihovo pretepanje kmalu presedati. Vnovično zato, ker ob naši smrti vsi do sedaj premagani sovragi zopet oživijo in tu nastopi še ena tečna lastnost dotične igre.
Namreč, mnogokrat moramo zaradi naloge večkrat prečkati mesto in igra nam v te namene ne omogoči nobenih teleportirnih točk. Sicer med raziskovanjem odkrivamo nova skrivališča, kjer se lahko odpočijemo in nadgradimo, a instantnega premikanja med skrivališči umanjka. “Pa dobro, BoriSe,” morda porečete, “tudi veliko drugih RPG-jev ni vsebovalo teleportnih točk. A si postal tako razvajen?” Res je, pozoren bralec, ampak druge igre so nam postregle z bolj zanimivim in odzivnim bojem, brez konstantno oživljenimi sovragi. Če se že lahko obnašam kot razvajena diva, bi na tej točki omenil še eno pomanjkljivost: manjko kompasa, ki bi nam lahko kazal lažjo pot skozi okolico. Preživel bi tudi brez njega, če ne bi bila okolica tako prekleto enolična ter neprepoznavna. Čeprav je mesto razdeljeno v različne cone, so si vse močno podobne, zato se med pohajkovanjem konstantno ustavljamo in buljimo v zemljevid. Preveč zatavati ni pametno, saj nas lahko za ovinkom pričaka velika premočna živina in par udarcev kasneje se že lahko poslovimo od tega krutega sveta.
Žal je pri okolici zapravljen tudi zame največji potencial igre, in to je njegova atmosferičnost. Ta koncept igre je močno težko zadeti in treba je reči, da je DONTNOD-u skorajda uspelo, a ne povsem. Razumljivo je, da na ulicah ni pretiranega prebivalstva, saj se vsi bojijo bolezni ter naokoliške sovražne favne. A igri preprosto manjka tisto »nekaj«, ki je, denimo, iz Bloodborna, na katerega Vamypr v mnogo pogledih spominja, naredilo tako srh vzbujajočo, a vseeno očarljivo mojstrovino. Tu pa se preprosto sprehajamo, ubijemo bandita ali dva in se odpravimo naprej, medtem ko se praktično nikoli ne ustavimo in ne vsrkamo tega čudnega sveta. Mimogrede, ni mi jasno, zakaj so razvijalci po svetu na stavbe nalepili nekakšne plakate, ki se sicer malce razlikujejo in opozarjajo, denimo, na bolezen in okoliške nevarnosti, vgrajen pa imajo nek čuden, odsevajoč efekt, kot bi nas na obzorju čakal nevemkako pomemben zaklad.
Če se ne tepemo in raziskujemo, se pogovarjamo z okoliškimi prebivalci. To tvori pomemben del naše izkušnje. S tem ne ciljam na neke pogovore iz na primer Mass Effect iger, saj boste v Vampyr polovico te nekje 20-urne izkušnje preživeli pred dialogi. Razvijalec je znanje iz svoje prejšnje igre, Life Is Strange, potegnil tudi v to igro, kar se pozna. Prav vsak NPC ima svojo zgodovino in njihove zgodbe so velikokrat zanimive. Skozi dialoge odkrivamo nove pogovorne veje, sogovorniki pa so prepleteni tudi med sabo. Recimo, pogovarjamo se z medicinsko sestro in preko nje odkrijemo nove fakte o bolniku, in ko se naslednjič pogovorimo z njim, nas pričaka nova opcija razgovora. Vsak od jih ima tudi zalogo krvi in bolj kot ga spoznamo, več krvi in izkušenj ima na voljo. Nato se lahko odločimo, da nesrečneža zvabimo v temačen kotiček in se pogostimo nad njegovo bogato rdečo tekočino. Tako smo postavljeni pred precep: lahko zgrizemo vsakega prebivalca in tako pridobimo ogromno izkušenj, a nato to okrožje, v katerem se nahajamo, tone v vedno večje brezno brezupja. Seveda se lahko gremo tudi pacifista, a pri temu izgubimo veliko potencialnih izkušenjskih točk, nekakšne druge nagrade pa za to ne pridobimo, razen malce predrugačenega konca. To je problem, saj sem se zalotil, da sem želel sovaščanom pomagati, za kar v bistvu sploh nisem bil nagrajen, samo igra je postala težja zaradi moje podhranjensoti pri izkušnjah. Bogoskrunsko se mi zdi tudi dejstvo, da razvijalci niso vnesli dodelane opcije preskakovanja dialogov. Sicer lahko žlobudranje govorca preskočimo, ampak tako preskočimo njegov celoten pogovor in ne samo tisti del, ki smo ga prebrali. Okoliških prebivalcev je okoli 60, zato to nanese ogromno »zapravljenega« časa, ko dialog prebereš in bi samo rad prešel na naslednji del, a ti je to onemogočeno.
Grafično je igra ostala nekje v ciklu prejšnje generacije konzol. Čeprav je naš junaček upodobljen podrobno, so vsi okoliški prebivalci grafično oblikovani za stopnjo nižje. Grafika bode v oči tudi v nekaterih okoliških teksturah ter na obrazih naših sogovorcev, ki jim preprosto manjka dodelanosti, saj iz premajhnega števila pikslov ne razberemo ravno nekih emocij. Kar je preprosto čudno, saj je Life Is Strange na tem področju raztural. Drugače je igra precej dobro optimizirana, slišim pa, da se na PlayStation 4 nekaterim grdo zatika, pri čemer ni izvzet niti PlayStation Pro.
Vampyr ni slaba igra, vendar si je zastavila visoke cilje, ki jih preprosto ni dosegla. Ne nosi nekakšnih ogromnih napak, ampak kupček manjših, ki pa na koncu nanesejo kar dovolj težav. Razvijalcem se vidi, da jim v temu žanru manjka izkušenj, saj ni nekih temeljnih pritiklin, kot je možnost skoka in plezanja. Tako naša vampirska izkušnja postane mestoma celo dolgočasna in tistim, ki imate radi dinamične igre ter ne posedujete zvrhane merice potrpežljivosti, igro iz vsega srca odsvetujem. Priznati pa moram, da potencial je tum in ko razpletamo zanimivo štorijalno nit, se dejansko v Vampyr zatopimo in igra »vleče«. Žal pa imam občutek, da bo veliko igralcev med igranjem zazehalo, nepotrpežljivo tapkalo z nogo ter na koncu nad naslovom zafrustrirano obupalo.
Zaključek
Pozitivno:
+ Zanimiva zgodba
+ Atmosferičnost
+ Globoki karakterji
Negativno:
– Preveč enolična okolica
– Tempiranje
– Grafika
– Mestoma dolgočasna
– Kup manjših napak
