Deset let je že, odkar je na svet prijokala zadnja igra v Burnout franšizi, in čeprav jih je mnogo poskušalo napolniti praznino, ki je po tem nastala, so le redke bile uspešne. Primeri teh so Split/Second in Forza Horizon, ne smemo pa seveda pozabiti tudi na Need for Speed, ki pa sploh z zadnjimi izidi ni uspela odpreti src in denarnic. Tako se izid Burnout Paradise Remastered počuti sveže in zanimivo tudi desetletje pozneje. A ob igranju me je vleklo v dve smeri. Seveda je odlično spet izkusiti to uspešnico v izboljšani grafiki in z izboljšanimi teksturami, a po drugi strani se vidi, da se nekatere stvari niso najbolje postarale in da smo od takrat preko tehnološkega napredka mnogo spremenili (na bolje).
Večina besed, ki jih je bilo izrečenih o Burnout Paradise v 2008, še vedno drži. Remastered ne prinese večjih sprememb na področju igranosti in mehanik, prav tako je enak tudi svet. A ena stvar, ki jo je potrebno imeti v mislih je, da ta verzija vsebuje vse dodatke in novo igralno področje, ki smo ga prejeli po izidu originala in že od začetka je možno dostopati do vseh “novih” avtomobilov, kar žal malo izniči napredek, ki si ga v originalu dosegel z odklepanjem. Velik del originala je bil namreč ravno iskanje novih konjičkov in nabiranje izkušenj kot njihov voznik, a z instantnim dostopom najbolj mačo vozil se uniči občutek napredka.
Razvojna ekipa: Criterion Games/Stellar Entertainment
Založnik: Electronic Arts Inc.
Platforme: PS4/XBOne (PC verzija izide pozneje)
Datum izida: 16. 3. 2018
Cena: 39.99 € (31.67 € – Eigre.si)
Zvrst: Arkadna peskovniška dirkačina
Prvak je že star
Burnout Paradise Remastered bi s par besedami opisal, da je izdelan čisto razumljivo za takraten čas. Ampak dandanes te precej stvari spomni na to, da original praznuje 10. obletnico. Hitrega potovanja na primer ni, dirke je potrebno odkrivati postopoma, kazanje poti je rudimentarno in v veliki količini časa te ograje ter nevidni zidovi prikujejo na cesto. Ampak v celoti se vse še vedno počuti čisto dobro, saj imaš na voljo več kot dovolj opravil za krajšanje časa. Dogodki se navadno pričnejo na eni strani zemljevida in končajo povsem drugje, tako da si ob koncu čisto na drugem mestu in brez hitrega potovanja je tako sprotno opravljanje dirk in ostalih igralnih načinov precej oteženo in bolj kot ne si odvisen sam od sebe.
Preobražena različica se seveda lahko pohvali z novo grafično podobo in podporo do 4K ločljivosti, kar je skupaj s konstantnimi 60 sličicami tudi na navadni PS4 konzoli vse naokrog lepa stvar. A ob prvem zagonu me je zagrabil star nostalgičen trik, ko je moj um vprašal: “Čakaj malo, a ni Burnout vedno izgledal tako?” Komaj po ogledu enega izmed napovednikov prvotne igre me je prešinilo, koliko se je dejansko spremenilo in končno sem lahko pričel ceniti izboljšano grafiko, še posebej na višjih ločljivostih. A kljub temu, le malokdo bi predelavo zamenjal za novodobni naslov. Celostno se vizualna celota ni ravno odlično postarala in ponekod kljub prenovi že kaže leta. Večina tekstur in učinkov se ne more primerjati z DriveClub in podobnimi, sploh kamera in njen nadzor se ne izkažeta, saj obstajata le dva vidna kota, en izpred avta in drug izza zadka.
A kljub temu vizualna zastaranost ne odvzame od užitka, ki ga doživiš med igranjem. In kakorkoli, večino časa preživiš v visokih hitrostih in edini upočasnjeni posnetki, kjer od blizu gledaš peštanje avtomobilov, niso od muh.
A še vedno živahen
Ko prenehaš primerjati grafiko, napoči čas in trenutek, ki mu je igra namenjena. Ko izpod žgočega asfalta in žganih kosov pnevmatik zaslišiš predenje lastnega konjička. Igranje ostaja zabavno, k čemu veliko pripomore podpora za 60 sličic na sekundo, zlasti, če se spomnimo še nedavne zaklenjenosti nekaterih iger na 30 FPS. Kljub temu, da konkurenca ni počivala in da so dirkalne igre naredile kar velik preskok, Burnout Paradise s svojo preprostostjo prinaša prijetno osvežitev. Še vedno premore različne tipe dirk in vsem poznan odpad, garažo in tablo uničenja. Všeč mi je tudi dizajn mape, ki opogumlja, da vse raziščeš in najdeš sam.
Da se lahko lotiš dirkanja, bo potrebno zgolj zagnati konjička in najti prvo točko na mapi. Slednje je preprosto, saj se dirke organizirajo skoraj na vsakem križišče. Potem so tukaj še zbirateljski predmeti, ki niso ravno skriti po mestu, saj jih obdaja modra neonska svetloba, ki te izziva, da poiščeš pot do nje in predmet razbiješ na koščke.
Med samimi dirkami te igra ne vodi za roko, torej brez puščic pred križiščem, kjer bi moral zaviti levo. Edino pomagalo bo na zemljevidu izrisana točka, do katere boš moral priti. Sprva sistem potrebuje nekaj navajanja, saj bo pogled pogosto zašel iz avta na mini zemljevid spodaj desno, in če ti takrat nasproti prileti kakšen nedeljski voznik, vsi vemo, kaj sledi. A sčasoma podzavestno pričneš za sekundo metati pogled na zemljevid ter iskati naslednji odcep in ti problemi bi morali postati redek primerek.
Burnout Paradise prav tako uspe ujeti idealno razmerje pri upravljanju avtomobila, čeprav je sama vožnja arkadna in ne sloni na realizmu. Vsak avtomobil ima občutek teže in težji ter počasnejši se bodo počutili bolj štorasto od hitrih in agilnih. Upravljanje vsakega se počuti dobro in tudi brez pretiranega navajanja bi moral kmalu dirkati kot profič, čeprav ti tu in tam kakšen tresk ne uide.
Bogat bolj kot nekoč
Vse naokoli se pojavljajo takšni znaki zastaranja, pa naj govorim o teleportiranju nasprotnikov v nekaterih igralnih načinih, le malo izbire pri kameri ali o simulirani vožnji lastnega konjička, če katerega nasprotnika vržeš v zid in pri tem opazuješ njegovo uničenje. Po večini se sicer navadiš nanje in niso moteči, čeprav se je velika večina dirkačin od takrat pričela posluževati bolj “modernih” metod reševanja takšnih situacij.
Skupno obstajajo tri vrste oziroma stili avtomobilov, in to so dirkači, kaskaderji in razbijači. Raznih avtomobilov je precej, a če hočeš menjavati med njimi, moraš obiskati eno izmed treh smetišč, kar je zaradi odsotnosti hitrega potovanja kar mala dogodivščina samo po sebi. Odsotnost hitrega potovanja je tudi drugod lahko naporna, saj po dirki pristaneš na cilju povsem na drugi strani mape.
Malo pripomorejo bližnjice, ki ti tako tu kot tudi med dirkami pomagajo pri sekanju poti, a z izjemo tega si večino časa omejen povsem in samo na cesto, saj je ob njej stalno prisotna ograja, ki jo v višavah označuje tudi nevidni zid, v kolikor si jo želiš preskočiti.
Če sta dirkanje in raznolikost avtomobilov uživanska, si posebno omembo zasluži glasba. Pravzaprav ima igra eno izmed najboljših zbirk glasbe in lahko konkurira Tony Hawk Underground ter GTA serijama. Glasbena spremljava je ves čas primerna in adrenalinska, med njo pa najdemo več starejših hitov, kot je seveda nujno prisoten Paradise City od Guns and Roses in ostale klasike, ki so kot dober viski. Bolj so stare, lepše jih je slišati.
