Mojih 5 problemov z Assassin’s Creed igrami

Še se spomnim napovedi prve Assassin’s Creed igre. V bistvu se spomnim tudi prvih napovednikov ter ogromnih obetov, ki jih je njega dni Ubisoft obljubljal za svojo novo franšizo. Rad imam zgodovino in obdobje križarskih vojn mi je bilo vedno zanimivo, zato je bila napoved igre, ki se dogaja med ravno tem obdobjem, prava mana iz neba. Poleg tega naj bil igrali skrivnega morilca, kjer bo velik poudarek na skrivanju in ker sem oboževalec knjige Alamut ter ker imam rad skrivalniške igre, sem se naslova seveda veselil. Nato je prišla trilogija drugega dela z všečnim likom Ezia ter nato še vsa nadaljevanja – in kar se je začelo z veliko ljubeznijo, je postala frustracija in kriki obupov. Ampak zakaj? Kje ga je Ubisoft zamočil in zakaj je serija, ki mi je na začetku močno dogajala, spolzela v večje brezno, iz katerega ni povratka? Pozoren bodi, dragi bralec, saj ti bom vse razodel v naslednjih točkah.

RAJE GLEDAŠ VIDEO? KLIKNI SPODAJ!

Preveliki svetovi

Assassin’s Creed je že v prvem delu posedoval ogromen svet in z vsakim delom so se meje našega igralnega prostora samo še večale. Nikoli mi ni bila jasna ta obsedenost založnikov s hvaljenjem kilometrov in kilometrov virtualnih svetov, saj vedno za to širno žrtvujemo globino. Ogromne svetove sem preprosto zasovražil, ker venomer vsebujejo en in isti problem – meni ne pomaga nič, če imam pred sabo neskončno obzorje, ki je nezapomljivo ter mrtvo. Poleg tega so ponavadi naloge posejane na različnih mestih, ki jih moramo prečkati peš ali s konjem, in če je moja igralna izkušnja večinoma sestavljena iz trapastega tekanja levo in desno, je rešitev samo ena: “quick travel” oz. instantno teleportiranje na lokacijo naloge. Samo, kaj je potem bistvo teh velikih svetov? Na tako velikih peskovnikih postane problem tudi tempiranje same igralnosti in ko sem “odzoomal” mapo v Assassin’s Creed Origins, sem skoraj doživel manjši napad panike.

Ogromne mape so prepoznavni znak Assassin’s Creed iger.

Ponavljajoče … vse

Ubisoft je poleg velikih svetov v svoje naslove vedno vključeval tudi hvaljenja o nešteto načinih udejstvovanja. Tega je res veliko, vendar samo na papirju. Ko se enkrat poglobimo v obstranske dejavnosti, vidimo, da je teh samo peščica, a eno in isto nalogo so posejali po celotnem igrinem svetu. Ko bi vsaj te bile zanimive, žal pa gre v večini samo za nabiranje peres, simbolov, lovljenje tatov, plezanje stolpov ali pa trapasto nabiranje surovin. To zame osebno ni zanimiva igralnost, ampak bolj spisek opravil, ki jih kljukamo kot neko Excel tabelo. Poleg tega vse te traparije smetijo mapo; ekstrem je bil v Assassin’s Creed Unity, kjer je bila mapa tako posejana z ikonami, da človek sploh ni več vedel, kje se nahaja. Me prav zanima, koliko igralcev je dejansko 100 % opravilo vse naloge ali še bolje, kdo je dejansko igro sploh dokončal, preden ga je vse minilo in se je odpravil na klikanje novega naslova.

Mešanje sodobnega časa z zgodovino

Ko sem med preigravanjem prvega dela ugotovil, da v bistvu preigravam samo spomine nekega tipa, se mi je nad glavo izrisal samo en velik “WTF”. Dobro, sem si rekel, da vidimo, kam to pelje. In peljalo ni nikamor, ko so vpeljali vesoljce in je dobesedno celotna štorija postala »kr neki«. Prav tako je nastala težava, ko se s svojim karakterjem nikoli nisem mogel poistovetiti, saj je konstanto prisoten občutek, da moje odločitvi v igri ne pomenijo nič in da igram samo neko virtualno osebo, spomin, ki je že zdavnaj bil pozabljen. Ta štorijalni lok bi se po mojem mnenju moral zaključiti že v originalni trilogiji, a Ubisofta to ne zanima in še kar vleče zadevo naprej v nedogled.

Sodobni čas mi je bil še najmanj zabaven v teh igrah. Čeprav je Desmond car.

Zakaj se zadeva imenuje Assassin’s Creed?

