Pet let nazaj smo dobili nepričakovano uspešnico Darkest Dungeon. Po zaslugi zasvajajoče igralne sredice je čisto samostojno ustvarila povsem svojevrsten žanr. Uspeh je tako vodil v kar nekaj posnemalcev, ki so skušali poustvariti to zagrenjeno potezno ropanje temnic. Vse skupaj je pogosto slonelo na nadzoru skupine junačkov v želji po hitrem zaslužku. Le to skupino si premikal po razvejanem zemljevidu z naključno ustvarjenimi hodniki in se boril proti raznovrstnim skupinam sovragov. Veš, pričel sem fantazirati tudi o predelavi, ki bi omogočala zamenjavo takšno igro s slovenskimi politiki. Čeprav tega (skoraj) zagotovo nikdar ne bomo ugledali brez kakšne sočne tožbe, ne bi usekal mimo z izjavo, da bi se v tem primeru marsikdo radostno postavil na stran njihovih nasprotnikov.
Ampak za to ne rabimo obremenjevati slovenske razvojne scene. Kljub temu, da Legend of Keepers ne omogoča oštevanja slovenskega jajčka Žana Mahniča o sprejemanju sladoleda od neznancev, njeno bit predstavlja zastopanje tipičnih zlobnežev v dokaj klasični temniški postavitvi. Koncept sodelovanja z okostnjaki, demoni in orki, katere navadno obravnavamo zgolj kot tarče za vadbo mečevalnih sposobnosti Chadov, Janezov in Majd, obdaja neverjetno pravičniški pridih. Ne bom rekel, da tudi sam ne igram rad kot stereotipen srednjeveški junaški lepotec, a ugotovil sem, da še raje stopim na stran neopevanih ter zatiranih. Nekaj podobnega sem izkusil že med igranjem iger King’s Bounty: Dark Side, Dungeon Keeper in Overlord in vedno me je nekaj vleklo nazaj k igranju. Ja, včasih je dobro biti zloben z repertoarjem bolj sadističnih pristopov in z odsotnostjo moralnosti. Če ti stvar zveni zanimiva, zraven že omenjenih priporočam tudi nedavno izdan Iratus: Lord of the Dead. Selekciji pa lahko sedaj dodamo tudi Legend of Keepers. Ali pač? Ne vem, smo šele na začetku predogleda, gremo kar naprej.
Razvojna ekipa: Goblinz Studio
Založnik: Goblinz Studio
Platforme: PC
Datum izida: 19.3.2020 (EA)
Cena: 17.99€
Zvrst: Strateški Roguelite RPG
Slab, a ne zloben
Narativa igre Legend of Keepers je na humorističen način predstavljena s strani eno-oke pošastne HR predstavnice. Ta te pozdravi kot na novo izvoljenega vodjo temniške obrambe na prvi dan opravljanja delovnih dolžnosti. Ne misli, da je narativa izjemno kompleksna, saj kiklopinja služi zgolj kot enostaven, a hkrati zabaven glasovno spremljan uvod v osnove igranja. Žal gre za enega precej redkih trenutkov, ko si igra dovoli izpostaviti to stran. Škoda, saj se narativa konceptu izjemno prida, česar so se še kako zavedali razvijalci igre Darkest Dungeon. Saj ne rečem, da bi morali najeti žensko različico Wayne Juna, ampak prijazen sarkastičen glas tu in tam bi zelo razbil monotonost tedenskih opravil. Tako pa večino časa preživiš v bolj resnobnih simulacijskih vodah, kar bi lahko označili za zamujen potencial.
Tako Legend of Keepers vse stavi na igralno plat. Si zgolj vodja tipične brezimenske temnice, katero na par tednov oblegajo skupine zlobnih zaslužkarskih herojev. Ampak tvoji interesi so njim povsem drugačni. Ker plačo najverjetneje prejemaš iz ravno teh cekinov jih seveda ne boš navdušeno prepustil kar prvemu mimoidočemu. Zato vsakega obiskovalca pozdraviš in to kar pošteno.
Nanje lahko naščuvaš skupine monstrunskih braniteljev, jih šibiš z raznovrstnimi pastmi ter se osebno predstaviš s coprnijami tvojega izbranega šefovskega grdavža. Težko bi namreč igrali zlobneža, če ta po namlatenju s strani raznih grdobij ne bi krohotaje pričakal žrtev na koncu temnice. Če se uspejo prebiti mimo tebe, so si krvavo zaslužili bogastvo na koncu temačne mavrice.
