V zadnjih letih število iger, narejenih po knjižni podlagi, sunkovito narašča. Med njimi lahko najdeš vse, od uspešnic Metro in The Witcher, pa do manj uspešnih poosebitev Igre prestolov. Takšnih in podobnih je še na pretek, danes pa se je bera razširila še za novinca Devil’s Hunt. Narejena je po noveli Equilibrium avtorja Pawla Leśniaka, amm je tudi sam ne prepoznaš? Za razliko od zgoraj imenovanih del Leśniakov Equilibrium, sodeč po ocenah kritikov, ne predstavlja diha jemajočega kosa umetnosti in najbrž se je avtor tudi zaradi tega odločil, da igro po svoji noveli razvije kar “sam”. Kljub visokoletečim dražilnikom in prvim prikazom je že v prvi minuti igranja nemogoče spregledati, da ne gre za visoko-proračunski projekt.
Nemalo iger igralca postavi v pekel, kjer boš v brezupnem položaju moral klati peklensko nadlego. Podobna filozofija velja za Devil’s Hunt, tretjeosebno sekaščino. V čevljih povprečneža Desmonda se po smrti znajdeš na najtoplejši točki zemlje, željan maščevanja in služenja vladarju pekla, bolj poznanega pod imenom Lucifer. A predvidljivost ni najboljša odlika računalniške igre. Devil’s Hunt se niti ne trudi z inovacijami, saj se ponovno znajdeš v boju med angeli in demoni, dobrim in zlim???
Na tem mestu se zahvaljujem razvijalcem, ki so nam namenili testno kopijo.
Razvojna ekipa: Layopi Games
Založnik: 1C Entertainment
Platforme: PC, (XOne, PS4, Switch (2020))
Steam: LINK
Datum izida: 17.09.2019
Cena: 29,99€
Testna konfiguracija:
Prenosni računalnik: Lenovo Legion Y520
Procesor: i7 7700HQ
Grafična kartica: GTX 1050 TI 4GB
Pomnilnik: 16GB DDR4
Diskovje: 512GB SSD, 1TB HDD
Ko hudičevci ne jočejo, jočem jaz
Desmonda bi težko oklical za heroja, a ob tem ni niti zlobec, čeravno uvodnik nakazuje ravno to. Najhitreje bi ga opisal za zdolgočasenega knallhart-a iz 80. let. Njegove odločitve pritečejo mestnemu normalnežu in v glavnem služijo njegovemu dobrobitu. Lahko bi rekel, da v očeh mnogih živi idilično življenje. Ima praktično vse, od lepega dekleta in čudovite hiše do hitrega avtomobila. Njegovo lagodno življenje pa se iznenada konča. Če je še v prejšnji sekundi uspešno zasnubil svojo izvoljenko, se v naslednji najboljši dan njegovega življenja sprevrže v pravcato moro.
Kakopak si je nepremišljenec v momentu razočaranja vzel življenje in pristal na edini destinaciji deviantov, ki bi srh vzbudila tudi v Da Vincijevi fantaziji. Tako je, peklenska vrata so te pogoltnila.
K sreči se izkaže, da nisi eden izmed navadnežev, ki bi v peklu celo večnost trpel in zadovoljeval sle raznoraznih demonov. Lucifer v tebi vidi nekaj več, prerokbo, ki bi znala obrniti potek vojne z najsvetejšim.
Zgodba je klišejska in predvidljiva, ob tem na pladenj ne pristavi ničesar, česar v preteklosti bolj zavzeti igričarji ne bi izkusili že mnogotero-krat. Tema je prežvečena, a dogajalna nit kljub temu znosna. Iskreno povedano sem pričakoval nekaj več, če vzameva v obzir, da je dialoge in zgodbeno nit napisal pisatelj sam, le temu pa sestava zanimivih vrstic ne bi smela biti tuja.
Haron, vrni mi kovanec!
Za dokončanje sem porabil dobrih 6-7h, kar je za novodoben naslov precej skopo odmerjen čas, zlasti, ker je izdatno linearen, brez možnosti pobega iz začrtane poti. S tem ponovna preigravanja odpadejo (niti ne razumem, zakaj bi si jih slehernik želel). Morebiti boš naslov preigral, nedvomno pa bo po tem do naslednjega tisočletja čmela na zaprašeni polici.
In presneto, če še v nekem trenutku nudi prijeten občutek, te že naslednjo sekundo zalije z vedrom hladne vode. Ena izmed večjih slabosti je zagotovo občutek nedodelanosti, kar je pri večini vzhodnoevropskih iger že stalnica. Zadevo sem resda preizkusil na srednje zmogljivem prenosniku pri srednjih nastavitvah. Na FHD je na čase delovala tekoče, a že v naslednjem trenutku so sličice doživele sunkovit padec na 10FPS ali manj. Takšni skoki so tudi najboljša popotnica, da vse skupaj preprosto postaviš v kot.
