Priznam, Call of Duty seriji sem že dolga tega obrnil hrbet in nad njo v zadnjih letih gledal zviška, češ: »te igre sem že zdavnaj prerasel.« A temu ni bilo vedno tako. Še vedno se spomnim, kako sem z odprtimi usti preigraval dvojko in čeprav večigralstva ravno ne maram, sem vročično sodeloval v medmrežnih spopadih kot polno, pravoverni profi streljač.
Ljubezen do serije se je nadaljevala s Call of Duty 4 a potem je moja zanesenost začela upadati do te točke, da zadnjih nekaj delov iz franšize sploh ni več našlo pot na moj trdi disk. A založnik Activision me očitno pogreša, saj je za napoved najnovejšega dela World War 2 uporabil takšne besede, ki so me prepričale, da dam seriji še eno šanso.
Za razliko od ostalih COD fanatikov je moj primarni obisk dotične streljačine njena zgodba. Tako je, jaz sem eden tistih čudakov, ki Klic Dolžnosti odigra predvsem zaradi enoigralske kampanje in tako se bo ta opis začel prav na tej točki.
Naš napad na Tretji Rajh se začne na plažah Normandije, ki je nekako klasična lokacija za drugo-svetovne streljanke. Nato nas pot zanese skozi ostale »slavne« lokacije kot je napad na »Hill 493«, pomaganje upornikom v Parizu, na koncu pa prečkamo še most preko reke Ren, kjer se tudi zaključi naša, nekje sedem urna pot.
A te poti ne prečkamo sami saj je vojni pekel najbolje preživeti v družbi enako trpečih. Naš junaček drži ime Daniels, spremlja pa ga vrsta zanimivežev, kateri so na nek način malce klišejski a vseeno dodobra prizanesejo k samemu vzdušju. Predvsem navdušuje glasovno podajanje, ki v spregi z odlično animiranimi sekvencami (te so v bistvu krinka, kjer se zadaj odvija nalaganje stopnje) dodajo k praktično filmskemu občutku. Štorija črpa svoje navdihe od povsod in tako naletimo na utrinke iz “Saving Private Ryan” ali pa “Band of Brothers”, nekaj prebliskov pa pride tudi iz Call of Duty 2. Čeprav spremljamo grozote vojne se zgodba bolj osredotoča na bratstvo med vojaki, kjer so vojni cilji velikokrat v konfliktu s osebnimi prepričanji. Na našo bandico se tekom kampanje presenetljivo navežemo in čeprav neke zaskrbljenosti za njihov pogin ni (glavni karakterji so med bojevanjem nesmrtni) nas igra vseeno drži tokom kampanje prikovačene na stol.
Sama kampanja je tipično tipična Call of Duty-jevska. Serija na temu mestu je res pustila kakršnekoli inovacije v preteklosti in čeprav franšize nisem preizkusil že kar nekaj časa, sem se v WW2 počutil kot doma. Napredovanje skozi stopnje je še vedno močno linearno, kjer se prebijamo po ozkih rovih/ulicah do našega naslednjega cilja, skoraj vse to pa smo preizkusili že v prejšnjih igrah. Tako imamo na sporedu brzenje z “jeepom” iz katerega potem nažigamo po nacijih, razstreljujemo topove, usmerjamo topniški ogenj in vozakamo tank ter avion. Nekaj je inovacij, predvsem je večji poudarek na skrivanju, kjer je dejansko nekaj raznolikosti saj je nekatere misije moč opraviti povsem skrivalniško ali pa ob našem razkritju zapojejo brzostrelke. Ob akciji je moč poprijeti za vrsto orožij, vse pa so stare (»dobrodošle?«) znanke iz dvojke. Rokovanje z njimi je precej uživansko, občutek proženja po zlobnih nacijih pa ni ravno napredoval saj se še vedno preveč opotekajo ob prejetem zadetku in včasih je potrebno v osebka izstreliti cel saržer preden podleže. Predvsem so tečni vojaki z metalcem plamenov, ki so očitno narejeni iz jekla, saj lahko prejmejo enormno količino svinca a še vedno navaljujejo nate. Sem omenil še eno »novost?« Ni več samodejnega obnavljanja zdravja ampak moramo pobirati paketke prve pomoči na katere naletimo bodisi skozi stopnje ali pa nam jo poda eden od naših spremljevalcev. Vsak od njih ima svojo sposobnost zato eden skrbi za zdravje, medtem ko vas drugi oskrbljuje z municijo, spet naslednji skrbi za bombe, komandir pa vam oriše vse nasprotnike z belo liso, da jih lažje opazimo. Vse te njihove sposobnosti se časovno obnavljajo zato je včasih potrebno taktično razpolagati s sredstvi. A bojte ne, tudi če malo zabluzite, je zalog več kot preveč za uspešen zaključek misije.
Grafično je igra zavita v lepo preobleko a ne pričakujte ravno presežkov. Animacije so na nivoju najboljših predstavnikov igričarske industrije in medtem ko po nas in naokoli padajo bombe so učinki čeljust spuščajoči, trupelca nesrečnikov pa frčijo naokoli kot za stavo. Osebno mi je zagodel hrošč, ki je znižal kakovost tekstur pod minimum čeprav so bile med opcijami nastavljene na maksimum. Zadevo ni odpravilo nobeno nastavljanje grafike, tako da je padel sum na samo 2GB grafično kartico.
