Prvi koncept igre Agony smo ugledali že v letu 2016 in od takrat se tematsko ni veliko spremenilo. Še vedno je nagnusna, nagnusna simulacija grešne duše v kraju, kjer bi se Doomguy z velikim veseljem razživel do amena. To prvo delo neodvisnega poljskega razvojnega studia Madmind Studio je pred dobrima dvema tednoma izšlo na prodajne police, kjer so s precej visoko prodajno ceno skušali privabiti kupce v pobeg iz dolgočasnega vsakdana v krvavo zarjo devetega kroga pekla, kjer Abel, Juda, Antenora in Ptolomeaa brusijo svoje kremplje in čakajo na novega grešnika.

Očitno nikoli nimam sreče, ko si zadam nalogo opisati neodvisno grozljivko. Tako Inner Chains kot Perception sta imeli blago rečeno mešan odziv skupnosti, Agony pa so kritiki raztrgali bolj kot z motorno žago oborožen Ash Williams obsedenega človeka. Agony je doživel zelo slab sprejem od praktično povsod, a tu nismo zato, da zrecitiramo tolikokrat slišan sovražni govor ostalih kritikov. Dajmo torej preveriti, če je večine ljudi le strah množice bingeljnov, ki ti jih Agony vztrajno tišči v obraz vse od začetka. Je ta moteče ekspliciten prikaz pekla dobra igra ali jo čaka enaka usoda kot Luciferja?

Razvojna ekipa: MadMind Studio
Založnik: MadMind Studio
Platforme: PC, XOne, PS4
Datum izida: 29. 05. 2018
Cena: 29.99 €

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura

Video opis

Kje za hudiča sploh sem?

Čeprav je Agony že pred izidom postala slavna skoraj ekskluzivno zaradi postavljanje meja, kaj se v igrah spodobi in kaj ne, so z izgovori po cenzuri s strani Valva stopnjo nagravžnosti in golote v končnem izdelku znižali in nekateri deli iz napovednika sedaj izgledajo precej manj groteskno. Ženski privatni deli in zadnjice so tako postale zakrite, a brez skrbi, tudi te boste lahko ugledali v HD ločljivosti s prihajajočo necenzurirano izdajo, ki bo za lastnike originalne igre zastonj, oziroma 99 % znižana.

Ampak po nekaj urah igranja resnično ne vem, ali je vse to vredno truda. Kljub temu, da razvijalci pridno izdajajo popravke, Agony še vedno pestijo mnoge težave, zaradi katerih je igranje nezabavno in nenavdihnjeno.

V osnovi gre za grozljivo avanturo z elementi skrivalništva in ugankarstva, kar je precej tipično za ta žanr. A že osnovna formula skuša vsaj malo variirati od standarda. Igraš kot izgubljena duša v peklu, ki (naravno) skuša pobegniti iz tega peklenskega kraja. Edina možna pot za to je vsesti se za mizo z Rdečo boginjo, stvariteljico tega kraja. A to je na papirju dosti lažje kot v praksi in za občinstvo z njo bo treba obiti mnogo demonskih kreatur in preplaziti nemalo temačnih soban. Če lahko temu, skozi kaj hodiš, sploh rečeš sobana. Večino časa se srečuješ z ambientom pekla v očeh najbolj zagrizenega kristjana.

Kljub vsem kritikam morem priznati – atmosfera je stvar, kjer se Agony resnično dobro odreže. Pekel je fantastično zasnovan, poln srhljivih skulptur, človeških delov nenormalnih velikosti in rek krvi. Kakšen shiran možakar tu in tam na tleh, tavajoč grgrajoč demon ali nagnusen mutiran otročiček in vse se zlije v celoto, ob kateri bi papež Frančišek potreboval cisterno svete vode.

Ko tavaš po tem napol odprtem blodnjaku trpljenja, se nikakor nikdar ne naveličaš okoliške navlake in stalno znova vsrkavaš nove, drugačne prizore, kar je bil najverjetneje tudi cilj razvijalcev. Tako da kapo dol, v kolikor si želiš srhljive in nagnusne atmosfere, boš le težko našel kaj boljšega.