Začuda se to ni pripetilo zgolj ob pobijanju nebroja hudičevcev, ampak tudi po samostojnem pohajkovanju med linearnimi potmi. Da gre za indie naslov kaže sama izdelava lokacij. Nedvomno boš opazil, da so nekatere dele prekopirali in večkrat uporabili. Vseeno pekel deluje povsem spodobno, celo privlačno, med tem, ko so nadzemeljske lokacije sila povprečne in ne-navdušujoče.
A kaj, ko bi enako lahko dejal o samem pohajanjem od boja do boja. Ta je v glavnem skorajda svojevrstna ploščadnica, kjer sem polovico časa pritiskal E za plezanje po zidovih ali uporabo portalov.
Več svobode premore še Guantanamo
Svobode praktično ni. Vse skupaj je tako hudičevo linearno, da ne moraš preskočiti niti ovire, ki si jo predhodno preskočil. To boš opazil, ko kakšno dušo spregledaš in se želiš vrniti malček nazaj ponjo, NOP, ne bo šlo. Same linearnosti sicer ne štejem v slabo, ampak banalni primeri, kjer zlezeš na tovornjak, zapaziš dušno ogledalo in se želiš po enaki poti iz njega spustiti, so preprosto nesprejemljivi.
Tukaj imava še precej ne-raznolike sovražnike, ki zaobsegajo angelsko in demonsko navlako. Vse skupaj jih je dober ducat, osvežitev predstavljajo redki šefovski spopadi. Slednji so na normalni težavnosti, na kateri sem igral sam, dokaj preprosti. Sovražnikovi napadi so predvidljivi in ne kaj preveč raznovrstni, zato večjih težav ne bi smel imeti nihče.
Nekaj prepotrebne osvežitve k boju doprinesejo tri borilne veščine Desmonda, ki nasprotnike zasipava z ognjenimi zublji, ne-svetimi rezili ali magijo praznine. Prvi dve je moč nadgrajevati s pomočjo pobranih duš, ki so nekako edina valuta nadgrajevanja v igri, za tretjo pa potrebuješ posebne lističe, ki so raztreseni tekom potovanj (sam sem med preigranjem našel zgolj dva). Moram pa priznati, da je tudi boj izjemno zatikajoč, saj animacije lika dajejo občutek treh različnih potez namesto ene.
Uspelo jim je zadeti občutek porasta moči skozi kampanjo. Če si še na začetku levak, ki se ne more niti izogniti udarcu nasprotnika, se proti koncu preleviš v klavniško mašino, ki mirnega spanca ne pusti niti vladarju pekla. Na začetku so nekateri spopadi presneto težavni in kakšnega je bilo potrebno večkrat ponoviti, a proti koncu vse postane prelahko, čeravno umetna beštja nadte pošilja trume peklenščkov.
Konec ali začetek?!
Vsaka zgodba terja dober vznemirljiv epilog, najsi ga bodi srečen ali tragičen, ampak najhujši so tisti, ki ne prinesejo nobenega zadoščanje. Devil’s Hunt uspe napraviti ravno to. Dejansko sploh ne da slutiti, da se bo v nekem trenutku kar zaključil in ne uspe prinesti zadoščanja. Če nekoliko ponazorim, postrežejo ti riž, pečenega piščanca pa prejmeš čez leto ali dve. Več kot očitno, je prvenec narejen z mislijo na nadaljevanje, ki pa ga ob morebitnem neuspehu najbrž ne bo nikoli ogledal, redkim oboževalcem pa ne bo preostalo drugega kot nabava Leśniakovih novel? Win/Win?
Občutki na koncu so mešani. Boj in zgodba sta prebavljiva, tore dovolj znosna, da sem igro preigral do konca. Ampak to se od tako linearne igre po drugi strani tudi pričakuje. Daleč najboljši del je zvokovno podajanje, kjer sta Lucifer in Behemót uglašena na nivoju AAA naslovov in nivo ali dva nad vsemi preostalimi liki.
Devil’s Hunt preprosto ni igra, ki bi jo moral nujno preigrati, saj ne odstopi od preostale konkurence, presneto, večkrat ji celo zre v hrbet. Tako jo za polno ceno preprosto ne morem priporočiti in ob tako mogočnih alternativah (npr. Devil’s May Cry 5) je tudi malo razlogov, da bi jo slehernik pograbil. Razen, če obožuješ preran obiske pekla ali si ljubitelj Leśniakovih novel.
Razsodba
(+) Govorno podajanje
(+) Lepa podoba pekla
(+/-) Užitna zgodba
(+/-) Boj nudi občasno zadovoljstvo
(+/-) Hudo linearna
(+/-) Manjko raznolikih sovragov / prelahki šefovski spopadi
(-) Optimizacija
(-) Beden konec
(-) Lesene animacije
(-) E sem pritisnil večkrat, kot pri platformejih
