Vodič o računalniških priključkih

Če pokukaš na zadnjo stran računalnika boš zapazil, da se tam nahaja kar nekaj lukenj vseh možnih oblik in velikosti. Ne, ne soočaš se s problemom lačnih glodavcev, temveč tvoj računalnik vsebuje razne priključke za povezavo z zunanjimi napravami, nekatere izmed katerih uporabljaš vsak dan, brez da bi se morda tega sploh zavedal. A čeprav pogostejše pozna že vsak izmed nas, se ob drugih lahko zgolj popraskaš po glavi z obilico dvoma. Sploh starejši računalniki so namreč polni zastarelih priključkov, ki se dandanes ne uporabljajo več. A vseeno ti tudi znanje o teh omogoča hvalisanje pred znanci, sodelavci in prijatelji. Nedvomno je pametno vedeti, za kaj se kateri priključek uporablja, zato smo na to temo pripravili obširen vodič.

Priključke bomo razdelili v kategorije po namenskosti s kratkim opisom vsakega, v kategorijah pa jih bomo navedli od najstarejšega pa do najnovejšega. Pokrili bomo večino najpopularnejših priključkov skozi zgodovino, a še zmerom obstaja veliko drugih, ki nikoli niso pridobili večje popularnosti in se uveljavili.

Video priključki

Video priključki služijo prenosu slike, najdemo pa jih na vsakem računalniku ter praktično vsakem mediju z zaslonom ali možnostjo oddajanja slike. Brez njih namreč prejemanje slike zunanjih naprav ne bi bilo možno, zato jih vsak osebni in prenosni računalnik navadno vsebuje par, v primeru ločene grafične kartice pa uporabljamo priključke na le tej. V obzir je potrebno vzeti, da analogni video signal prenaša zgolj sliko, medtem, ko digitalni lahko prenaša tudi zvok.

Kompozitni video

Kompozitni video je eden najzgodnejših primerov video vhoda. Že dolgo nazaj je praznoval abrahama, saj je v uporabo prešel sredi 50. let prejšnjega stoletja ob višku popularnosti barvne televizije. Veliko starejših modelov televizij in računalnikov ga še zmerom vsebuje, čeprav ga na novejši tehniki ne najdemo več, pa tudi drugje ga bomo uporabili kvečjemu za povezavo starejših VCR ali DVD predvajalnikov. 

Komponentni video

Komponentni video je prav tako kot kompozitni video dandanes že zastarela oblika video vmesnika in v veliko obzirih zelo podobna slednjemu, le da je tu video signal razdeljen na več kot dva kanala. Zaradi tega omogoča višjo kvaliteto kot kompozitni video, a zaradi več kablovja in neintuitivnosti za manj tehnično podkovane se praktično ne uporablja več. Najdemo ga sploh na starejših DVD ali VCR predvajalnikih ter televizijah, a nove naprave ga ne vsebujejo več.

VGA

Vsesplošno popularen sivobradi “Video Graphics Array” oziroma VGA šteje že preko 30 let, saj smo ga prvič ugledali v IBM PS/2 liniji računalnikov v daljnem letu 1987. Vsebuje ga praktično vsak starejši zaslon, a prenaša zgolj analogni video signal, preko 15-pinskega konektorja z vijakom na vsaki strani za zagotovitev varne povezave. Dandanes zaradi neimpresivnih karakteristik glede podprtih ločljivosti in hitrosti osveževanja VGA počasi prehaja izven uporabe, čeprav je zaradi razširjenosti še vedno pogosto prisoten na pisarniških računalnikih in prenosnikih, najdemo pa ga na praktično vsakem starejšem zaslonu.

S-Video

S-Video je v uporabo kot VGA prešel v letu 1987, šlo pa bi naj za zmogljivejšo različico video povezave, čeprav nikoli ni dosegla popularnosti VGA. Kot kompozitni/komponentni video in VGA tudi S-Video prenaša zgolj analogni video signal, zato je za zvok potrebno uporabljati ločeno povezavo. S-Video se dandanes praktično ne uporablja več, a vseeno ga lahko zasledimo na kakšni malo starejši napravi.

