Včerajšnja dolgo pričakovana epizoda Igre prestolov je bila žalostno povprečna

Končno sem si vzel čas in se zavihtel HBO-jev pretočni servis HBO GO (hura za en mesec brezplačnega obdobja!) in si končno pogledal vse epizode zadnje sezone Igre prestolov.

Še posebej sem se veselil zadnjega, tretjega dela, ki se ponaša z impresivno dolžino, saj je uro in pol dolga epizoda že na ravni filma. Prav tako so se ustvarjalci hvalili, da bo ta epizoda podrla rekord najdlje trajajoče in neprekinjene bitke, kar smo si jih imeli kdaj čast ogledati na televizijskih/kino zaslonih.

Zato sem po prvih dveh precej povprečnih delih pričakoval nekaj res navdušujočega in nekaj, kar bomo pomnili še globoko v prihodnosti.

A žal je uro in pol dolg izdelek žalostno povprečen, ki kljub parim zanimivim scenam, ne odstopa od povprečnosti, ki zaenkrat vlada celotni osmi in hkrati zadnji sezoni.

Pozor, v nadaljevanju vas čaka lepa doza kvarnikov oz. “spoilerjev”, zato branje ni priporočljivo, če si še niste ogledali tretje epizode!

Beli hodci oz. nemrtvi so največja grožnja, ki je kadarkoli vladala Westerosu. Vsaj tako nam že dolga leta govorijo knjige in serija, saj so bitke ljudi povsem brez pomena, ko bo na Železnem prestolu na koncu sedela nemrtva rit.

The Long Night je tretja epizoda osme sezone, ki naj bi to grožnjo epsko predstavila v finalnem obračunu in vsa naša pričakovanja skozi leta bi bila končno poplačana.

No, žal niso bila.

Se spomnite, ko so nam prvič prikazali modrooke zombije, ki vse preradi vstanejo od mrtvih in si za kosilo izberejo najbližje toplo truplo? Bili so res nekaj, kar vam nažene strah v kosti in že odprava enega kadavra je bilo epsko dejanje.

Par sezon kasneje so nemrtvi postali nekaj, kar za odpravo zahteva samo približen udarec v njihovo smer in grožnja je končana. Nad trdnjavo Winterfell se tokrat zgrnejo celi valovi nemrtvih trupelc in na začetku se zdi, da so naši heroji obsojeni na smrt.

Da tale epizoda ravno ne bo po standardih, sem začutil že precej na začetku. Mi lahko kdo razjasni, zakaj za vraga so na začetku bitke v smrt poslali celotno zalogo konjenice Dothrakijev? Vojaki, ki se praktično ne bojijo ničesar in so odlični jezdeci, ki bi se jih dalo zagotovo izkoristiti za kaj pametnejšega, žalostno končajo pod valom nemrtvih in njihova celotna prisotnost je v bistvu služila samo temu, da imamo gledalci lep prizor postopnega ugašanja gorečih mečev. Pripravljeni so bili tudi katapulti, ki so izstrelili eno salvo gorečih krogel, potem pa jim je očitno zmanjkalo municije. Skoraj še hujše je dejstvo, da so bili postavljeni pred pešadijo in ne v ozadje ali recimo na velike grajske stolpe, kamor v resnici spadajo.

“Dobro,” sem si rekel, “to je bilo neumno,” a takrat sem zagledal naša dva zmaja in ko je iz njunih grl zagorel ogenj, sem se pripravil za vizualni spektakel.

Ampak ne, razvijalci so se odločili, da mora biti epski spopad, kjer bi lahko pokazali vse svoje navdušujoče CGI učinke, zavit v nepredirno temo. Nemrtvi s sabo pripeljejo neko čudno snežno nevihto in namesto čudenju zračnim akrobacijam zmajev, gledamo v temo, kjer komajda razločiš kje se kdo nahaja. Kam točno je šlo 15 milijonov, ki so jih ustvarjalci porabili za snemanje te epizode, mi bo ostala neznanka. Je šlo vse za umetni sneg? No, vsaj uresničijo se besede Melissandre: “The night is dark and full of terrors.”

Medtem ko se Dany in Jon po zraku preganjata z Night Kingom na tleh vlada precejšen kaos. Mlatenja je ogromno, žal pa se je režiser preveč zanašal na akcijsko kamero, saj ta po Bournovsko skače vsepovsod in vsak kader traja točno sekundo.

