Žanr roguelike je tako rekoč pričela igra Rogue leta 1980 (Rogue-like, kapirate?). Čeprav korenine žanra tako segajo v prejšnje stoletje, je le pred kratkim pridobil pozornost širših množic. Zasluga temu gre skoraj ekskluzivno priljubljenosti neodvisnih iger. Najverjetneje ste igrali ali pa vsaj slišali za FTL in Binding of Isaac? Gre za dve od mnogih iger, ki se niso držale strogih tirnic starošolskega žanra in tako raje “ustanovile” svojega – “roguelite”. A kaj je sploh razlika?
Starošolske “roguelike” igre sestavljajo trije aspekti: Eno življenje, naključno generirane stopnje in potezni boj. Neobstoj več življenj pomeni, da je ob smrti igre konec – spet je potrebno začeti od začetka, kot da se je igra ponastavila in pozabila ves vaš napredek. Naključno generiranje stopenj omogočijo, da je ob vsakem preigravanju zemljevid drugačen, kar naredi vsak poskus unikaten. In potezni boj? Ta se zgleduje na JRPG-je in omogoči načrtovanje naslednje poteze – tako se ne rabite zanesti le na reakcije.
Čeprav so morali biti izpolnjeni vsi ti pogoji, preden se je lahko igra oklicala za “roguelike”, je šlo po gobe, ko so neodvisni razvijalci pričeli z izdelavo iger tipa Binding of Isaac in Spelunky. Odločitev se je izkazala za dobro naložbo, saj je veliko število takšnih iger postalo instantnih hitov. Ampak, kot vam lahko pove vsak oboževalec, ne gre za “prave” roguelike igre, saj izpolnjujejo le del pogojev. To so priznali tudi razvijalci iger Rogue Legacy, ki si mu nadeli oznako “roguelite”, ki se je prijela in pričele so jo uporabljati tudi druge igre. Čeprav imajo te igre pri načrtovanju mehanik več svobode, pa se jih vseeno drži par podobnih značilnosti.
Obstojnost
Nihče noče v trenutku izgubiti več ur napredka. Tega so se pričeli zavedati tudi razvijalci in sklenili kompromis. Čeprav vas tako smrt v teh igrah navadno še vedno postavi na začetek, vaši dosežki ostanejo in omogočajo odklepanje novih dobrin. V primeru FTL odklepate nove ladje, v Binding of Isaac nove karakterje, medtem ko vam Rougue Legacy omogoči nadgradnje, ki jih lahko uporabite pri naslednjem poskusu. Čeprav se ti bonusi navadno odklepajo bolj počasi, vam dajo občutek, kot da ste kljub smrti nekaj dosegli. In ko že govorimo o doseganju ciljev…
Cilj
Tradicionalne “roguelike” igre so imele navadno neskončno število stopenj. Tako je bil vaš cilj ekskluzivno priti čim dlje. Velikemu številu igralcem pa to ni všeč. Imeti hočejo dosegljiv in zadovoljiv cilj. Tako ima veliko “roguelite” iger vsaj delno vključeno zgodbo ali cilj, ki vas poglobi v svet in vas podžge, da ob smrti poskusite znova. V primeru FTL večino igre bežite pred številčno armado, s katero se ob koncu soočite. Tudi, če preminete v zadnjem šefovskem spopadu, vas to podžge, da poskusite znova. Ob premaganem zadnjem šefu doživite občutek zadovoljstva, ki upraviči vse tiste ure, ki ste jih zapravili ob igranju.
Igranost
Saj ne, da bi bilo kaj narobe z poteznim bojnim sistemom, a kaj, ko širši publiki ni preveč všeč. Veliko “roguelite” iger ima dosti hitrejši tempo, ki potrebuje hitre prste in promptne odločitve. Rogue Legacy se igra podobno kot Castlevania, Binding of Isaac je Twin-Stick streljačina, isto velja tudi za Enter the Gungeon. Vsak novi “roguelike” navadno vnese kakšno novost, ki naredi igranje primerno širšim množicam, kar poveča število nakupov, to pa poveča tudi dobiček.
Vsi žanri, vključno z manj znanimi, se konstantno razvijajo in spreminjajo. A še vedno je na polici prostor za prave starošolske igre, ki se niso spremenile tekom let. Žal bo sprememba sčasoma dosegla tudi njih. Prišel bo čas, ko bo igra Rogue le še meglen spomin in nihče ne bo vedel, da se beseda “Rogue” v “roguelike” nanaša prav na njo. A tega ne moremo vedeti. Zagotovo lahko vemo le eno stvar. S popularnostjo neodvisnih iger kot so Binding of Isaac in Enter the Gungeon, neodvisnim “roguelite” igram ne bo kaj kmalu konec.