Mini-VGA  

Mini-VGA je manjša, kompaktnejša različica VGA priključka, ki se je včasih uporabljala na starejših prenosnih računalnikih – čeprav dosti redkeje kot VGA. Kljub temu, da je standardni VGA v uporabi občasno še dandanes, mini-VGA na novejših modelih prenosnikov ne najdemo več in je utonil v pozabo.

DVI

DVI je v uporabo prešel v poznih 90. in dandanes velja za enega najbolj razširjenih priključkov. Najdemo ga lahko na praktično vsakem zaslonu in grafični kartici (počasi izginja), saj je zaradi podpore višjih resolucij in višjih hitrosti osveževanja na novejših napravah postal popularna zamenjava za VGA. Njegova največja prednost pred slednjim je zmožnost prenašanja zvoka (potreben DVI-HDMI pretvornik), za ta namen pa ga najdemo v treh variantah: DVI-D (samo digitalni signal), DVI-A (samo analogni signal) in DVI-I (dandanes najpopularnejši, tako digitalni kot analogni signal). A kljub popularnosti tudi DVI počasi zamenjujeta HDMI in DP, saj se je izkazal za bolj štorastega in manj zanesljivega.

Mini-DVI/Micro-DVI

Mini-DVI in Micro-DVI najdemo skorajda ekskluzivno na starejših Apple računalnikih (PowerBook, MacBook in iMac, letniki 2000-2005). Zaradi prenašanja zgolj digitalnega signala in potrebe po adapterju ju je mnogo potrošnikov označilo za nepotrebna in neumna, zato sta hitro prešla iz uporabe. Dandanes jih najdemo samo na zelo starih modelih Apple prenosnih računalnikov. 

HDMI

HDMI trenutno prevladuje na trgu video priključkov. Ni se čuditi, če zelo težko najdete zaslon, televizijo, igralno konzolo ali grafično kartico, ki ga ne bi vsebovala, saj z digitalnem prenosu slike po zaslugi zanesljivosti, enostavnosti in kvalitetnosti velja za zelo priljubljenega, a kljub temu vsi HDMI priključki niso enakovredni! Na trgu obstaja veliko različic, najnovejše pa podpirajo resolucije do 8K pri 120Hz. Kot rečeno HDMI najdemo skoraj povsod, zato je tudi v svetu poslovnih računalnikov počasi pričel izrivati VGA in se uveljavil kot ultimativna vsestranska metoda prenašanja slike.

Mini-HDMI/Micro-HDMI

Priključka s skorajda identičnimi karakteristikami kot HDMI, najdemo pa ju predvsem na pametnih telefonih ter tablicah, prav tako pa tudi na vsestransko usmerjenih zaslonih ter igralnih konzolah. medtem, ko se na namiznih računalnikih nahajata zelo poredko, sta zaradi majhnosti in zanesljivosti zelo popularna tudi pri prenosnikih.

DisplayPort (DP)

Display Port ali DP je po karakteristikah skoraj identičen HDMI, a prevladuje pri računalniških sistemih ter zaslonih. A za razliko od HDMI nikoli ni uspel preiti izven računalniške sfere in vsebuje ga le redko-katera televizija ali projektor. Podpira višje resolucije in omogoča priklop večje količine zaslonov, zaradi česar je trenutno najpopularnejša izbira ob kombinaciji računalnika in računalniškega zaslona pri resolucijah nad 1080p. Omembe vredna razlika med HDMI in DP je tudi, da prvi za prisotnost na zaslonu potrebuje plačano licenco, medtem, ko se lahko DP priključek na zaslon vgradi brezplačno.

Mini-DisplayPort

Zadnje čase se kot zamenjava Mini-DVI pri prenosnih računalnikih in sploh Apple napravah pričenja uporabljati Mini-DP. Držijo se ga podobne karakteristike kot predhodnika, saj večina naprav za uporabo potrebuje adapter, a vsebuje tudi vsestranskost in impresivne karakteristike DP priključkov.

Periferni priključki

Periferni priključki služijo za povezovanje računalnika s samostojnimi perifernimi oziroma zunanjimi napravami, namenjenimi interakciji med človekom in računalnikom, vnašanje ter prenašanje podatkov oziroma medsebojni komunikaciji računalnikov. 

