So Sopranovi res vredni ocene 9.2 na IMDb-ju?

Par dni nazaj sem končal z vnovičnim ogledom zdaj že legendarne serije The Sopranos, v Sloveniji bolje znane kot Sopranovi. Potreboval sem kakšen dan ali dva, da se mi uredijo misli in da svoje vtise vpišem na virtualni papir in na koncu podam končno oceno.

Sopranovi na IMDb-ju trenutno držijo oceno 9.2, kar jih postavi med prvih deset mest med vsemi serijami v zgodovini. Pa je zadeva res vredna takšnega čaščenja ali pa imajo ljudje preveč tesno privita nostalgična očala in zaradi tega seriji podeljuje visoke ocene, ki nimajo smisla?

The Sopranos so svojo življenjsko pot začeli 20 let nazaj, ko je HBO leta 1999 izdal prvo sezono. Zadeva je že na samemu začetku zaslovela in temu je nato sledilo še 5 sezon, dokler ni serija leta 2007 za vedno zaustavila kamere.

Po ponovnem ogledu bi Sopranove lahko zlahka označil kot nekakšnega prednika Breaking Bada. Zadevi si namreč delita marsikatero podobnost, a se tudi močno razlikujeta. Tu je kriminalni foter, žena, pred katero mora naš karakter skrivati marsikaj in šibak sin, ki nikakor ne more biti kos življenju.

Tony in njegova družina – v enem trenutku srečni, dokler nekdo ne reče narobne besede in nastane ogenj na strehi.

Sopranovi največ svojega časa vložijo v razvoj pisane čete karakterjev, na čelu katerih je Tony Soprano, katerega je superiorno odigral, zdaj žalostno preminuli James Gandolfini.

Tony je vodja mafijske družine, ki si svoj kruh služi v mestu New Jerseya. Njegova familija ne velja za pripadnico znane družbe “The Five Familys”, a vseeno služi velike denarce preko raznoraznih vragolij in ropov. Čeprav Tone morda nima pod roko največje organizacije, mora konstanto skrbeti za svoj hrbet. Mafijski posli namreč niso ravno lahko delo, saj imaš opravka z morilci in pravimi človeškimi izmečki, ki te ubijejo samo zato, ker si jih narobe pogledal in nato v naslednji minuti že jedo družinsko kosilo, kot da se ne bi zgodilo nič. Svoja nečedna dejanja opravičujejo s pravili “mafijske družine”, kjer največ štejejo čast in določena pravila organizirane kriminalne družbe in gledalec jim dejansko začne verjeti. Predvsem Tony je pravi šarmer in se ima za dobričino, kjer so za vse njegove neprilike krivi vsi drugi in nikoli on sam.

Tony je pravi šarmer in gledalec skozi gledanje dobi občutek, da se gre v bistvu za dobrega možakarja, ki umore izkorišča samo v skrajni sili.

In zanimivo je, kako te vsi ti karakterji povlečejo k sebi in kako začneš navijati za njih, da se le nekako izognejo roki pravice in v enem momentu sem dejansko pavziral predvajanje in se vprašal, kaj za vraga gre čez mojo glavo. Praktično vsi ljudje v seriji so nečesa krivi in so pravi človeški odpadki, zakaj za vraga so mi tako pri srcu? Odgovor je seveda superiorni scenarij in režija ter nadmočna igralska zasedba, a pojdimo po korakih.

Ti slabi ljudje se ne nahajajo samo v protagonistovi kriminalni združbi ampak tudi pri njemu doma. Tony mora neprestano, kot denimo Walter White iz Breaking Bada, konstantno žonglirati svoje odgovornosti službe in domačega življenja. Doma ga namreč čaka žena Carmela ter otroka Meadow in Anthony Jr, situacijo pa še dodatno zakomplicira njegov mafijski stric Junior ter sestra Janice, katera se je po dolgoletnemu “iskanju same sebe” zopet vrnila domov in sedaj zahteva svoj delež. Brez skrbi, nisem pozabil na Tonyjevo mamo Livio, katera bi lahko pri pouku “Krivec nefunkcionalne družine” igrala glavno vlogo. Prištejte k temu, da gresta tako sin kot hčerka skozi 6 sezon čez obdobje pubertete in kmalu vam bo jasno, da je Tony precej napeta oseba.

