Heavy Rain je eden izmed naslovov, ki sem ga želel igrati že dalj časa, a žal nikoli nisem našel pravega trenutka za vstop v ta triler. Eden izmed razlogov se skriva v njeni ekskluzivni prepojenosti s PS platformo, kar bazo potencialnih igralcev v trenutku več kot prepolovi.
Vendar nostalgija ni dala miru, čeprav je izšel že daljnega leta 2010 na konzolah prejšnje generacije (PS3), so 2016 izdali nekoliko prenovljeno različico za PS4. Nikakor ne gre za klasičen naslov, kjer bi lahko ure razpredal o igranosti, ne, presneto, govorim vendar o Quantum Dreams. Pred dobrim desetletjem so izdali svojo prvo novodobno interaktivno zgodbo, kjer smo soavtor usode glavnih protagonistov, v glavnem preko QTE sekvenc, raziskovanja in pogovorov. Od takrat se je njihov konto povečal še za Beyond: Two Souls in Detroit: Become Human. Čeravno napisano da slutiti delo neizkušenega studia, so Quantum Dreams v bistvu veterani žanra in hkrati eden izmed utemeljiteljev. Uspelo jim ga je narediti privlačnega za povprečnega igralca, konec koncev gre za očete klasike Fahrenheit, poznane tudi pod imenom indigo Prophecy.
Ko sem ogledal, da so tokrat Heavy Rain namenili vsem PS Plus naročnikom, nikakor nisem ponovno želel izpustil priložnosti. Na svojem računu sem aktiviral 14 dnevni preizkus, saj spletnih iger na PS4 sicer ne igram in se podal v svet, ki sem ga želel izkusiti vrsto let, konec koncev gre za meni ljubo zvrst.
Razvojna ekipa: Quantic Dream
Založnik: Sony Computer Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 02. 03. 2016
Cena: 29.99 €
Zvrst: Narativna avantura
Kot v drugoterih žanrskih naslovih bo tudi tukaj glavna nit zgodba z odločitvami, ki štejejo. V dogajanje si vpet preko štirih osrednjih protagonistov, vsak s svojo zgodbo in sponami preteklosti.
Igrati pričneš kot Ethan, srečno poročen arhitekt, živeč v veliki hiši na mestnem obrobju. Vendar brezskrbnost ne traja dolgo. Med pohajkovanjem po veleblagovnicah se ti eden izmed sinov izmuzne in konča pod kolesji avtomobila. Parafrazirano je ravno njegova zavzetost in hkrati nepazljivost tista, ki sproži potek vseh nadaljnjih dogodkov. Ethan se seveda zlomi – le kdo se ob takšni tragični usodi ne bi. Igranje nadaljuješ dve leti kasneje, ko se kot bleda senca samega sebe znajdeš pred šolo. Bolečina je prevelika, čas, ki bi zacelil rane, pa preprosto teče prepočasi.
Vendar je tragična nesreča pustila posledice tudi v tvojem umu, ki je zašel s poti. Vsake toliko se prigodi, da doživiš črnino, blackout, kjer se sredi noči znajdeš v zapuščeni ulici, brez vedenja o preteklih urah. V rokah se zmeraj nahaja papirnata figurica, kar zgolj stopnjuje napetost in sproža valove misticizma.
Pa te to že ovekoveči kot morilca? V mestu je v zadnjih letih izginilo mnogo dečkov, starosti okoli 10 let. Najdeni so bili utopljeni, brez kakršnihkoli sledi boja. Dober uvod za vključitev spretnega preiskovalca, utelešenega v FBI agentu Normanu Jeydnu, slovečega po izjemnem profiliranjem storilcev. Ker situacije lokalna policija ni uspela obvladati, se v temačni noči znajdeš na prizorišču zločina, v močnem neskončnem deževju, ki kar ne poneha. Norman se od ostalih igralnih likov nekoliko razlikuje. Kot edini ima namreč dostop do napredne tehnologije. Skorajda bi lahko rekel, da so njegove prvenstvene mehanike podobne tistim, nedavno videnih v seriji Batman. Zgolj nadene si seksi očala in rokavice in že je pripravljen na delovno ekstazo. Čeprav na prvi pogled izgleda idilično, postaven agent, ki se zavzema pravičnost, ostrega spomina in filozofskega razmišljanja, ima tudi manj čedno plat. Govorimo o odvisnosti od droge Triptocaina, ki idealistu ne priteče. A ravno ideja o slednjem ga naredi človeškega, razumljivega tudi običajnim smrtnikom in le stežka ne bi požel vsaj nekaj toplih pogledov.
