Ob besedi nadnaravno vsakdo pomisli na istoimensko serijo, ne glede na lastno mnenje o njej. Velik aplavz Eric Kripke-ju, saj je uspešno ustvaril enega največjih hitov prejšnjega ter tega desetletja in kljub temu, da jim je v zadnjih sezonah pričela pojemati sapa, Jensen Ackles in Jared Padalecki v večnem boju proti demonski in preostali nadnaravni nesnagi še zmerom predstavljata enega najboljših duetov vseh časov.
Kaj je zdaj to? Smo se pomotoma lotili recenzij serij? Brez skrbi, ne mislim se poglabljati vanjo, a za vsem tem tiči neka poanta. Kot pričakovano je glavni del serije Nadnaravno (sploh prvotnih sezon) lov na duhove in razne pošasti. Ni nič čudnega, če te po gledanju katere izmed najboljših epizod zagrabi, da bi obiskal Amazon, nabavil par sto kil natrijevega klorida in se sam podal na podobne dogodivščine. A ker mi osebno tavanje po temačnih srhljivih pokopališčih in obisk opuščenih hiš ne diši kaj preveč, sem že dolgo časa nazaj skušal najti igro, ki bi mi to omogočala. A žal do nedavnega nisem našel nič po mojem okusu.
Nihče še ni zagrabil za priložnost in uspešno prodrl na sceno lova na nadnaravne spake, a Avstralski studio Ballistic Interactive so za svoj prvi projekt izbrali ravno to. Njihov naslov se glasi HellSign, morda si že slišal zanj, brez da bi se tega sploh zavedal. Prej je bil znan namreč kot Hellhunter, a so zaradi registriranega imena s strani založnika Rebellion bili primorani ime spremeniti. In kot se spodobi, lahko v njem zagodemo marsikateri nadnaravni sili.
Razvojna ekipa: Ballistic Interactive
Založnik: Ballistic Interactive
Platforme: PC
Datum izida: 9.11.2018 (EA)
Cena: 14.99€
Zvrst: Akcijska avantura/RPG
Duhovi, pozor!
Naj pričnem z že postanim stavkom, da gre za igro v zgodnjem dostopu in da se bo precej stvari še spremenilo. Trenutno je po moji presoji dostopne nekje 1/3 vsebine, čeprav težko rečem, kaj vse si bodo razvijalci (oziroma kolikor sem bral, ekipo sestavljata zgolj dva) še zamislili. Z omejitvijo pri 17. stopnji je prav tako zaklenjenih še precej sposobnosti in opreme na lov na nadnaravno. Nekatere animacije so smešno slabe, vizualno so vse lokacije precej podobne, v tekstu se pojavljajo slovnične napake in vse skupaj deluje, no, nedodelano. Če bi šlo za končano igro, bi za vse to od končne ocene odštel vsaj eno točko.
A v isti sapi bi rad dodal, da igra že v trenutnem stanju pomembne stvari dobro opravi. Pričakoval bi težave pri umetni inteligenci glede premikanja, saj je navsezadnje hiša mini labirint. A kljub omenjenim težavam glede animacij (sploh Ghoulov) je premikanje monstrunov naravno, gladko in po pravici povedano, srhljivo. Atmosfera je odlično paranoična in variacija že sedaj precejšna, kar skupno omogoči več kot 10 ur zabavnega in srhljivega igranja.
A tudi izven samega lova imaš za početi kar nekaj stvari. Seveda so vzeli navdih iz raznih serij in filmskih adaptacij, v želji napraviti resničen nadnaraven RPG. Tako lahko prilagajaš svojega lovca, nadgrajuješ sposobnosti, kupuješ pripomočke, nadgradnje in orožja, stalno pa imaš na voljo tudi neke vrste Biblijo z opisi nadnaravnih pošasti in njihovih značilnosti.
Ker verjetno ne želite brati skozi goro teksta o raznih aspektih igre, raje preberite o rahlo prilagojeni zgodbi, ki služi za ozadje celotne začetne narative. Mislim, da kar dobro povzame celoten ton, ki ga lahko pričakujete med igranjem.
V središču nadnaravnega
Kombi se je s cvilečim krikom končno ustavil pred tokratno tarčo. Z obratom ključa je motor prešel iz rohnečega stanja in temačno vzdušje blagoslovil s tišino, ki ga je oblegala še nedolgo nazaj. Zaprl sem oči in naslednjih par sekund še užival v idili, ki jo je prekinilo zgolj oddaljeno skovikanje sove in rahlo šumenje vetra, ki je nežno udarjalo ob desno stran kombija. Po par-sekundni uživanciji sem le segel nazaj in slepo zatipal za dvocevko. Na obraz mi je splezal nasmeh. No, morda pa le ni bila slaba ideja, da sem prihranke zadnjih ulovov porabil za nadgradnjo. Do sedaj sem se sicer lahko zanesel na zvesto žepno pokalico, a občutek v črevesju mi je pravil, da bo naslednja naloga potrebovala nekoliko več strelne moči. Lahko sem le na tiho upal, da se motim.
