Prva stvar, ki jo opazite ob zagonu igre Hitman 2, je občutek “deja-vuja”. Kot da bi to igro že igrali, in ne bi se preveč zmotili, saj je nadaljevanje avantur našega najljubšega gologlavega morilca skorajda povsem enako kot v predhodniku. To je dobra stvar za tiste, ki ste seznanjeni z zgodbo in mehanikami prvenca in je bila vaša želja v bistvu samo več istega, z malenkostnimi nadgradnjami, in slaba za tiste, ki ste si želeli nekaj drugačnega. Zato lahko že takoj na začetku razjasnimo eno: če niste marali enice, se dvojki ognite v širokem loku.
Razvojna ekipa: IO Interactive
Založnik: Warner Bros.
Platforme: PlayStation 4, Xbox One, PC
Datum izida: 13. 11. 2018
Cena: 50.36 € – EIGRE.si
Zvrst: Skrivalniška, akcijska
VIDEO OPIS
Tisti, ki pa ste v enki uživali, lahko veselo berete naprej, saj je Hitman v drugi sezoni pridobil nekaj novih stvari, prav tako pa seveda ne izostane direktno nadaljevanje štorije.
Po dogodkih iz enice agenta organizacije ICA, Agent 47 ter Diana Burnwood, še vedno iščeta in lovita tarče, le da sta tokrat zamenjala stran. Njihova glavna tarča iz predhodnika, organizacija Providence, je sedaj postala njihov delodajalec in našima junakoma naložila glavno nalogo: ubiti glavo Shadowa Clienta. V zameno za uspešno opravljeno nalogo nam novi nadzorniki obljubljajo razkritje preteklosti agenta 47, saj čelavec še vedno trpi za popolno amnezijo.
Štorija ni bila nikoli gonilo Hitman iger, v tokratni avanturi pa je skorajda nujno, da preigrate tudi prvi del. Zato kar malce oklevajoče dvojko sploh poimenujem po številki, saj gre v bistvu za drugo sezono serije in svežim prišlekom se bo ob omembi raznih karakterjev izrisal vprašaj nad glavo, stežka pa bodo sledili tudi sami zgodbi.
Ta je v primerjavi s prvo sezono manj kvalitetna tudi na račun vmesnih sekvenc. Kjer so bile te poprej animirane in precej visoke kakovosti, ima nadaljevanje samo govorjeni tekst ob, stilistično sicer lepo oblikovanih, slikah, ki pa so žal povsem statične. Razvijalec IO Interactive se je med razvojem druge sezone razšel z založnikom Square Enix in za dokončanje naslova je bilo treba precej šparati in nekatere pritikline, kot so animirane vmesne sekvence, so žal morale biti odsekane.
K sreči pa niso sekali pri sestavi stopenj. Hitman 2 se končno rešil debilne zasnove epizodnih avantur iz prejšnjega dela in tokrat nam iz prve postržejo s polno jedjo: šest različnih lokacij, vsaka od njih postavljena praktično na svoj konec sveta.
Okoliši so sestavljeni kot del celote naše glavne misije: odkrižanje tarč, ki so pod skrbno zaščito varnostnikov ali vojakov. Nestrpnež lahko seveda takoj ob vstopu v stopnjo zavihti pištolo in se s klavskim pohodom sprehodi do objektiva, katerega potem krvavo pokonča. A vsak, ki je kdaj pokukal v Hitman serijo, ve, kakšen je pravi pristop pri igranju teh iger. Tudi v dvojki se bo treba zliti z okoljem, se odkrižati samo glavne tarče in potem tiho zapustiti stopnjo, brez da bi se sploh kdo zavedal, da smo bili tam. To je čar Agenta 47, je nepotrjena senca, stvar, s katero strašiš otroke pred spancem, nenaden premik na robu vidnega polja.
Veselo lahko potrdim, da nam stopnje omogočajo zopet skorajda nebroj različnih pristopov do naše naloge, kar je seveda tudi gonilo serije. Trik Hitman iger namreč ni samo opravljanje naloge in nato takojšnje napredovanje na naslednjo lokacijo, ampak večkratno preigravanje istih delov, z namenom razkritja vseh mogočih pristopov. Pri tem nam pomagajo namigi, kjer ob prisluškovanju dialoga med dvema karakterjema razkrijemo možno pot do naše tarče. Največkrat temu sledi iskanje preobleke ter zlitje z okolico, medtem ko moramo paziti na posebne NPC-je, ki znajo našo obleko razkrinkati.
Najbolj učinkovita usmrtitev je pridobitev preobleke posebnega NPC-ja, saj temu sledi tudi prav posebna animacija pokončanja našega izvoljenca. Tako se lahko enkrat preoblečemo v hipija in dostavimo zastrupljeno drogo lokalnemu kartelskemu dilerju ali pa reprogramiramo umetno inteligenco robota, ki si pod svoj merek vzame ravno našo tarčo.
