Kot velik ljubitelj RPG iger in fantazijskih svetov sem se vedno spraševal, kako bi srečevanje okoliških krvoločnih zveri psihično vplivalo na naš igralni karakter. Sekanje z bridkim mečem, kurjenje z močnimi uroki ter lokostreljenje nasproti stoječih je zabavno a kaj globlje v našega junaka ne poseže. Pač pobereš zaklad padlega, pogoltneš napoj in gremo naprej brez posledic usekat naslednjega.
Darkest Dungeon nas opomni, da biti rešitelj dežele ni mačji kašelj, saj avanture na človeku pustijo posledice, ki jih ne bo odpravil noben magičen napoj. V resničnem življenju bi ob stiku z okostnjakom tisti mogočen meč na hitro odvrgli in jo ucvrli, ob dvometrskem ostudnem pajku bi se nam preprosto zmešalo, ko pa bi naleteli na velikana nam bi gate napolnila sumljiva in smrdljiva vsebina.
Zaplet igre je preprost da ne rečem že klasičen: živel je nekoč pomemben mož, ki je posedoval ogromno posest a je želel še več moči. Pojavile so se govorice, da njegovo pod zemljo počiva premožen zaklad zato se je seveda podal v raziskovanje. A kot vedno je nekaj šlo narobe zato so na plano prilezli stvori nočnih mor. Mi, kot igralec, smo podedovali posestvo in rešitev okoliških prebivalcev je padla na naša pleča.
Ta pleča pa niso naša, saj v igri ne nadzorujemo nekega glavnega antagonista, zato to breme prevzame druščina najemniških pustolovcev, ki so imeli to nesrečo, da so se ponudili bojevati v našem imenu.
Darkest Dungeon je v sami srži enoigralska, 4-članska potezna RPG igra, kjer v raznih temnicah pobiramo zaklad in z nabranim izplenom nadgrajujemo svoje posestvo ter izboljšujemo opremo ter statistike člane odprav.
Naše malo posestvo se imenuje Hamlet in poleg bojevanja tvori drugi del igralne izkušnje. Hamlet poseduje mnoštvo stavb, vsaka od njih pa nosi določeno nalogo: gostilna nudi avanturistom možnost kockanja, zapijanja ter seveda obisk prodajalk ljubezni. V cerkvi lahko pustolovcem nudimo tolažbo v obliki molitve višjim silam, kovačija omogoča nadgradnjo orožij ter oklepov, ob cesti parkirana kočija pa postavi na razpolago novačenje novih rekrutov saj bodo obstoječi slej kot prej pomrli.
Ja pomrli. Večkrat. Prevečkrat. Oh, ti grozni spomini.
Darkest Dungeon je težka igra, ki igralca ne ujčka in ga stalno pelje na rob obupa. Celotno igro preveva otipljivo, gotično ter grozljivo Lovecraftovsko vzdušje, ki že v štartu oznanja da tole ne bo sprehod skozi park. Igra sicer ponuja uvajalni del, kjer nas seznani z mehanikami igre a ne bodite začudeni, če se že tam znajdete na robu smrti!
Astetika igre je precej unikatna.
Hamlet tvorijo razpadajoče, na pol nagnite stavbe, okoliška meglica v mraku skriva stvari, ki jih ne želimo videti, gostilničar v lokalni beznici drži izgled nekoga, ki ima življenja vrh glave in niti naši heroji ne izgledajo ravno rožnato. Kako bi, ko jih vedno znova pošiljamo v okoliške temnice, ki jih naseljujejo najhujše spake podzemlja.
Darkest Dungeon ponuja kar 14 različnih igralnih poklicev, ki jih lahko določimo našim nabornikom. Ti poklici segajo od klasičnih zdravilcev, bojevnikov, magov do bolj izvirnih kot so roparji grobov. Navdušuje visoka prilagodljivost, saj lahko nabornikom spremenimo ime ter povsem preuredimo ofenzivne ter defenzivne napade.
Pred prvo odpravo v okoliške ječe pa najprej potrebno poskrbeti za predpriprave.
Kot prvo izberemo 4 člane iz nabora razpoložljivih, te pa je potrebno izbrati preudarno. Ječe se razlikujejo ne samo po temu kaj jih naseljuje ampak tudi po stopnjah zahtevnosti. Stopnje pridobivajo tudi naši naborniki zato jih je pametno pošiljati na odprave primerne njim.