Kot novopečen lovca so bile moje dosedanje naloge enostavne. Pojdi do zapuščene hiše, malo pobrskaj po notranjosti, napravi par slik, najdi kakršnekoli znake nadnaravne dejavnosti in pojdi domov še pravi čas za piškote in čaj. Največje dosedanje ovire so se znašle v obliki občutka nedobrodošlosti ter občasnega prevelikega pajka, a vedno sem slutil, da delu pritiče več. Nenazadnje se lova na nadnaravno ne drži brez razloga sloves enega najnevarnejših poklicev, kjer zgolj pičlih 5% lovcev dočaka pokoj. A to me ni ganilo. Bil sem lačen po dogodivščini in to bom ravnokar tudi dobil.
Hlad me je zbudil iz sanjarjenja in povzročil, da sem se zdrznil. Prekleto. Minilo je že skoraj pet minut in še zmeraj sem se kot kokoš oklepal varnega zavetja kombija. Z glasnim vzdihom sem skušal pomiriti občutek prihajajoče groze, ki me je preletela vedno, ko so moje oči zašle na današnjo tarčo.
“Gre zgolj za še en običajen dan. Le še ena zapuščena hiša. Malo bom posvetil naokoli z UV lučko, za dobršno mero potegnil ven EMP merilec in se po par speštanih pajkih vrnil v varno zavetje bara po mastno plačilo.” Tam sem namreč ironično manj kot uro nazaj skorajda rotil gazdo za to nalogo. Vzelo je dobrih pet minut, a po neštetih prošnjah je končno privolil in me verjetno zgolj zato, da se me reši, poslal na pot z nasvetom, naj se pripravim za akcijo.
Povzpel sem se po treh stopnicah, ki so me še ločile od tarče in pri tem pazil, da sem prestopil tisto z znaki gnitja. To me je privedlo pred rahlo oluščena vrata. Hecna stvar, ti duhovi. Navadno niso ravno radoživi, kvečjemu premaknejo kakšno mizo ali povzročijo električne anomalije, a iz neznanega razloga jih vedno spremlja razkroj in luščenje barve, kot da bi še ta hotela pobegniti pred njimi.
Naenkrat nisem bil več tako prepričan v svoje sposobnosti. Še dan prej sem se hvalisal pred vsemi kot kakšen orangutan, a zdaj, ko je šlo zares, sem se še kako zavedal pomanjkanja izkušenj in nedobrodošle samote. “Nič, pa pričnimo.” je bila naslednja misel, ki je obiskala moje možgane in že sem se zalotil, kako posegam po kljuki. Po sekundnem boju, ki se je počutil kot večnost, se je le vdala v usodo in med glasnim škripanjem, ki bi zbudilo še tako zaspano truplo, pričela nekdaj vsakodnevno opravilo. A pri tem sem opazil še nekaj. Eden zadnjih čutov, ki še deluje ne glede na stanje telesa, je vonj. Zato so me v celoti pričenjali obdajati mravljinci, saj je še predobro opravljal svojo delo. Zavohal sem namreč nekaj, kar mi je pognalo kri v glavo in močno dvignilo srčen utrip… Vonj trohnobe… Rahlo kiselkast vonj… Vonj… zla.
Naslednja stvar, ki jo lahko povem je zgolj to, kar so mi povedali drugi. Baje so me našli komaj dva dneva kasneje oblitega s krvjo in v šoku, kako sem se med glasnim ihtenjem rahlo gugal dober kilometer stran. Kljub temu, da se vsega pred luknjo spomnim, kot da bi bilo včeraj, je vse po tem zakrito v meglico nevednosti. Ne vem, kaj se je dogajalo med tem časom in ne vem niti, čigava kri me je prekrivala, a vonj se mi je vžgal v možgane in bo tam ostal najverjetneje do poslednjega dne. Skupaj z znamenjem, ki se je nekako skrivnostno pojavilo na mojem hrbtu.
Morda pa je tako bolje. Glede na to, v kakšno stanje me je spravilo neznano doživetje, je morda zadnja stvar, ki me še pusti prisebnega in drži pokonci, to, da je um izbrisal vso grozo. A to ni vse. Ne. Druga stvar, ki me še žene naprej, je obljuba. Obljuba, ki sem si jo zadal takoj, ko sem bil po tednu dni dovolj pri sebi za trezno razmišljanje. Vrnil se bom tja. Vrnil se bom na kraj groze razkril njegovo skrivnost. Resda skupina lovcev, ki se je tja podala za menoj ni odkrila ničesar, a občutek imam, da so nekaj spregledali. In to bom odkril, pa če bo poslednja stvar, ki jo bom storil.
Zaključek
Najpomembnejše vprašanje – je HellSign vreden igranja? No, v kolikor obožujete nadnaravno, se ga vsekakor splača zagrabiti za 15€. Da občutek tistih oddaj na tematiko “pošast tedna” in če odmislimo nekatere težave in nedodelanost, me je povsem navdušila. A ne gre za enostavno igro, zato bodite pripravljeni na umiranje. Veliko in veliko umiranja.
