Igra, ki je nekdaj veljala za eno izmed boljših. Čeprav šteje že zavidljivo let, sem se ponovno podal na vroč asfalt loviti sekunde in nepridiprave. Nisem si mislil, da se lahko še vedno tako zabavam z naslovom, ki je star več kot 15 let. O čem točno govorim si lahko pogledate v videu.
Ne morem verjeti, da mineva kar 15 let, odkar je izšla tale odlična dirkačina. Od takrat se je seveda franšiza zelo spremenila, je pa to bila tudi zadnja igra, s katero se je Need For Speed še držal svojih korenin: dirkanja s super športnimi avtomobili, brez predelovanja in »pedenanja« raznih avtodelov. Že z naslednjim izidom leta 2003, ko so na trg spustili Need For Speed: Underground, se je vse zavrtelo za 180°, saj smo dobili neizmerne možnosti predelave jeklenih konjičkov.
In kakšno igro smo leta 2002 dobili zgolj na ploščku, na katerega lahko spravimo do 700 megabajtov podatkov? V bistvu, presenetljivo dobro. Če se lotim najprej tistega, kar je »na papirju«:
• Igra nam ponuja igralni način »Hot Pursuit«, v katerem se skupaj z 1 do 7 dirkačev borimo proti policistom in skušamo prvi prečkati ciljno črto, prav tako je v tem načinu na cesti tudi ostali promet.
• V drugem igralnem načinu imenovanem »Championship« ali prvenstvo se za prva tri mesta potegujemo le z ostalimi dirkači, policije in prometa tukaj ni.
• Imamo tudi možnost igranja kot policist, kjer s svojim vozilom in pomočjo druge patrulje, cestne blokade ali helikopterja poskušamo v najkrajšem času ustaviti čim več drznežev z željo po hitrosti.
• Vse skupaj se odvija na 12 različnih progah ali »etapah«, vsaka od njih pa je na voljo v štirih različnih izvedbah, po njih se lahko preganjamo s 23 različnimi civilnimi vozili, od Lotus Elisa vse do McLarna F1, policisti pa imajo na voljo 10 vozil, od Ford Crown Victorie pa tja do Lamborghini Murcielaga.
Kot lahko vidite je za današnje čase igra grafično primerljiva s kakšno ceneno mobilno dirkačino, vendar če upoštevamo dejstvo, da je igra izšla istega leta kot npr. F1 2002, MotoGP 2, Colin McRae Rally 2 ali legendarna prva inačica Mafie: The City Of Lost Heaven, potem lahko kaj hitro ugotovimo, da so se pri Electronic Arts kar potrudili glede vizualnega dela igre.
Kaj pa sama vožnja? V tistih časih je bilo seveda simulacijskih iger bolj malo, najbolj so se resničnosti takrat približale igre formule ena, naš Need For Speed pa se gladko uvrsti med zelo arkadne igre, saj lahko brez težav peljemo skozi ovinke tudi z 250 in več kilometri na uro, če se kam zaletimo se na vozilu kaj dosti ne pozna, sploh pa se vozila mehansko ne poškodujejo. No, razen če seveda zapeljemo čez policijski »stinger«. Potem je naše avanture po nekaj prevoženih metrih nepreklicno konec.
Kako sem se počutil, ko mi je igro po veliko preurejenih .ini datotekah in celo spreminjanju same zaženljive datoteke, uspelo spraviti »v pogon«? Rekel bi kar: »Nebeško.« Need For Speed: Hot Pursuit II je namreč ena izmed iger, ki so zaznamovale obdobje mojega življenja, ko sem se začel bolje spoznavati z video igrami. Sedaj, ko sem podoživel nekaj spominov iz otroštva lahko dodam le še to, da sem mnenja, da bi si moral vsakdo kdaj pa kdaj vzeti čas in ponovno zaigrati kak starejši naslov, ki se mu je vtisnil v spomin. To, je tudi razlog s katerim z vami delim tale video. Katera pa je vaša »igra otroštva«?