Carmela se ima za svetnico, dokler ne pogruntaš, da njen drek smrdi enako kot od ostalih.

Svoje frustracije tako sprošča skozi porivanje praktično vsega, kar je toplokrvnega. Žena doma se seveda tega zaveda, a vseeno živi v blagoslovljeni ignoranci. Kot bi se želela delati, da če dovolj časa miži, se to v resnici ne dogaja. Carmela je v bistvu moj najbolj osovraženi lik, saj se v bistvu ne razlikuje pretiroma od Tonetovih mafijskih sodelavcev, a se dela kot da je od njih nekaj več. Vendar takoj ko se ji zdi, da lahko izgubi diamantne prstane in da otroka ne bosta mogla na najboljšo šolo, se ji zdi Tonyjev posel povsem priročen in ničesar spornega sploh. Hinavka torej in to prve klase.

Celotno serijo na svojih širokih plečih nedvomno skozi vseh 6 sezon vleče igralec James Gandolfini. Tip je pravi mafijec in nič me ne preseneča dejstvo, da so ga med snemanjem klicali resnični mafijci in ga hvalili ter mu podajali nasvete, kaj so producenti zadeli pravilno in kaj je bilo nerealistično. James je bil svoji vlogi povsem predan. Med snemanjem si je čevlje vstavljal kamenčke, tako da je bil med scenami, ko so od njega potrebovali pristno jezo, povsem razdražen. Prav tako so nekateri kadri od njega zahtevali utrujen izgled, potem ko se zjutraj zvali iz postelje. James, namesto da bi se zanesel na maskaro, je raje za samo imel neprespano noč. Tisti kadri, ko se Tony utrujeno sprehodi po stopnicah navzdol? Bili so povsem pristni!

A James se ni zanašal samo na neke trike, ampak se gre za visoko izurjenega profesionalnega igralca. Za šefa mafijske družine si preprosto ne bi mogel zamisliti nikogar drugega. Ko Tony nekoga pogleda jezno, ne potrebuje nobenih besed, da bi se njegova tarča skrila v grmovje. Dovolj je samo njegov pogled ter dihanje, ki nakazuje na eksplozijo v vsakemu trenutku.

Odlično so se odrezali tudi ostali igralci. Edie Falco kot Carmelo sem zasovražil in to je lahko samo posledica odličnega igranj. Potem je tu Michael Imperioli v vlogi zadrogiranega nečaka Christopherja, Lorraine Bracco v vlogi psihiatrinje Jennifer Melfi ter nepozabni Tony Sirico, stari znanec mafijskih filmov v vlogi Paulija. Vsak od teh karakterjev pred kamerami prav zaživi in trdil bi si reči, da sem se za njihove usode bolj brigal kot pa za junake Breaking Bada.

Morda bi se malce spotaknil ob samo kinematografijo. Sopranovi so stara serija in čeprav je zadeva dobila digitalno lepotičenje v Blu Ray, se pri sliki še vedno opazi nekaj zrnavosti. Nekih posebnih trikov s kamero v tistih časov ni bilo, zato se ne nadejajte kadrov, ki jih lahko v sodobnem času pričarata brata Coen. Ne razumite me napak, ne gre za katastrofo, le novi izdelki so me v zadnjem desetletju v temu pogledu razvadili.

Nekaj zapletov nima prave vrednosti, kot je celotna situacija z Indijanci in praznovanjem praznika Kolumba.