Ko je usmrtitev dokončana, se ni pametno zadrževati na lokaciji in včasih je bolje, da past nastavimo in jo hitro ucveremo stran. Pokončanje bomo še vedno videli, saj nam novost »slika v sliki« prikaže smrtonosni plod naših naporov. Se mi je pa zgodilo, da se enkrat usmrtitev ni sprožila, če sem bil predaleč stran in se je magično izvedla, ko sem se pasti eksekucije približal.
Ob uspešno opravljeni nalogi se odpravimo proti izhodu, čemur sledi ocenjevalna lestvica. Bolj kot smo tihi, boljša je ocena, pomembno pa je tudi, da nas med potjo ni v svoj objektiv vzela kakšna varnostna kamera, sama izvršitev naloge pa mora izgledati kot nesreča. Pomaga tudi, da se po nepotrebnem ne spravljamo na nedolžne sprehajalce ter da na koncu poberemo svojo originalno preobleko.
Ena redkih novih stvari nadaljevanja je večigralsko igranje, ki je najbolje izkusiti s prijatelji. “Ghost Mode”, kakor se zadeva uradno imenuje, nas postavi na trenutno edino razpoložljivo stopnjo, Miami, družbo pa nam dela še morilec, katerega nadzoruje resnična oseba. Naloga je preprosta: kdor prvi doseže 5 točk, postane zmagovalec. Igra nam naključno zgenerira tarče v obliki okoli stoječih NPC-jev, pokončanje vsake od njih pa nam prisluži eno piko. Vašega nasprotnika v nasprotni dimenziji sicer lahko vidite, a nanj ne morete znatno vplivati, razen če vržete kovanec, ki pritegne pozornost osebkov tudi v njegovi »realnosti«. Tudi v večigralstvu velja potrpežljivost in skrivanje, saj če usmrtite tarčo, brez da bi vas opazili, ima nasprotnik samo 20 sekund časa, da fenta svojega izvoljenca, saj drugače ne dobi točke, spet se zgenerira nova tarča, vi pa preidete v vodstvo. Zadeva je na moč zanimiva in morda vas celo vaš nasprotnik v večigralstvu nauči kakšnih novih trikov, razvijalci pa obljubljajo, da bodo v prihodnosti dodali nove stopnje.
Ne izostane niti znanka iz prvega dela z imenom “Elusive Target”, ta pa nam za cilj postavi posebno tarčo, ki jo moramo z enim poizkusom poslati v onstranstvo. Tokrat je IO segel globoko v žep in za prvega zlobneža izbral Seana Beana, ki sem se ga v igričarski obliki želel odkrižati vse od njegovega nastopa v Gospodarju prstanov in sedaj se je končno sprehodil pred merek moje ostrostrelske puške.
Hitman 2 vsebuje še manjše malenkostne spremembe, kot je skrivanje v množici ljudi, dodana pa so tudi nova orožja in različni kostumi. Grafično je špil praktično identičen predhodniku, kar ni slabo, saj original tudi v letu 2018 na zaslon meče lepo podobo.
Čas je za sklepne misli. Kot omenjeno, je Hitman 2 na moč podoben svojemu predhodniku, in čeprav to načeloma ni tako slaba stvar, kakšna sprememba ne bi škodila. S tem ciljam vsaj na menije, ki so mi v enki povzročali malce zmede (zakaj direktno, ko pridem v igro, ni samo opcije “Continue”?), v dvojki pa so do piksla enaki. Malce več raznolikosti ne bi škodilo niti pri raznih stražarjih, saj včasih izgledajo kot iz vojske klonov, njihova umetna inteligenca pa prav tako ni višek IQ-ja.
Potožil bi tudi pri pripravah na usmritve nepridipravov, saj se velikokrat zdi, kot da nam špil servira ogromno skriptirano sceno in nekaj, na kar bi naleteli s skrbnim prečesavanjem okolice. Spomnim se preigravanja Blood Moneya, kjer so bile takšne posebne scene nagrade za posebej pozorne, tule pa vam špil med preiskovanjem okolice dobesedno rine v obraz »priložnosti«, kot je recimo pri hipiju, ki se pogovarja z naključnežem na verandi in se naglas potoži: »Moram odnesti pošiljko do lokalnega preprodajalca drog, ampak, oh, šment, paket droge se mi je razsul in sedaj moram najti lepilo in dostaviti paket do tiste jame!« Prisežem, na pol sem pričakoval, da se bo NPC obrnil proti meni in mi pomežiknil. In potem v oko zbode še ta neživljenskost vseh naših tarč, kot na primer tale hipi, ki bo po pogovoru nadaljeval s kroženjem od kozarca s pijačo do nezaščitene napeljave na tleh in zopet do kozarca, in občutek sem imel, kot da se v risankasti maniri sprehaja pod naokoli visečimi nakovali.
Napakam navkljub je Hitman 2 soliden vnos v franšizo, želim si le, da bi razvijalec malce več tvegal ter naredil NPC-je oz. naše glavne tarče bolj življenjske. Je pa to bogat morilniški peskovnik in oboževalci prejšnjega dela si drugo sezono preprosto morate privoščiti. Le ne pričakujte premočne evolucije, ampak bolj razširjeno enico z dodanim večigralskim načinom.