Grafična podoba je kljub vsemu impresivna za neodvisno igro, kljub temu, da je vse dosti pretemno in ob višanju svetlosti barve preveč zbledijo. Tudi zvočna podlaga je mešana pest začimb, kriki groze in grgranje demonov je predstavljeno zelo dobro, a govor je na amaterski ravni in niti malo ne prikaže trpljenja vseh mučenikov, s katerimi deliš par besed.

Resnično vražja izkušnja

Ampak pri ambienci se vse bolj kot ne konča. Seveda bo le redko kdo v peklu preživel več kot par minut in običajno bo isto veljalo tudi zate. A tu je en majhen trik. Edini razlog, zakaj sploh imaš ščepec upanja za preboj do konca, je, da lahko uporabiš svojo sposobnost prevzemanja uma zmešancev in nižjih demonov za nadaljevanje poti, ko je ta za tvojo trenutno vrečo kosti in žolce končana. Po tem imaš na voljo kratko obdobje, kjer lahko najdeš drugega nesrečnika, drugače pa te igra postavi na zadnjo shranjeno pozicijo in te oropa tudi do zadnjih 30 minut napredka. Ne gre za povsem novo idejo, ampak prvič sem jo videl uporabljeno v grozljivki in vsaj konceptualno se izkaže.

Ampak po preigrani zgodbi se mi zdi, da je igra bolj kot na zabavnost osredotočena na idejo biti čim bolj groteskna, saj z igralne plati stori le malo, da bi gradila na tej drugače precej dobri ideji in zasnovi. Že daljava, na katero lahko vidiš brez drastičnega dviga svetlosti, je pretemna tudi za grozljivko ter bolj nadležna kot kar koli drugega. Če so skušali s tem ciljati na grozljivost, so se močno ušteli. Namesto, da bi se teme bal, sem tako le na tiho jamral, kako “vidim za en ku***” in se počasi premikal naprej ter pazil, da sploh hodim po pravi poti. Pravzaprav sem bil toliko osredotočen na to, da sem marsikdaj spregledal tudi patetičen poskus strašenja.

Glede zgodbe nočem preveč preiti v podrobnosti, saj bi tako odvzel od osmih ur igranja, kolikor ga igra približno nudi (mimogrede, v intervjuju so obljubljali nekje 12–14 ur). Večino igralnega časa predstavlja hojo, izogibanje demonom in reševanje nenavdihnjenih ugank v grotesknem okolju, kjer so izgubljene duše stalno zlorabljene na vse možne načine v eksplicitni podobi – izkopane oči, viseče črevesje, mutirani deli telesa in razčesnjene betice. Prav tako je prisotne tudi precej seksualne vsebine, kar seveda sodi v pekel, a nima neke dodane vrednosti, kot da skuša prebivalcem predstaviti anatomično pravilno.

Igranost je seveda prej zadovoljiva kot dobra. Večino časa se plaziš naokoli ter iščeš način za napredovanje, in če te med plazenjem naokoli kdo opazi, to navadno označuje konec za trenutno življenjsko obliko. Vse, kar lahko storiš, je, da se skrivaš in držiš sapo ter upaš, da te ne bodo opazili. To deluje pri skorajda vsaki vrsti demonov, čeprav nekatere privlači svetloba, spet drugi pa imajo drugačne posebne lastnosti. In ja, igranost je povprečna tudi za ta žanr in nikakor ne obsojam nikogar, ki že zaradi tega zaluča igro v vodnjak, da Samaro nauči kakšen nov trik. Nudi le malo igralne zabavnosti in tudi bedno tolčenje po objektih z baklo ter bedne uganke je ne prestavijo pred nebeška vrata, temveč ji le zapečatijo usodo enega največjih razočaranj v tem letu doslej.

Zaključek

Pozitivno:
+ Grafična podoba je solidna
+ Par dobrih konceptov tu in tam
+ Vražje dobra atmosfera

Negativno:
– Vražje slaba igralna plat
– Vidiš za en ku***
– Govor je naravnost parodičen
– Preveč dolgočasna in počasna za svoje dobro
– Hrošči najdejo pot tudi v pekel