Med bojnimi sekvencami preživljaš čas med nadgrajevanjem obramb, pridobivanjem novih sadističnih orodij, resursov in artefaktov, ki največkrat ojačajo specifično raso pošasti. Le te so zagotovo najprivlačnejši del igre in z veseljem lahko rečem, da je njihova variacija zadostna. Ker lahko naenkrat izbereš samo tri, boš sestavo skušal prilagoditi glede na herojsko odpravo, saj lahko od vsakega nepridipravega in pridipravega pričakuješ raznovrstne karakteristike, odpornosti in sposobnosti. Dobro načrtovanje je nagrajeno, medtem, ko bo nepremišljenost vodila zgolj v zgodnji grob.
Ampak seveda bi vse skupaj bilo veliko prelahko, če bi lahko enostavno vedno uporabil vsa najmočnejša orodja. Oh ne, tako pa to ne gre. V stilu prej opisanega oddelka z ironično poimenovanimi človeškimi viri so tudi zlobni podaniki osebe s čustvi in posledično pravicami. Tako njihova smrt vodi v ponovno oživetje (zakaj bi odvrgel stran koristno vrečo kosti), a to vodi v padec morale, jokavost in nepripravljenost na boj, kar odpraviš s kratkoročno postavitvijo na klop – kot v kakšni športni simulaciji. Evo, pa sem si naenkrat zaželel igranja Blood Bowla.
Gorje vsem pohlepnežem!
Kot večine iger lazenja po temnic je tudi Legend of Keepers pripadnica roguelite žanra. Iz te besede lahko razberemo, da vsebuje določeno stopnjo napredka, kamor sodi zmožnost nadgrajevanja talentskega drevesa po preboju obramb vsake temnice. A to pomeni le, da ti bodo v naslednjem poizkusu odstotki nekoliko bolj naklonjeni, kakšnega večjega nadgrajevanja pa ne pričakuj.
Igra vsebuje tudi že znan koncept, ki ga pogosto vidimo v takšnem podžanru. Ne glede na to, kako ga okličeš – za razum, moralo ali duševno zdravje; gre za dobrino, ki označuje mentalno stanje sovražnega posameznika. Če jo uspeš znižati na 0, se oseba podela v hlače in pobegne. Je zanimiva alternativa klasičnemu tepeškanju, ki omogoča širši nabor taktičnega načrtovanja. A zaenkrat je koncept precej preprost in upam, da ga bodo dodatno dodelali tekom časa v zgodnjem dostopu. Hej, zato pa je ta tudi tu.
Oba glavna konkurenta igre, to sta Iratus: Lord of the Dead in Darkest Dungeon vsebujeta dosti bolj dodelan bojni sistem, saj se ta tu zaenkrat po pravici povedano počuti nekoliko pust. Isto pa žal velja tudi za odvijanje časa izven bojnih sekvenc. Po postavitvi obrambe nimaš kaj veliko možnosti za spreminjanje taktike in vse poteka bolj kot ne v zelo preprostem avto-bojevanju, s konceptom odpornosti in občutljivosti na posamezne elemente in brez kakršnih koli presenečenj. Nekateri bi rekli, da to vodi v manj naključij, a osebno bi rekel, da je koncept sila medel, saj imaš pogosto zgolj eno optimalno pot taktiziranja.
V tednih med bojem dobiš možnost izbire med parimi interaktivnimi situacijami, ki pa so izjemno ponavljajoče. Tako dvomim, da boš med tretjim preigravanjem naletel na kakšno presenečenje, vsaj v tem trenutku. Nekatere situacije vodijo v pozitiven izid, druge v negativnega, tretje služijo kot priložnosti za nakup ali nadgradnjo, nič pa ni sila zanimivega.
Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje
Žal je zaenkrat največji problem igre ta, da prehitro razkrije vse karte. Čeprav priložnost za dolgoročno zanimivost obstaja (sploh s pomočjo nedavno omogočenih uradnih modifikacij skupaj s podporo za Steamovo delavnico) in pohvalno razvijalci preko popravkov pogosto dodajo tudi novo vsebino, pa je zaenkrat vsega skupaj še nekoliko premalo glede na dodelane alternative v isti konceptualni zastavitvi.
Vseeno pa bi storil greh, če bi enostavno odpisal Legend of Keepers na smetišče pozabljenih neodvisnih projektov, saj stvari opravi na svojevrsten način. S prav tako zanimivo, a nekoliko bolj ponavljajočo se igralno zanko. Ta gre odlično z roko v roki z unikatnim pikselkastnim vizualnim stilom s prekrasnimi dodelanimi podobami v visokih ločljivostih in mnogimi podrobnostmi. Ampak mogoče bi vsak potencialen temačni vladar zaenkrat vseeno nekoliko še počakal, preden se končna vizija nekoliko še ne izoblikuje.
Razsodba
(+) Zanimiv koncept ki stvari obrne na glavo
(+) Precejšna variacija monstrunov
(+) Podpora za (sicer zaenkrat še okleščene) modifikacije
(+) Odličen vizualen stil
(-) Omejen bojni sistem
(-) Hitro “skuri” skozi vso trenutno vsebino