Poanta Assassinov naj bi bila njihova nevidnost ter smrtonosnost: prideš do tarče, se je tiho odkrižaš in zbežiš. No, čeprav ta možnost v Assassin’s Creed obstaja, se boste največkrat zalotili, kako delate pravi pokol in pobijete poleg svoje tarče še celo krdelo vojščakov. Tu ni niti hitrega shranjevanja in ob zamočitvi lahko samo ponoviš celotno misijo ali pa postaneš sejalo smrti. Enkar lahko ugibate, kaj izbere večina igralcev. Poleg tega so nekatere misije zasnovane tako, da skrivnega pristopa preprosto ni mogoče učinkovito izvesti. Dovolj je, da vas opazi samo en in kmalu imate na grbi celotno populacijo mesta, ker kar naenkrat vsi točno vedo, kje se nahajate. In med impresivnimi akrobacijami ter skakanjem iz strehe na streho naše navdušenje hitro splahni, ko ugotovimo, da lahko model v težkem oklepu za vami skaklja kot Legolas, brez da bi se kaj preveč zadihal.

In ko smo že pri tem, popravite že enkrat samo bojevanje. Vsi Assassin’s Creed bojni sistemi so omejeni na hitrostno klikanje miškine tipke, šele Origins je zadevo malce popravil, a ne pričakujte globine Dark Soulsa. Po vseh teh delih bi človek pričakoval, da jim končno enkrat uspe predstaviti nek všečen bojni sistem in igra, ki se toliko zanaša na bojevanje, bi to morala imeti višje na prioriteti igralnih mehanizmov.

Dolgočasne misije

Če so stranske misije precej ponavljajoče in katastrofalne, ni velike razlike tudi pri glavnih, ki naj bi vodile glavno nit. Vanje je bilo seveda vloženega več truda, a ko naletite na oddelek, kjer morate nekoga zasledovati, se pripravite na živčni zlom. Karakterji se premikajo kot želve na ponedeljkovo jutro, medtem ko je vaša igralna izkušnja dolge minute sestavljena iz tiščanje tipke »W«. A pozor, ko zaključite sprehod, vas čaka razburljiva vmesna sekvenca, ki je seveda ni mogoče preskočiti. Ali pa jo preskočite in nimate pojma, kaj se dogaja, saj Ubisoft očitno ni slišal za preskakovanje vmesnih dialogov. To so dejansko popravili pri zadnjem delu Origins, a ne povsem, ker je posamezne dialoge moč preskočiti samo pri stranskih nalogah. Bi lahko tudi končno presedlali iz enih in istih glavnih zapletov, ki se vrtijo glede maščevanja? To je postal že pravi Ubisoftov pečat, saj našemu protagonistu vedno umorijo nekoga bližnjega in nato se on odpravi na klavski pohod do glavnega krivca.

Origins popravi kar nekaj napak, prostor za izboljšave pa še obstaja!

Na koncu bi rad izpostavil, da osebno nisem proti Assassin’s Creed igram, saj niso slabe, ampak vedno kažejo prebliske odličnosti, ki jih Ubisoft zamori z nekimi trapastami igralnimi prijemi. Svetovi so res ogromni in včasih se je čez njih sprehajati pravi užitek. Tu so tudi zanimiv karakterji in okolica ter artistični vidik iger me vedno znova navduši. Pohvalno je, da zadnji naslov Origins nekaj teh napak odpravi in videti je, da se Ubisoft uči. A ravno zato sem nad to franšizo razočaran, v ekipi imajo namreč res močne talente, a vedno gre nekaj narobe, da se jim naslov ne zapiše v zgodovino.

Dovolj popravnih izpitov, Ubisoft, gre vam na boljše in verjamem, da zmorete še več!

Vaša reakcija na članek?

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Sveže objave

RollerCoaster Tycoon 3: Complete Edition je brezplačen na Epic Games trgovini

Pisali smo že o tem, da je upraviteljska strategija zabaviščnih parkov RollerCoaster Tycoon 3 nenadoma skrivnostno poniknila iz prodajnih polic Steama. Kasneje...

RuneScape po skoraj dvajsetih letih prihaja na Steam

Ko se kak MMO igralec bobna po prsih in okoliškim igralcem razlaga, da je veteran tega žanra, saj je svojo kariero začel...

Amazon najavil svoj pretočni servis iger Luna

Zdi se, da se bo igranje v naslednji generaciji korenito spremenilo in ostareli igričarji, ki se še spomnimo nameščanja iger iz spraskanih...

2 KOMENTARJI

  1. Igram AC3 in je super, kmalu si bom kupo Assassin’s creed unity, ker je open woeld coop, Assassin’s creed origins ni tak vrei(meni), ker preskakujejo iz 18 stoletja v 1-5. V bistvu parkour mi je najbolj všeč. Svaka čast ubisoftu!

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!