Wolfenstein: The Old Blood služi kot preddel dobremu sprejetemu Wolfenstein: The New Order in sicer kot samostojni dodatek, ki za svoje delovanje ne potrebuje osnovne igre.
Tale ekspanzija pa se izkaže kot mešan golaž, ki ne pusti ravno dobrega okusa v ustih, je pa vseeno dovolj dober zalogaj za potešitev lakote.
Igra je v grobem razdeljena na dva dela, kjer se v prvem delu skušamo vtihotapiti v močno varovan grad Wolfenstein, naša naloga pa je odtujitev določenih dokumentov.
Seveda nam na poti stoji krdelo razjarjenih nacijev, ki nam naše namere niso ravno povšeči. Golazen čistimo z impresivno orožarno, ki je poznana že iz The New Orderja. V bistvu razočara manjek novih orožij, saj dobimo samo eno celo novo sejalo smrti pa še to šele v drugem delu igre.
Kot poprej nam igra dopusti dva različna načina spopada z neprijateljem. Lahko vzamemo puško v vsako roko (vihtenje dveh orožij je spet prisotno) in se spustimo v vsesplošni masaker ali pa pristopimo situaciji bolj skrivalniško. Nekatera območja so sedaj veliko večja in tako postane skrivalniški pristop močno težji. Ne zaradi neke močno izboljšane umetne inteligence, igra ima preprosto skrivalniške mehanike premalo dozorele za neko resno ukvarjanje s skrivanjem. Sovražnik nas pač opazi, velikokrat iz neke kilometrske razdalje in takrat ne preostane drugega kot da pljunemo v roke in se stvari lotimo na bolj preprost način.
V drugem delu igre se moramo vtihotapiti v mesto Wulfburg, saj nas iskanje dokumentov pač odpelje tja. Seveda Wolfenstein ne bi bil Wolfenstein če ne bi bilo primešanega nekaj okultnega. Tu švabi nespametno skušajo vdreti v starodavno grobnico, nekaj gre narobe in naenkrat smo obkroženi z švabonarskimi zombiji.
Če je prvi del igre še nekako omogočal skrivanje, drugi del temu pristopu pomaha v slovo z nagnito roko. Zombiji uletavajo v masah, niso ravno izziv in tako jih pucamo v valovih, dokler ne prilezemo do ne najbolj navdušujočega konca.
Če je igra tako zelo podobna The New Orderju, zakaj potem nismo enako navdušeni kot nad predhodnikom?
Strelska akcija še vedno seka vendar je akcije preprosto preveč. Mnogokrat nacijem ni konca ne kraja tako da sem parkrat kar tekel mimo vsega do naslednjih vrat, skozi katera sovražnik ni mogel za mano. Zapretiravano streljanje se izkaže še posebej v drugem poglavju, ko imamo na zaslonu že toliko zombijev, da se počutimo kot v nekakšnem Space Invaderju.
Želel bi si tudi malce več inovacij, več novih orožij ter novih sovražnikov ter boljše mešanje pristopov za razbitje mnogokrat monotonih strelskih delov.
Dodatek ni v celoti odveč in za svojo nizko ceno ponudi razmeroma dolgo igralno izkušnjo. Razvijalci Machine Games potencial vsekakor imajo zato upamo, da v kotlu že kuhajo pravo nadaljevanje Wolfensteina.
