Bannerman – Recenzija igre

V zadnjem času veliko iger skuša doseči uspeh med ljubitelji brutalno težkih iger – Cuphead, Dark Souls 3 in Bloodborne so le nekateri izmed bolj znanih primerkov. Bannerman skuša storiti podobno, a se tega loti na dramatičen način in iz stranskega pogleda. V srednjeveškem svetu, raztrganem od vojn in lakote, najde svoje mesto, kjer te postavi v opanke enega izmed soldatov tega obdobja.
Namesto podrobnega, realističnega vizualnega stila ter napredne prilagodljivosti se poslužuje enostavne pikselkaste podobe ter taistega načina dostavljanje drame – hoče, da se zavedaš posledic svojih dejanj in da jih hkrati obžaluješ, a le par minut za tem te veselo vrže v naslednji mečevalski spopad proti nesrečni duši #247, ki jo je vojna postavila na tvojo pot. A naj te naziv nesrečni ne zanese, saj se grešnik zna pošteno nagarati za ubranitev svoje duše – gre za brutalno težak bojni sistem z zanašanjem na predvidevanje, hitre reakcije ter več vrst položajev in udarcev – nekaj takega, kar je pred časom prakticiral Nidhogg.

Razvojna ekipa: Armitage Games (Avstralija)
Založnik: Armitage Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: 31. 7. 2017
Cena: 14.99 €

Zvrsti: Akcijska avantura


Zastavonoša je počasna igra, zanašajoč se na brutalno bojevanje, zgodbo z velikim poudarkom na prikazu nasilja ter svojevrstne “lepe” vizualne sekvence (z izjemo govornih delov, ki vsebujejo histerično smešne karikature). Čeprav gre za dokaj linearno popotovanje, te zgodba občasno vseeno skuša zanesti na kriva pota preko stranskih odločitev, kot je reševanje morebitnega dezerterja ali sprejemanje življenjsko pomembnih odločitev kot roka pravice. Opravi odlično delo pri dreganju igralca proti napredovanju, brez da bi se zanašala na označbe, puščice in podobno. Ves čas moraš le hoditi desno in sčasoma boš prišel do cilja.

Preden pa prideš do tja, bo potrebno preliti par litrov krvi. Bojni sistem je kraj, kjer Bannerman zasije. Kljub občasni štorastosti (sploh obračanje je opravilo, ki ga lik opravlja kot breznogi invalid), pride do poudarka bistvo, ki so ga razvijalci skušali prikazati. Ko se soočiš s katerim izmed sovražnikov, z zelo počasnim tempom počasi capljaš naprej in nazaj ter izmenjuješ udarce, dokler enemu od vaju ne uspe drugega spraviti v prezgodnji grob. Kot bi to pričakoval, je bilo vloženega veliko truda tako v gladkost animacij kot tudi v same mehanike boja, in tako se kmalu izmikaš, blokiraš udarce in jih vračaš kot Jaime, preden je seveda izgubil roko. Boji so lahko brutalni tako glede težavnosti kot tudi preko vizualnih učinkov, kot je špricanje krvi, ko nesrečnemu soborcu zariješ meč v goltanec in si ob tem ne moreš pomagati, da zanj ne bi čutil sočutja, ker ga je usoda postavila nasproti.

Boj je vsekakor to, na čemur igra sloni, in vidi se, da so razvijalci vanj vložili precej časa. Tekom igranja odklepaš nove sposobnosti ter oblike bojevanja, kot je uporaba enoročnega meča in ščita ter loka, izvajanje novih bojnih manevrov ter izboljšanje vzdržljivosti preko nadgrajevanja oklepa ali izboljšanja kondicije. Kakorkoli se odločiš, ni pravega recepta za uspeh, ampak si moraš tega ustvariti sam, dokler sčasoma ne postaneš strah in trepet … Dokler te seveda kdo ponovno ne premlati in ti pokaže, da vseeno nisi glavna faca v mestu/vasici/gozdu.

Kot poslastica se občasno soočiš tudi s šefi, ki so prav tako kaj hitro brutalni ter presenetljivo raznoliki. Čeprav se po večini igra trudi biti zvesta realizmu, tu zamiži na eno oko, saj predte vrže obujevalca mrtvih, čarodeja ali viteza z možnostjo prirejanja resničnosti. Gre za enega redkih trenutkov, ko se vrneš na dobra stara pota sekaščin in do nasprotnika ne čutiš sočutja, ampak si z mislimi bolj pri tem, da mu odrobiš glavo in iz nje ustvariš novo skodelo za kolekcijo.

Glede same cene sem rahlo skeptičen, saj nisem prepričan, ali jo igra opraviči, saj se ne more pohvaliti z več kot par urami igralne dolžine. Živce so mi prav tako parale sanjske sekvence, ki so bile preveč pogoste in nimajo drugega namena kot da na najbolj dramatičen način prikažejo, da ima naš nosilec zastave hud primer PTSD-ja. Tu in tam zna biti nadležna tudi štorastost, saj bi lahko parkrat prisegel, da me igra enostavno ni hotela ubogati, čeprav sem ji izdal direktni ukaz kot njen fevdalni gospodar. Lahko gre za problem igre, a sumim tudi, da si bi znala tipkovnica zaželeti boljših razmer in pričenja upor.

Vaša reakcija na članek?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Sveže objave

Microsoft še ni končal s kupovanjem perspektivnih založnikov in razvijalcev

Igričarski svet še še zdaj ni pomiril od potresa, ki ga je pred nekaj dnevi sprožil Microsoft, ko je javno naznanil, da...

Primerjava Crysis Remastered z brezplačno grafično modifikacijo za originalno igro

Nekaj dni nazaj je izšla težko pričakovana predelava Crysis Remastered, ki pa je skupnost precej razočarala. Sicer igra ni popolna katastrofa in...

Prve tri Metal Gear igre naj bi se kmalu pojavile na PC-ju

Serija Metal Gear Solid se je začela že davnega leta 1987. Prvi del se je imenoval preprosto Metal Gear in se je...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!