Pregled: Max Payne

Če bi rekel, da sem samo navaden oboževalec Max Payne serije, bi si delal krivico. Špil, ki je izšel debelih 17 let nazaj, je v tistih časih požel univerzalno slavo ter gromeče odobravanje kritikov. Med tistimi, ki so med preigravanjem bedeli še pozno v noč, sem bil tudi sam. Še vedno se spomnim, da je bila igra ena bolj strojno zahtevnih saj je potrebovala grafično kartico s kar 16 MB pomnilnika. Moj siromaški ATI Rage 3D je premogel samo 8MB a igra je vseeno tekla. Sicer sem imel probleme kot so manjkajoče teksture a Max Payne je pri meni zaigral na takšne note da me niti to dejstvo ni pretirano motilo zato sem ga brez problema obrnil. In to večkrat.


Razvojna ekipa: Remedy Entertainment
Založnik: Gathering of Developers
Platforme:
PC, PS2, Xbox, Android, iOS
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: julij 2001
Cena: 9.99 €
Zvrst: Tretjeosebna akcijska


Sedaj se piše leto 2018 in iz samega firbca ter dejstva, da sem tipčka enostavno pogrešal, sem ponovno naložil igro ter se podal v temačne in zasnežene predele New Yorka. Že takoj na začetku se podamo v akcijo, kjer spoznamo zgodbo protagonista, Max Paynea. Ta na lep, sončen dan prispe domov iz celodnevnega detektivskega dela, kjer naleti na grotesken prizor: mrtvo ženo in novorojenca, ki sta padla pod metki zadrogiranih nepridipravov. Max po temu ni bil več nikoli isti, vse svoje napore je vložil v delo in v odkritje odgovornih za njegovo spiralo v človeka, ki nima za izgubiti več nič.

To je tudi glavna premisa našega potovanja skozi ta nekako 10-urni špil. Igra, ki je zavita v »noirično« atmosfero, kjer je okolica temačna ter depresivna, pričara prav poseben občutek izoliranosti. Max, čeprav detektiv, ne potrebuje veliko da vzame stvari v svoje roke in zaman bo iskal okrepitve. Pravico išče sam in niti za trenutek si ne vzame časa za premislek, saj se mu slabe stvari dogajajo v zaporedju slabih odločitev in igralci s protagonistom sočustvujemo saj njegova želja po maščevanju kmalu postane naša lastna.

 

Naš klavski pohod se sprva začne med običajnimi mafijaši a kmalu uvidimo, da gre stvar veliko globlje in višje. Vedno ko pomislimo, da smo našli odgovornega za našo nesrečo, ugotovimo, da je bil ta samo lutka od nekoga na veliko višji stopnički. Skladno s tem se stopnjuje tudi sama igralnost in s tem akcija. Sama igralna znaka je namreč precej preprosta: nabiramo orožja in koljemo horde zlobcov, ki so imeli to nesrečo, da so se nam postavili na pot. Kjer na začetku streljamo s preprosto pištolo Baretto ter Desert Eaglom, postopoma pridno dopolnjujemo orožarno. Omejitve pri nošenju arzenala nimamo, vihtimo lahko celo dve orožji hkrati in ko zapojeta dva Uzija, je prav posebno veselje. A Max Payne streljanje dopolni s prav posebno mehaniko imenovano »bullet time«. Ko pritisnemo tipko, se akcija upočasni, Max pa se v počasnem posnetku vrže ob stran, kjer ima omejen čas, da čimbolj efektivno razprši strelivo po negativcih. Efekt je bil sedemnajst let naravnost fantastičen in začuda je še vedno efektiven po vseh teh letih. »Bullet time« je omejen in ponucati ga je potrebno šparovno in efektivno, je pa glavni podporni steber učinkovite akcije. Tu namreč ni skrivanja za zakloni ampak je potrebno strateško in refleksno situacije razrešiti čim hitreje. Skladno s tem ni nobenege obnavljanja zdravja saj se bolj zanašamo na nabrane paketke prve pomoči, ki pridejo v obliki tablet oz. »painkillerjev«. Ti ob zaužitju ni instantni zato nam sredi žara bitke ne pomagajo pretirano zato jih je potrebno uporabiti preden vstopimo v akcijski obračun.