Seveda pa Ethan in Norman nista edina, ki vlečeta niti, tukaj imamo še klišejskega detektiva Scotta Shellbya. Bivši policist, ki se znajde v vlogi zasebnega preiskovalca na lovu za morilcem. Kot za večino bivših “Hollywoodskih policistov” tudi zanj velja nagnjenost k alkoholizmu. To pa kljub njegovi načelni nečimrnosti ne vpliva na delček dobrohotnosti starih dni, ki še zmeraj živi v njem.
Potem je tukaj še Madison Paige, novinarka na lovu za zgodbo o Origami morilcu. Če jo v začetku naprej še žene delovna misel, pride do hitrega zasuka, ko v motelu naleti na Ethan-a, očeta pogrešanega otroka. Zlahka lahko rečem, da je deklino med vsemi najtežje ohraniti pri življenju, prepreke namreč ne delijo, vsaj pri mojem preigranju.
Vsak izmed štirih protagonistov se dela loti na svojstven način. Tako ni ponavljajočih sekvenc, kjer bi vsi vedno znova počeli enake stvari. Vsakdo ubere svoj pristop, ki na koncu privede do epiloga, kjer so tvoje odločitve dokončno razkrite. Zaključkov je kar nekaj in dejanja ter izbire v dialogih te bodo pripeljale do tebi namenjenega.
V nekaterih pogledih se že čuti starost, čeprav še vseeno ne šteje dvomestnega števila let. Le ta je najbolj viden pri nadzoru, ki je resnično neroden. Če sem imel kakšno žal besedo o tistem iz Detroit: Become Human, jo vzamem nazaj. Za hojo bo potrebno držati R2, zavijati s levo palčko in QTE na desni palčki, nekaj, česar na konzolnem trgu več ne srečaš. Tako te bo ob lase spravljalo plezanje po jaških, kot tudi nekatere druge aktivnosti, sploh, če bo treba kaj narediti na hitro.
Nič kaj bolje let ne kažejo dialogi, ki so daleč od klasičnih. V tem trenutku pozabi na sodobnost, kjer so napisani v večih vrsticah in vsaj približno nakažejo reakcijo tvojega lika. Ne, fantom pri Quantum Dreams se je zdelo pametno inovatirati. Enobesedne možnosti tokrat krožijo okoli glave in velikokrat se boš znašel v zagati, ko ne boš videl, katera izbira se skriva za katero tipko. kar vse skupaj še oteži je njihovo izginotje po par sekundah, kjer bo igran lik sam izbral enega izmed odgovorov.
Največja in v veliki meri edina prenovo doživi grafična podoba. Igra teče s 30FPS na 1080p, kar jo brez oporekanja naredi privlačnejšo od PS3 enačice. Zgodba za tokratni čas več ni odlična, čeravno za vrhunsko ni veljala niti ob izidu, definitivno pa še vedno dovolj privlačna, da vleče k igranju. Na tem mestu ne morem mimo sila povprečnih osebnosti in povprečnega glasovnega podajanja, ki v letu 2018 ne odpušča, po drugi strani za vse nenativne govorce niti ni tako strašno moteče.
Ko v košaro dodaš obilico klišejev, kjer ob očarljivem in dobrosrčnem Scottu Shelbyu, Ethan in Madison, osrednja idealizirana heroja izpadeta kot neposrečena kombinacija plehkosti in enoličnosti. Še njuna scena seksa je tako slaba, da na koncu zaradi viška ironije izpade povprečno. Razvijalci izgradnji njune medsebojne kemije preprosto niso namenili dovolj časa in pogovornih vrstic.
So pa zato QTE sekvence narejene bolje in dejansko nudijo izziv, ki drži na trnih, med trudom za preživetje tvojih osrednjih likov, z na kontrolerju zasmotljanih prstih.
Kljub nekaterim neobičajnim rešitvam jo nad večino žanrskih iger postavita fantastična glasbena podlaga in odlična atmosfera, ki je vseskozi temačna in s svojo čemernostjo resnično pritegne. Kar nekaj skladb se je znašlo na mojem telefonu, kjer so redno predvajane in to pove veliko.
Zaključek
Pozitivno:
+ Odlična atmosfera
+ Glasba
+ Še vedno zanimiva zgodba s preobrati
+ Odločitve štejejo
Negativno:
– Neroden nadzor
– Leta se ji poznajo
– Karakterji bi lahko bili bolj dodelani
– Izbire v dialogih so nepregledne