Nato sledi nakup dobrin, ki jih potrebujemo za uspešno izpeljavo misije. Ker so temnice, no, temne, potrebujemo bakle. Med našim raziskovanjem zna druščina postati lačna zato kupimo obroke hrane. Med bojem zna kdo začeti krvaveti zato kakšen obliž ni odveč, prav tako je pametno vzeti kako stekleničko protistrupa. Ko smo z izbranim zadovoljni, se končno odpravimo na pustolovščino.
Po kratkem nalagalnem zaslonu se znajdemo v naključno zgenerirani ječi, kjer ugotovimo da je Darkest Dungeon v bistvu 2D igra. Naši izbranci se premikajo iz leve proti desni, kjer s klikanjem na karto izbiramo naslednje oddelke mape. Ob našem stikanju po karti nam pot prekrižajo razne pasti ter okoliški interaktivni predmeti, ki nam lahko ponudijo bogate nagrade. A kot vsaka stvar v Darkest Dungeon tudi tu previdnost ni odveč. Pri pregledovanju pajčevine nas zastrupi pajek, pri odkopavanju bližnjega groba fašemo bolezen ali pa je bližnji zaboj preprosto pod pastjo, ki nas močno useka po prstih. Vse te stvari neugodno vplivajo na naše junake in to ne samo fizično ampak predvsem psihično. In tu naletimo na glavni igralni mehanizem v igri: stres.
Stres je glavno gonilo oziroma zaviralo igre in je stvar, ki vas loči od močnega mesteca z gručo sijočih herojev do shirane vasice, ki jo naseljujejo sami zelenci.
Stres pridobivamo med pustolovljenjem po temnicah. Ste se spotaknili ob past? Izvoli stres. Postaja pretemno in vam bakle dogorevajo? Stres. Ste lačni a je zmanjkalo hrane? No, verjetno ste uganili.
Vsak član ima določeno merico stresa, ki jo lahko doseže in ko se črta napolni do konca, pridobi karakter določeno značilnost, ki je lahko dobra ali slaba. Ampak verjetno bo slaba, ker je to pač The Darkest Dungeon in je poanta v tem, da se nam dogajajo slabe reči. Te lastnosti na našem junaku ostanejo do konca in jih je moč odpraviti le v mestu v zameno za mastne denarce. Tako bo naš bridki bojevnik postal mazohist, ki obožuje bolečino in zavrača zdravljenje. Ali pa bo naša zvesta zdravilka razvila paranojo in odvisnost od seksa, zato jo bo nespametno dajati v lokalno krčmo. A stres je lahko veliko hujši kot samo kratka nevšečnost, saj če se črtica napolni še enkrat, fašemo srčni napad in naš avanturist bo storil bridko smrt. Iz onostranstva pa ni povratka zato bomo premnogokrat stres doživljali tudi v resničnem življenju.
Ta možganski napor nas spremlja do konca odprave in odpraviti ga je moč samo v mestecu. Tako frustriranega heroja pošljemo v gostilno, kjer lahko svoje skrbi zapije ali pa zakocka v igrah sreče. Previdnost pa tudi tu ni odveč. Zgodilo se mi je, da sem svojega bojevnika poslal na pijačo a sem ob ukvarjanju z ostalimi člani posadke nanj preprosto pozabil. Ko sem ga našel zapitega za šankom, je bilo že prepozno. V tem času je razvil grdo navado alkoholiziranosti in na nadaljnje odprave preprosto ni želel, če pa se je že pojavil, je bil močno opit kar je naložilo stres na ostale člane ekipe. Seveda tako sestavljena odprava ni ravno optimalna in to se močno pozna ob stiku z sovražnikom.
Ah boj, vir premnogih frustracij ter redkih vriskov veselja.
Tepežkanje je izmenično ter stavi ogromno na taktiko ter včasih tudi srečo.
