Čeprav je The Witcher 3: Wild Hunt izšel že pred enim letom, ga igram redno že vse od takrat. Kako za vraga me lahko toliko časa drži pred ekranom RPG igra, ki ni postavljena v MMO svet?

Video Opis

Preprosto, krivec je razvijalec CD Projekt RED, ki nas redno vrača v škornje junaka Geralta. Vedno nova vsebina nas drži vseskozi prisotne v svetu ki mu vladata vojna in kaos. Dodatek Blood and Wine je druga razširitev za igro The Witcher 3. Medtem, ko je prvi dodatek Hearts of Stone predvsem bolj kot ne razširil osnovno igro, nas tale postavi v povsem novo pokrajino imenovano Tussaint.

Ta dežela je kotiček ozemlja, ki se ga ni dotaknila vojna, ki kruto razsaja po vseh ostalih pokrajinah. Spet igramo Geralta, možakarja, ki se vedno znajde v srcu političnih spletk pa čeprav se jim želi na vse pretege izogniti.

Tako nas  v službo pokliče vojvodina Tussointa, ki ima v svoji deželici težave. Namreč nedolžne prebivalce in vojščake pobija kruta zver, ki za sabo ne pušča nobenih sledi. Med našim detektivskim raziskovanjem se prebijamo skozi vse bolj zapleteno glavno zgodbo, ki nam prikaže, da se v idilični deželici ne pretakata samo med in mleko ampak tudi kri. Štekate, Blood and Wine?

Prva stvar, ki jo opazimo v razširitvi, je predvsem drugačna atmosfera. Geralt se je preselil iz zamorjenih, krvavih in močvirnatih predelov v novo, neporušeno okolje. Nebo je svetlo modro in trupla vas ne čakajo na vsakem koraku. A brihtni ustvarjalci in oblikovalci so nedolžen okoliš s tem naredili na nek način še bolj groznega. Za vsako idilično hišico znate naleteti na krvavo razmesarjeno truplo. Srečni prebivalci za svojimi nasmeški skrivajo kopico nožev, ki samo čakajo stik s tvojim hrbtom. Geralt ima raje sovražnike in pošasti za katere ve, da to dejansko so.

Nekaj novosti se skriva v nadgrajevanju našega karakterja. Tu so nove mutacije, za katere bodo hvaležni vsi, ki ste že višjih stopenj in bi svoje izkustvene točke radi vložili še kam drugam. Mimogrede, za igranja Blood and Wine se priporoča stopnja 40. Uvozite lahko svoj karakter ali pa naredite novega, ki bo prav te stopnje, vseboval pa bo tudi nekaj opreme, da boste razširitev lažje preživeli.

Igranje je podobno originalni izkušnji, sledimo glavni zgodbi, zraven se malo pogovarjamo in predvsem veliko tepemo. Že skoraj takoj na začetku nas napade ogromna količina postranskih nalog, a brez skrbi, te so tako slastne kot v originalni izkušnji. Včasih so te postranske naloge tako zanimive, da že presežejo glavno zgodbo!

Seveda ne sme manjkati tudi nova oprema, Geralt sedaj dobi možnost kovačenja še bolj izpopolnjene witcher opreme, ki je sedaj stopnje Grandmaster. Za ustvaritev te, je potrebno kar nekaj truda vendar se ta, vsaj po statistikah ne izplača. Grandmaster oprema je samo rahlo boljša od prejšnje, je pa super, da je izgled unikaten. Aja pa oklepe lahko sedaj pobarvamo z različnimi barvami kar je kul za modne navdušence.

Tu je seveda nekaj novih sovražnikov ter nekaj novih šefov. Vsi so zadovoljivi in ponujajo izziv, z njimi pa se spopadamo v boju, ki ni pridobil nekih novih razsežnosti. A pustimo boj, tu je Gwent! Povsem nova stranska naloga nam omogoča pridobitev povsem novega skupka kart imenovanega Skellige. Tako se podamo na turnir za uveljavitev nove razširitve kart a seveda ne gre vse po načrtih. Boste videli.

Razvijalci so se tudi potrudili in rahlo izboljšali uporabniški vmesnik. Inventorij je sedaj bolj logično razporejen, mapa bolj pregledna in prilagodljiva, najbolj pa me je navdušilo, da lahko ob tem ko poberemo knjigo ali zapisek to tudi instantno preberemo. Nič več zamudnega stikanja po inventoriju, juhu!

Zelo blizu začetka se dokopljemo tudi do povsem svojega kotička ozemlja. Zaradi naše pomoči pridobimo povsem svoj vinograd, ki je na začetku rahlo v razsulu. Dobimo osebnega svetovalca in ob nadgrajevanju (ter ustrezni denarni podpori) bo naš zaselek spet zasijal v polnem sijaju. Spet nič kaj preveč prelomnega a očitno je kar nekaj igralcev želelo to funkcijo in razvijalec jim je ustregel.

Grafično je igra rahlo nadgrajena od izvirnika, čuti pa se tudi boljša optimizacija. Čeprav je naslov star eno leto si ne moreš kaj da ne bi občudoval okolja. Od prvega pogleda na Tussoint, kjer se v daljini riše ogromen grad pa samo do pohajkovanja po divjini, The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine je preprosto še vedno poslastica za oči.

Seveda je nekaj minusov. Geralt je ob premikanju še vedno nekoliko okorn, njegov konj Roach pa se še vedno zatika v ovire. Stranske naloge se še vedno preveč močno zanašajo na njegov t.i. “Witcher Sense”, ko samo sledimo rdečim sledem. Prav pasala bi ena naloga, kjer bi nam nalogo-dajalec samo povedal kam moramo iti in bi se za rešitev naloge morali zanašati na dnevnik ter našo lastno iznajdljivost.

Tako je The Witcher 3: Wild Hunt – Blood and Wine še ena superiorna razširitev in služi kot dostojen zaključek Geraltovih pustolovščin. Če se v igro fino potopimo nas bo držala pred ekranom tudi do 30 ur, kar je dolžina, ki jo doseže marsikatera samostojna RPG igra. Nalijte si vina in se s solzico v očeh poslovite od Geralta v digitalni obliki. Lepo je bilo.