Grafično špil po vseh teh letih seveda kaže znake staranja. Čeprav okolica še nekako drži izgled kjer izstopajo predvsem eksplozije ter ogenj, pa so karakterji ter njihove obrazne mimike čas ene druge dobe. Ko pravim obrazne mimike, mislim v bistvu na samo eno saj vsi karakterji držijo eno samo faco. Vmesnih sekvenc zato praktično ni, saj bi bilo smešno gledati izmenjavo pogovora med liki, ki niso zmožni premikati ustnic. To morda niti ni tako motilo toliko let nazaj, dandanes pa zna ta stvar marsikoga odvrniti od igranja.

K sreči se glavnina zgodbe ne podaja skozi klasične vmesne sekvence ampak tu nastopijo vzdušni vmesni izsečki v obliku stripov. Akcijo mestoma prekinejo vložki, ko Max pogleda določen predmet ali stopi skozi vrata, kjer lahko gledamo stripovske sekvence, ki so še danes vredne ogleda. Tu “noir” nastopi v polni meri: medtem ko je naš Max poln samo obžalovanja ter trpljenja, so karakterji izrezane karikature, ki mejijo na klišejske. A to ne moti pretirano, saj se sama zgodba ne pretvarja, da je nek hud filozofski presežek. Je preprosta a vseeno zanimiva, medtem ko v vmesnih sekvencam zlikovcem vdahnejo življenje naravnost fantastični glasovni podajalci.

Ravno ti, v spregi z nekaterimi igralnimi stopnjami, naredijo izkušnjo zapomljivo. »The flesh of fallen angels« bo stavek, ki se vam bo gotovo vtisnil v spomin in stopnja kot je »Ragna Rock«, kjer se streljamo med fanatiki v odurnem nočnem klubu, bi lahko bila za zgled drugim igram še danes.

Ko igro enkrat obrnemo, se nam odklenejo še težje stopnje, kjer so sovražniki bolj odporni, mi pa še bolj občutljivi. Kot ekstra zanimivost imamo način New York Minute, kjer so stopnje časovno omejene. Pokanje zlikovcev nam prinaša dodaten čas zato je slednji način odličen za tiste, ki si poleg strelskega adrenalina želijo še časovni pritisk.

Minusi niso pretirani. Najbolj moti, da je špil dandanes povsem neoptimiziran za sodobne sisteme. Igre na Windows 10 brez neuradnega popravka, sploh ni možno niti zagnati zato je žalostno, da za tak igričarski diamant niso bolje poskrbeli. Morda zna koga zmotiti tudi manjko kakršnegakoli večigralstva a roko na srce, sem sam mnenja, da ga Max Payne niti ne potrebuje. Špil je tudi dokaj kratek, povprečno boste za dokončanje potrebovali samo 10 ur, a glede na to, da ga dandanes prodajajo za tako nizko ceno (na Steamu je trenutno 10€), vaša denarnica glede na vloženi čas ne bo trpela.

Max Payne je še dandanes presenetljivo igralen naslov in je precej unikatna izkušnja, saj take sorte iger preprosto ne delajo več. Tu ni nobenih odprtih stopenj, nobenega RPG-jevkega napredovanja lika, nobenega nabiranja obstranskih zakladov. Vsak trenutek ter prostor sta izkoriščena do maksimuma, tempiranje je adrenalinsko in špil preprosto teče iz trenutka v trenutka, kjer si redko kdaj oddahnemo in nam ni nikoli dolgčas. Tako kot je navidez preprost Max Payne kot oseba, je odraženo v celi igri: preprosta akcija, ki pa je še vedno globoka in drži veliko več kot izgleda na prvi pogled.


Vaša reakcija na članek?

🔥Popularno

🛎️ Sveže objave

2 KOMENTARJI

  1. Tudi sam sem velik ljubitelj Max Payne-a in sem ga še nedavno ponovno obrnil (oba dela, tretji ne šteje). To je pa mojstrovina, ki ji še danes ni para. Predvsem bi izpostavil zgodbo, oz. pripovedovanje s strani Max-a, ki je fantastično

  2. Osebno mi je bil tudi 3. del daleč od slabega 😉 . Prvenca sta se slabo postarala in marsikdo od mladeničev ne bo znal nikdar ceniti njunega doprinosa takratni sceni.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime