Grand Theft Auto VI
Poljaki so v zadnjih dveh desetletjih postali pravi mojstri ustvarjanja temačnih fantazijskih RPG-jev. Najbolj slaven predstavnik te šole je seveda CD Projekt RED, ki je s trilogijo The Witcher postavil standarde celotnemu žanru, zdaj pa želijo nekaj njegove slave zase pridobiti tudi drugi studii. Eden takšnih je Rebel Wolves, ki so ga ustanovili nekdanji razvijalci igre The Witcher 3, zato ni presenetljivo, da njihov prvenec The Blood of Dawnwalker že na prvi pogled močno spominja na Geraltove avanture.
Vendar pa Rebel Wolves ni želel ustvariti zgolj novega Veščeca z zamenjanim protagonistom. The Blood of Dawnwalker ima svoje ideje, med katerimi izstopajo dvojna narava glavnega junaka, omejen čas za dokončanje kampanje in svet, v katerem so oblast prevzeli vampirji. Te zamisli so dovolj zanimive, da nas igra hitro potegne vase, žal pa vse niso bile izpeljane tako dobro, kot so obetale v uvodnih urah. Zato je po eni strani treba pohvaliti razvijalca, da si je upal tvegati z idejami, po drugi pa se sprašujemo, če so bile te poteze potrebne, saj bi bili vsi veseli že standardne RPG izkušnje, ki bi po kvaliteti dosegala standarda Veščeca 3, saj je od izida tega minilo že desetletje, pravega naslednika pa ni nikoli dobil.
Razvojna ekipa: Rebel Wolves
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 3. september 2026
Cena: 69,99 €
VIDEO RECENZIJA
Zgodba se odvija v srednjeveški dolini Vale Sangora, ki leži nekje v okolici Karpatov. Deželo je pred časom pestila smrtonosna kuga, nato pa se je pojavil starodavni vampir Brencis, strmoglavil prejšnjega tiranskega vladarja in prebivalstvo rešil s pomočjo svoje krvi. Domačini ga zaradi tega sprva niso videli kot pošast, ampak kot odrešenika, ki je na območje končno prinesel nekaj reda.
Vampirska dobrodelnost seveda ni bila zastonj. Brencis in njegovi podložniki so si v zameno prisvojili oblast, prebivalci pa jim morajo redno darovati kri in opravljati težaška dela. Kdor se novemu režimu upre ali ponudi kri prenizke kakovosti, hitro pristane na napačni strani vampirskih čekanov.
Sredi vsega tega spoznamo protagonista Coena, čigar družina se že pred prihodom vampirjev spopada z osebnimi tragedijami. Njegova mati zaradi preteklih travm ni najboljšega zdravja, kar med enim od obredov pritegne nezaželeno pozornost novih gospodarjev doline. Stvari se hitro zapletejo, Coenova družina pade v ujetništvo, sam pa je med neuspelim ritualom spremenjen v nenavadno obliko vampirja.
Ta začetni del igre je izjemno napet in dobro zamišljen in me je v igranje pritegnil še bolj kot The Witcher 3. Svet se zdi resnično krut in med prebivalci, ki so sicer prijazni, se ves čas čuti napetost, saj se nahajajo pod giljotino vampirjev in če ti zavohajo, da njihova čreda ni dovolj kvalitetna ali pa se nagiba h kakrkšnemokoli uporništvu, temu hitro sledi kruta kazen.
Začetni dogodki tako Coen spremenijo do te mere, da ponoči postane polnokrvni vampir, ob sončnem vzhodu pa se namesto v kup pepela znova spremeni v človeka. Od tod izvira tudi naziv Dawnwalker in temeljna igralna mehanika celotne pustolovščine. Podnevi se lahko svobodno pogovarjamo z ljudmi in uporabljamo običajnejše bojevniške sposobnosti, ponoči pa dobimo dostop do nadnaravnih moči, ki jih moramo napajati s krvjo. Kri je naša življenjska sila in se preko nje tudi zdravimo in to lahko storimo tako, da čekane zapičimo v kakšno bližnjo podgano ali pa človeškemu nasprotniku izsesamo dobrote iz vratu. Okoli lahko nosimo tudi manjše zaloge krvi v stekleničkaj, ki služijo kot nekakšen standarden zdravilni napitek iz RPG-jev, vendar teh zalog enkrat zmanjka in takrat se je najlažje zateči v najbližji vrat.
Zamisel je dobra, saj omogoča dva različna pristopa k raziskovanju in reševanju nalog. Določeni kraji so varnejši podnevi, medtem ko lahko ponoči izkoristimo vampirske sposobnosti in se do cilja prebijemo po povsem drugi poti. Razlika med obema oblikama bi sicer lahko bila izrazitejša, saj se osnovni način igranja ne spremeni tako dramatično, kot bi pričakovali. Večinoma samo zamenjamo en komplet sposobnosti za drugega.
Igra je nekoliko previdna tudi pri raziskovanju temnejše plati glavnega junaka. Coen lahko pije kri nedolžnih ljudi in se prepušča svoji lakoti, vendar med dialogi še vedno ostaja razmeroma dobrodušen fant. Tudi če ponoči za sabo puščamo trupla, se bo podnevi obnašal skoraj enako kot nekdo, ki se je skušnjavi ves čas upiral. Tisti, ki ste pričakovali popolno svobodo pri oblikovanju njegove osebnosti, boste zato nekoliko razočarani.
The Blood of Dawnwalker ni novi Baldur’s Gate 3, v katerem bi lahko protagonista skozi stotine odločitev spremenili v svetnika ali popolnega psihopata. Coen ima vnaprej začrtano osebnost, igralec pa predvsem odloča, po kateri poti bo prišel do zaključka zgodbe in kdo bo to pot preživel.
Najzanimivejši del igre je povezan s časom. Coen ima samo 30 dni in noči, da reši svojo družino pred obredom, za katerega jo pripravljajo Brencisovi vampirji. K sreči to ne pomeni, da nekje v ozadju ves čas tiktaka ura in nas kaznuje, če se predolgo ustavimo pri trgovcu. Čas se premakne samo pri pomembnejših dejanjih, igra pa nas vedno vnaprej opozori, koliko ga bo posamezna odločitev porabila.
Vsaka polovica dneva je razdeljena na več časovnih enot. Potovanje po zemljevidu praviloma ne stane ničesar, medtem ko lahko večja naloga, spopad ali učenje posebej močne sposobnosti porabi del razpoložljivega časa. Ko zmanjka vseh enot, se dan prevesi v noč oziroma obratno.
Takšen sistem običajnim stranskim nalogam podeli večjo težo. Skoraj vsaka zgodba je tako ali drugače povezana z našim glavnim ciljem, zato nimamo občutka, da med reševanjem družine izgubljamo čas z iskanjem desetih zelišč za naključnega vaščana. Pomagamo lahko odporniškemu gibanju, iščemo zaveznike, spodkopavamo položaj Brencisovih poveljnikov ali pa raziskujemo osebne tragedije prebivalcev doline.
Pri tem nikakor ne bomo mogli ustreči vsem. Nekateri ljudje bodo ostali brez pomoči, določene zgodbe se bodo zaključile tragično, drugje pa bomo morali izbrati med dvema rešitvama, od katerih nobena ni zares dobra. Najboljši trenutki nas prisilijo, da odložimo kontroler in nekaj časa razmišljamo, kdo si dejansko zasluži našo pomoč in ali je rezultat vreden porabljenega časa.
Res je sicer, da časovna omejitev v praksi ni tako neusmiljena, kot se zdi na začetku. Če smo pri raziskovanju vsaj malce učinkoviti, lahko dokončamo velik del ponujene vsebine in imamo pred finalom še vedno nekaj rezerve. Kljub temu že sama prisotnost časovnega sistema ustvari občutek, da naše odločitve nekaj pomenijo. Kampanja zaradi tega dobi boljšo strukturo in nas ne sili v brezciljno čiščenje vseh ikon na zemljevidu. Vseeno pa mi je povsem jasno, zakaj je na PC-ju trenutno najbolj pomemben mod tisti, ki naredi upravljanje s časom bolj darežljivo. RPG igralci so namreč znani po temu, da želijo opraviti čim več nalog in ničesar pustiti za sabo. Tu te igra prisili, da pač vsega v enem preigravanju ne boš mogel izsiliti in včasih v tem pogledu malce pretirava. Časa ti namreč ne izmaknejo samo misije, ampak tudi druga opravila kot je denimo treniranje veščin ali pa naključni spopad z banditi na mapi. Tako pri raziskovanju dobiš pristrežena krila, kar gotovo ne bo všeč vsem tistim, ki v svojih RPG-jih radi prevohajo vsak kotiček mape.
Zgodba in njen scenarij po drugi strani ostaneta privlačna do konca. Vale Sangora je polna nesrečnih ljudi, verskih fanatikov, obupanih upornikov in oportunistov, ki želijo iz nove ureditve izvleči nekaj koristi. Vampirji niso predstavljeni zgolj kot brezumni zlobneži, saj so prebivalce dejansko rešili pred kugo in odpravili prejšnjega tirana. Njihova oblast je kruta, vendar igra večkrat postavi vprašanje, ali je bila prejšnja ureditev sploh kaj boljša.
K temačnemu vzdušju veliko prispevajo dobro napisani liki in kakovostna glasovna igra. Med vso bedo se najde tudi nekaj humorja, vendar ta nikoli ne poruši resnega tona zgodbe. Eden zgodnejših primerov je samooklicani junak, ki se namerno pusti ujeti, ker je prepričan, da bo sam osvobodil celotno trdnjavo in si s tem prislužil mesto med uporniki. Njegov načrt je popolnoma nor, a je lik napisan dovolj prepričljivo, da se lepo zlije s preostankom sveta. V spomin se mi je vtisnila tudi ena prvih misij, kjer moramo poiskati pobeglega prašiča, ki ima zelo rad jabolka. Žival izsledimo in nato z jabolkom privabimo nazaj do kmeta in dejansko se zdi, da bomo končno videli nekaj pozitivnega… Dokler ne spoznaš, da ga je kmet želel nazaj samo zaradi zakola, tega pa mu v igri ne moremo preprečiti.
Manj zanimivo je samo raziskovanje odprtega sveta. Dolina je vizualno privlačna in ponuja nekaj čudovitih gotskih prizorov, vendar je med večjimi lokacijami pogosto presenetljivo prazna. Po cestah se ne dogaja veliko, zato postane potovanje med že odkritimi območji hitro dolgočasno. Zemljevid bi lahko bil občutno manjši, ne da bi s tem izgubili kaj pomembnega.
Igra nam sicer ponudi sposobnosti za hitrejše premikanje, vendar je nekoliko nerodno, da moramo dragocene točke zapravljati za reševanje težave, ki jo je ustvarila sama zasnova sveta. Namesto da bi bila pot zanimivejša, nam razvijalci zgolj omogočijo, da jo pozneje prečkamo hitreje.
Največji kamen spotike predstavlja bojevanje. Sistem je nekoliko poenostavljena različica tistega iz igre Kingdom Come: Deliverance. Sovražniki napadajo iz različnih smeri, mi pa moramo udarec pravočasno blokirati ali se mu izogniti ter nato izkoristiti kratko odprtino za protinapad. V dvobojih ena na ena vse skupaj deluje razmeroma dobro in ustvari napet ples napadov, blokad ter izmikanja.
Težave nastanejo, ko nas obkroži več nasprotnikov. Kamera in samodejno zaklepanje tarče takrat skačeta med sovražniki, Coen pa se rad zatakne ob drevo, voz ali kakšen drug predmet. Ker bojevanje temelji na natančnem branju napadov, lahko zaslon hitro postane nepregleden, mi pa dobivamo udarce iz vseh smeri.
Začetne ure so zaradi tega presenetljivo težke. Coenovi udarci naredijo malo škode, medtem ko lahko že navaden volk prenese toliko kazni, kot da bi bil skrivni potomec kakšnega zmaja. Spopadi se vlečejo in igralec ves čas ponavlja isti vzorec blokiranja ter protinapadov.