In sedaj večigralstvo, za nekatere glavni razlog za nov, skorajda vsakoletni nakup omiljene franšize.
Vrača se bolj upočasnjena akcija iz originalov saj tu ni tekanja po stenah ter preletavanja z raketnim nahrbtnikom. Mape so klasične, kjer je moč napredovati skozi areno po treh »poteh« tako, da si je hitro moč zapomniti pomembne točke mape. Teh je skupno zaenkrat 10, bojevati pa se je moč iz lokacij širom Evrope.
Od načinov sta prisotna klasična “Free For All”, ki je klasiični »deathmatch« ter seveda skupinski »deathmatch«. Tu je močno zabaven način Gridiron, kjer poskušamo spraviti žogo za sovražnikov hrbet in je dobra, malce komična popestritev od vsesplošne resnosti. Naslednji zanimiv način se imenuje preprosto War in je nekakšna verzija Rush-a iz igre Battlefield. Tu je mapa sestavljena iz večih nadzornih točk, ki jih ekipa želi prevzeti od nasprotnika. Vse skupaj je časovno omejeno zato je pritisk velik, navdušeni bodo pa predvsem snajperisti saj so tu okoliši ogromni in razdalje velike. Izbor udejstvovanj zaključijo še Capture the Flag ter Search and Destroy, klasična spremljevalca serije.
Seveda a se v boj ne moremo podati brez posebne opreme. V posebnem razdelku lahko našega vojačka povsem kostumiziramo. Tako mu je lahko moč izbrati obraz, čelado, obleke, vse te zadeve pa odklepamo z uspešnim udejstvovanjem v spopadih. Tu so seveda še stopnje, kjer ob prehodu na naslednji »level« odklenemo nove značke ter dodatke za orožja. Novost so t.i. »lootcrates«, posebni zaboji, ki jih lahko odklenemo, če dovolj uspešno popokamo sovrage v večigralstvu. Za odpiranje njih se preselimo v posebno mapo, imenovano »headquarters«. Tu kamera preklopi v tretjeosebni pogled (da se vidi »razkoš« na vašem karakterju), moč pa je videti tudi druge igralce. Je kot neka soba za druženje, kjer lahko s soigralci poklepetamo, jim pokažemo kakšen nov kos opreme ali pa jih povabimo celo na pretep v areni, moč pa jih je celo izzvati na strelišču. Headquarters je morda še največja novost v WW2 saj nabiranje opreme zahteva svoj trud in prav lepo je, da imajo igralci prostor, kjer lahko v miru pokažejo svoje težko prigarano imetje.
A poleg tega je tu še zombie način za vse tiste igralce, ki se še niso prenasitili te nemrtve zalege v vseh ostalih igrah. The Final Reich, kakor se zadeva imenuje, prinaša valove zombijev, ki jih je potrebno kooperativno odstraniti čimhitreje in čimbolj učinkovito. Ko vas kreature napadajo iz vseh strani je težko ohraniti mirno kri in velik problem je, ko se igralci razidejo in si ne krijejo več hrbta. Medtem, ko ne streljate, poskušate še opraviti zadane cilje, aktivirati razna stikala ali pa preprosto prečesavate okolico, da si zapomnite vse kotičke mape za bolj optimalen naslednji skozi-hod.
Zaenkrat se WW2 čuti kot igra, dostojna svojega slavnega imena. Čeprav to na nek način drži, so tu seveda še problemi. Poleg že omenjenih grafičnih težav, so igro ob porodu pestile strežniške težave. Ti so redno padali pod navalom igralcev celo do te mere, da so bili problemi z samo povezavo s serverjem. Rahlo ostudna poteza založnika so tudi »lootboxi.« Ne samo, da za njih zapravite pravi denar, moč jih je odpirati pred drugimi igralci in če sodelujete pri ogledu nekoga, ki odpira svojo skrinjo, ste tudi vi nagrajeni. To dejansko spremeni same igralce v neko sorto marketinškega orodja, kar sumljivo smrdi po izkoriščanju igralske baze.
Tudi enoigralska kampanja bi lahko bila deležna prevetritve saj se CoD: WW2 drži svoje formule kot pijanec plota. Morda bi bilo na mestu razviti kampanjo v bolj odprte nivoje ali pa vključiti bolj realističen poškodbeni sistem, kjer morda ne bi pobijali horde in horde nasprotnikov ampak bi bil za posprem v onostranstvo dovolj en strel. Na splošno bi večja svoboda igralca močno pripomogla k razgibanosti kampanje a spet vprašanje, kako bi ostareli Call of Duty igralci tako spremembo sprejeli.
Pod črto vzeto je Call of Duty: World War 2 lep povratek koreninam. Akcija je bolj umirjena a vseeno adrenalinska, štorija odsluži svojemu namenu in večigralstvo je zabavno in dovolj razširjeno, da se igra zna ob rednih posodobitvah obdržati med bolj igranimi večigralskimi naslovi tudi v prihodnosti.