Štorijalno ne boste doživeli nekih širokih premikov. Sopranovi največji poudarek dajejo na razvoj karakterjev, medtem ko se okvirni štorijalni lok ne premakne pretiroma. Tony se pač bori z vsakodnevnimi mafijskimi posli in to se ne spremeni do samega konca. Prav tako karakterji ostanejo v istem začetnemu okvirju. Tony skozi celotno serijo obiskuje psihiatra a tudi po šestih letih na koncu ostane isti sociopat kot na začetku, če ni morda še hujši. Carmela proti koncu doživi manjši preobrat, a se nato vrne na stara pota. Christopher se od začetka bori z drogami in v isto past odvisnosti pade večkrat, kar proti koncu postane že rahlo utrujajoče.

Moderne serije so se navadile vsako epizodo zaključiti z nekim napetim preobratom, kjer človek komaj čaka na naslednji del, kjer bo doživel razplet. Sopranovi nekaj takšnih delov sicer vsebujejo, a to ni ravno pogosto. Osebno denimo nisem ravno pristaš tistih sekvenc, kjer karakterji sanjajo in potem gledamo dolge kadre, ki nam poskušajo pričarati podzavest karakterja. Sopranovi se takšnih scen ne sramujejo in čeprav moram priznati, da so bile nekatere zanimive in polne subtilnih sporočil, so na koncu vendarle pretiravali. Dve zaporedni epizodi sta sestavljeni samo iz Tonyjevega sanjanja, kar je čisto preveč, pa naj bodo sekvence še tako brihtno zastavljene.

Najboljša epizoda je zagotovo Pine Barrens. Ta del pokaže polno briljantnost scenaristov in zadeva je prava komedija, prekinjena z resnimi trenutki.

Seveda moram omeniti še sam konec, ki že dolgo velja za enega bolj kontroverznih in ga nekateri omenjajo še danes, 12 let po zaključku serije. Ker želim ta opis ohraniti povsem brez kvarnikov, ga ne bom opisal direktno. A vprašati se moram, kako bi takšen konec sprejeli v letu 2019? Si predstavljate, da bi se kaj takšnega zgodilo v finalni sceni Igre prestolov? Osebno mi je bil všeč, saj ogromno prepusti domišljiji gledalca, še bolj pa me je prepričal podroben opis na sledeči povezavi, ki iz konca naredi pravo mojstrovino.

Torej, čaka nas končni odgovor na vprašanje v samem naslovu članka. So Sopranovi res vredni tako visoke ocene? Vsekakor bi zadevi prisodil oceno blizu devetice a morda malce manj, kakor je trenutno zapisano na IMDb-ju. Serija vsekakor ima nekaj minusov: kinematografija bi bila lahko boljša, nekatere epizode prečiščene in konec zna marsikoga odpeljati na rob obupa. A po drugi strani je zadeva res zasvojljiva in ko zadeva v drugi sezoni dobi veter v jadra, jo bolj težko odložiš, dokler ne pogledaš do konca.

Zadnja scena je v bistvu precej jasna, ko i prebereš podrobno razlago.

Tako da ste lahko brez skrbi. Sopranovi niso tako visoko ocenjeni samo zaradi nekih nostalgikov, ampak se je zadeva ohranila vse do danes in še vedno jo je veselje gledati. Vzemite si čas in zaženite HBO, kjer so na voljo vse epizode. Če boste pridni, boste vse pogledali ravno dovolj hitro, da boste pripravljeni na prihajajoči film The Many Saints of Newark, ki bo v bistvu preddel Sopranovih in bo prikazal Tonetovo odraščanje.

Vaša reakcija na recenzijo?

Povzetek ocene

Sopranovi je ena od serij, ki je uspešno prestala test časa in jo je še danes veselje pogledati. Parim minusom navkljub se gre za obvezen ogled, še posebej za vse privržence mafijskih filmov.

Sveže recenzije

Več

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

🔥Popularne recenzije

Več
Sopranovi je ena od serij, ki je uspešno prestala test časa in jo je še danes veselje pogledati. Parim minusom navkljub se gre za obvezen ogled, še posebej za vse privržence mafijskih filmov.So Sopranovi res vredni ocene 9.2 na IMDb-ju?