Na levi strani stojimo mi, na drugi grdavži. V boju največji pomen nosi naša postavitev saj ima vsak član odprave do štiri ofenzivne napade, ki jih lahko proži samo glede na izbrano pozicijo. V praksi to pomeni, da bo naš zdravilec učinkovit samo na zadnjem ali predzadnjem mestu, spredaj pa bo nasprotnika lahko samo pomilovalno prosil milosti. Pozicije nam premešajo sovragi a k sreči lahko vse postavimo na svoje mesto a zato žrtvujemo potezo. Boj nam prinese zvrhano merico stresa v obliki prejetih udarcev, kjer kritični zadetki prizadenejo vse. A tudi mi nismo nemočni zato ob dobro namerjenem zadetku odpravimo delček te obremenjenosti.
Boj je vzdušen in eksploziven saj smo ob udarcih priča hudim animacijam, ki so toliko bolj posebne ker sestojijo iz ene same a vrhunsko stilizirane in upodobljene sličice.
Ko smo enkrat v ječi je prav neverjetno, kako nas igra stalno drži pod pritiskom. Konstantno smo podvrženi odločitvam in tveganju. Če redno ne prižigamo novih bakel, bo temneje in podvrženi bomo večjemu stresu v zameno za boljšo možnost zaklada. Člani odprave se znajdejo na robu preživetja zato se je potrebno odločiti med nadaljnjim prodiranjem v globočine ali pa opustimo avanturo in se vrnemo v mesto brez žrtev, s tem pa tudi opustimo velik del dragocenosti. Hrana, napoji, bakle, vse to stane lepe denarce in ob neprevidnosti se brž znajdemo s prazno blagajno in načetih živcev. Prav osvežujoče je videti RPG igro, kjer nakopičeni zlatniki nosijo pomen in ne samo čedalje večje številke v inventoriju.
Greh bi bilo ne omeniti odlične zvočne spremljave, ki nas spremlja na potepanju po mračnih kleteh. Temnejša kot postaja okolica, bolj so strašljivi zvoki kar v veliki meri poustvari perfektno vzdušje, ki ga pričakujemo od preiskovanja temnih kotičkov podzemlja. A zvezda zvočnega oddelka je gotovo odlični pripovedovalec, ki glasovno naznani vsak večji dogodek. “The match is struck. The blazing star is born,” pravi ko prižgemo baklo ali pa “Press this advantage, give them no quarter!” se oglasi, ko nam gre boj dobro od rok. Govorec je svoje delo opravil z odliko in z lahkoto ga postavimo ob bok zapomnljivemu pripovedovalcu iz igre Bastion.
Seveda ima naslov tudi svoje pomanjkljivosti.
Prekomerna težavnost je na mestu in igra streže specifičnemu občinstvu, željne izziva. A vseeno je izguba visoko izkušenega voda preveč kruta saj mora igralec spet od začetka izvežbati celotno ekipo. To pomeni opravljanje enih in istih že opravljenih temnic in »grindanje« postane duhomorno in odbijajoče.
Manjka tudi raznovrstna oprema saj lahko nadgrajujemo samo obstoječo, novih kosov pa preprosto ni. Če naj bi Darkest Dungeon poosebljal ultimativno pretikanje ječ, je čudno da so izpustili glavno točko takega udejstvovanja: zaklad oz »loot«. Tako naši osebki nosijo skozi celotno avanturo eno in isto podobo kar je velika škoda, še posebej zaradi odlične umetniške podobe, ki prežema celotno igro. Ustvarjalci vsekakor imajo talent za risanje zato bi ga lahko izkoristili do konca!
Luknjasta je tudi zgodba, ki je praktično neobstoječa. Poleg začetnega, uvodnega filmiča o štoriji ne izvemo praktično ničesar novega. Vsake toliko naletimo v temnicah na šefa, ki pred bojem izustne kakšen nov fakt a to je v bistvu to. Vzdušje in atmosfera pričarata zanimiv svet o kateremu bi želeli izvedeti več zato škoda, da avtorji niso dali več poudarka rdeči niti.
A kljub tem minusom je Darkest Dungeon unikatna RPG izkušnja, ki bi jo moral izkusiti vsak pravoveren, trdojederni pobijalec fantazijskih zverjadi. Nizka cena 20€ ponuja dolge ure raznovrstne zabave, presoditi pa morate kakšen tip igralca ste.
Obožujete težavnost, redke trenutke zmagoslavja, Dark Souls šefe pa uničujete ob jutranjem branju časopisa? Potem ne glejte dlje, saj vam Darkest Dungeon izzivalno maha na naslednji stopnički izziva.