Pozneje odklenemo sposobnosti za nadzor skupin, boljše premikanje in močnejše napade, zato bojevanje postane bolj tekoče. Na voljo imamo dovolj spretnosti, da lahko sestavimo način igranja po lastnem okusu. Žal se nato pojavi nasprotna težava, saj lahko z dobro opremo in seštevanjem množiteljev škode Coena spremenimo v pravo pošast. Sovražniki, ki so prej požrli ducat udarcev, nenadoma padajo po nekaj zamahih, nekateri šefi pa ne zdržijo niti toliko.
Boj me tako ni preveč zabaval in čeprav sem najprej izbral najvišjo težavnost “Duelist”, sem se po nekaj urah premislil, saj mi bojevanje ni delovalo dovolj pošteno, da bi še naprej vztrajal pri takšni težavnosti. Okornost je tudi prevelika, da bi pri boju izkoristil kak trik tipa “ubij enega in nato pobegni”, saj ko si enkrat zaklenjen v tepež, se je iz tega izjemno težko “odkleniti”, saj je Coen izjemno okoren in se obrača kot letalonosilka in preden lahko končno stečeš stran, te nasprotnik že zdavnaj ujame in pošlje v onostranstvo.
Raznolikost nasprotnikov je prav tako skromna. Večino kampanje se borimo proti podobno opremljenim stražarjem, volkovom, psom, prikaznim in deformiranim vampirjem. Edinstvene poteze premorejo predvsem glavni šefi, vendar je teh premalo. Ko enkrat osvojimo pravi ritem blokiranja, bomo isti postopek ponavljali še več deset ur.
Tehnična plat na konzoli PlayStation 5 ponuja grafični način pri 30 sličicah na sekundo in uravnoteženo možnost pri 40 sličicah, za katero potrebujemo televizor s frekvenco 120 Hz. Na PlayStationu 5 Pro oba načina večinoma delujeta stabilno, osnovna konzola pa ima več težav predvsem v večjem mestu in med spopadi s številnimi nasprotniki. Za takšen naslov je pri meni prišel v poštev samo “Performance” način, ki obljublja 60 sličic na sekundo, a me je ta na koncu razočaral. Zaradi optimizacije je namreč igra v tem grafičnem načinu opazno slabša, vmesne sekvence pa kljub temu ostajajo zaklenjene na 30 sličic na sekundo. To igri še posebej zamerim, saj po začetnem uvodu naletiš na daljšo vmesno sekvenco z vampirji, ki obiščejo vasico, napetost je na vrhuncu, odvijajo se ključni prizori zgodbe in vse to skazi zvok, ki zaradi nizkega števila sličic na sekundo ni sinhroniziran z dogajanjem na zaslonu, kar te povsem povleče iz igre.
The Blood of Dawnwalker je na koncu točno to, kar bi pričakovali od prvenca ambicioznega studia. Svet, zgodba, liki in časovni sistem kažejo ogromno potenciala, medtem ko boj, prazne površine mape ter slabo uravnoteženo napredovanje razkrivajo, da je ekipi na nekaterih področjih zmanjkalo časa oziroma izkušenj. Na žalost se ta studio tako ni zgledoval samo po igri The Witcher 3 ampak tudi po začetnem lansiranju naslova Cyberpunk 2077 – kjer čutiš, da ima igra zelo dobro meso, a tega pokvarijo ogromne težave z optimizacijo. Zato bi vam svetoval, da na tem mestu z igranjem še malce počakate, saj bo Rebel Wolves igro zagotovo izboljšal preko posodobitev in čez kakšno leto bo pred nami povsem drugačna in bolj udobna igralna izkušnja.
Že zdaj pa lahko izkusite pustolovščino, ki jo je zaradi odličnih zgodb težko odložiti. Ljubitelji vampirjev in temačnih RPG-jev bodo tukaj našli marsikaj vrednega, le sprijazniti se bodo morali s ponavljajočimi se spopadi in dejstvom, da vse dobre ideje niso bile razvite do njihovega polnega potenciala. Rebel Wolves je The Blood of Dawnwalker označil za prvo poglavje načrtovane sage in po preigranem prvencu si nadaljevanja vsekakor želim, le da bo tokrat izšlo v bolj izpopolnjenem stanju.