Vsi naši heroji se proti nemrtvim pogumno zapostavijo in slej ko prej se bitka prestavi v notranjost zidov. Kar je malce čudno, saj bi ledene zombije lahko malce bolj učinkovito posekali iz zidov, žal pa se ti prikradejo notri po kakšni minuti. Po prižigu ognja, ko se mrtvi ustavijo pred zublji se živi, ki se jim je uspelo umakniti za zidove raje gledajo, kot da bi z loki (ter če bi imeli kanček pameti, katapulti) imeli strelske vaje na nepremične tarče. Toda ne, ukaz, da naj začnejo braniti zidove se zasliši šele potem, ko se hodeča trupla začnejo metati na ogenj. Za standardno srednjeveško obrambno taktiko z vrelim oljem ali čem vnetljivim tudi še niso slišali.

Tako nas čaka še nekaj sekanja in zgodijo se klasični, predvidljivi prizori, ko je kakšen od herojev tik pred smrtjo, a ga v zadnji sekundi reši naključen zaveznik.

Trooka vrana je zopet povsem nekoristen in dolgočasen lik, ki pač sedi na vozičku, govori neke kriptične fraze ter vsake toliko zavije z očmi. Očitno pa je zelo pomemben fantič, saj si Night King za glavni cilj izbere prav njega.

To njuno srečanje se zgodi prav ob koncu epizode, ko je vse upanje že praktično izgubljeno. Night King spet oživi vso svojo padlo armijo in praktično vsi so v zadnjih izdihljajih. Brienne ter Jamie sta stisnjena ob steno in še komaj zamahujeta z meči. Spodaj v grobnicah so oživeli dolgo tega pokopani nemrtvi, ki želijo pomalicati ženske ter otroke. Jon se bori (oz. se poizkuša boriti) z nemrtvim zmajem in pred obzidjem stojita umirajoči Jorah ter Dany, obkrožena iz vseh strani.

Za finalni kader so izbrali spopad Night Kinga ter Brana, ki naj bi bil tako vrhunec epizode, a grem staviti, da je 3/4 gledalcem vseeno za Brana. No, vsaj meni gre dolgočasnež na živce že od prve knjige in leta kasneje ga še vedno ne prebavljam. Night King se mu približuje točno z 1 km/h in njuno srečanje je čisto preveč razpotegnjeno. Ravno ko bi moral kralj nemrtvih storiti konec vrani, se od nekje prikaže Arya in v slogu filma 300 pokonča glavnega nasprotnika.

Kralj hodečih trupelc je mrtev in hipoma se razbije na tisoče ledenih koščkov, isto pa se zgodi vsem njegovim podrepnikom, skupaj s poveljniki, ki so v celotni epizodi prikazani trikrat in praktično samo stojijo na mestu. Vsa ta silna grožnja, ki je preživela celo bruhanje zmajevskega ognja, je bila končana s preprostim vbodom deklice. Ok, če vi tako pravite.

Žal zadnji epizodi, in če dobro pomislim, vsem trem delom najbolj zamerim nelogično in že kar malce klišejsko podajanje dogodkov. Ta problem je bil sicer že prisoten tudi v prejšnji sezoni, kjer je logičnost dogodkov bila postavljena bolj na zadnje mesto in je bolj glaven vizualni spektakel. Čuti se, da je serija šla izven okvirjev knjig in stavim, da George R.R. Martin nikoli ne bi dopustil toliko fantazijskih razrešitev, kjer lahko peščica ljudi zavaruje celoten grad pred celo hordo nemrtvih.

Sicer nas čakajo še tri epizode in stavim, da bo šlo rakom žvižgat še veliko karakterjev, imam pa občutek, da bodo vse te glavne dogodke stlačili v zadnji epizodi in razrešitev dogodkov zna biti prehitra, kjer gledalci sploh ne bomo imeli priložnosti žalovanja za svojimi heroji.

Igra prestolov je precej drugačna zadeva kot je bila na začetku, kjer so vladale politične spletke ter realistične odločitve karakterjev, zaradi česar je to tudi postala najbolj slavna serija vseh časov. Upam, da se bodo ustvarjalci v sledečih epizodah manj zanašali na spektakel in dali več poudarka na zgodbo, ki si zasluži več kot samo na hitro spisan zaključek.

GRRM, reši nas.