PS/2

PS/2 priključki so v širšo uporabo prešli v 1987, uporabljajo pa so se za priklop mišk in tipkovnic. Modri priljučki se uporabljajo za tipkovnice, medtem, ko se svetlo zeleni uporabljajo za miške. Kljub temu, da dandanes zelo redko v uporabi najdemo tako staro miško ali tipkovnico, saj so te prišle na USB, moderne matične plošče še zmeraj vsebujejo ta priključka, navadno enega v kombinirani različici, ki podpira tako miške, kot tipkovnice.

Paralelni priključek

Paralelni priključek se je nekdaj uporabljal za povezavo med računalnikom in tiskalniki ali podobnimi napravami. Kasneje ga je zamenjal DB-25, dandanes pa je povsem zašel v pozabo, saj ga je nadomesetil v vseh obzirih nadomestil superioren vsestranski USB.

USB-A

USB-A oziroma navadno kar USB je najpopularnejši vsestranski priključek današnjega obdobja, ki velja za standard in se v večjem številu nahaja na vsakem računalniku. Najdemo več različnih različic, ki se razlikujejo glede na barvo in zmožnost hitrosti prenašanja podatkov,  uporabljamo pa ga tako za priklop zunanjih diskov, kot tudi vseh vhodnih in izhodnih naprav, kot so miške, tipkovnice, tiskalniki, pametne naprave in podobno.

USB 1.0 je izšel v 1996, je bele barve in omogoča hitrost prenosa podatkov do 12 MBit/s.

USB 2.0 je izšel v 2000, je črne barve in omogoča hitrosti do 480 MBit/s.

USB 3.0 je izšel v 2008, je modre ali rdeče barve in omogoča hitrosti do 5 GBit/s.

USB 3.1 je izšel v 2013, je plave ali zelenkaste barve in omogoča hitrosti do 10 GBit/s.

USB-C

USB-C je v uporabo prešel v 2014, izdelan pa je v podobnem interesu kot USB 3.0, le da je še hitrejši in tako koristen sploh zaradi hitrejšega polnjenja mobilnih naprav. Najdemo ga na večini naprav ter nekaterih pametnih telefonih kot zamenjava micro-USB, največja prednost pred slednjim pa je nepomembnost orientacije pri priključitvi in hitrejše polnjenje baterije.

Thunderbolt

Trenutni vmesnik Apple naprav, izdelan v kolaboraciji s podjetjem Intel, Thunderbolt je izšel v 2011 in v prvih dveh iteracijah uporablja isti konektor kot mini-DP, medtem, ko Thunderbolt 3 uporablja USB-C vmesnik. Uporablja se predvsem za priključitev zunanjih zaslonov in v tretji iteraciji omogoča napajanje do 100W.

e-SATA

e-SATA oziroma zunanji serijski AT priključek se uporablja kot vmesnik za priključitev zunanjih prostorskih naprav, recimo trdih diskov. Obstajajo tudi hibridni priključki, imenovani e-SATAp oziroma Power e-SATA, ki po potrebi služijo kot e-SATA, drugače pa kot standardni USB priključek.

Razno

Zvok

Za prenos zvoka dandanes velja standardni 3.5mm avdio priključek, ki se na matični plošči nahaja najnižje in v različnem številu. Nižjecenovne matične plošče imajo navadno tri priključke v različnih barvah (dva za zvok in eden za mikrofon), medtem, ko sploh višje cenovne vsebujejo šest priključkov za priključek prostorskih zvočnikov. Nekateri zvočniki in slušalke sicer dandanes uporabljajo USB, a avdio priključki so še vedno zmerom prisotni na matičnih ploščah in tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje.

Ethernet

Tehnično imenovan RJ-45, ethernet priključek se uporablja za priključitev računalnika v internetno ali medsebojno omrežje, navadno na modem ali router, včasih pa tudi direktno na drug računalnik ali drugo mrežno napravo. Priključek se je pričel uporabljati v 1980 in dandanes velja za standard, zato ga najdemo na praktično vsakem prenosnem in namiznem računalniku. Obstaja tudi manjša varianta, imenovana RJ-11.