Ne gre za grozljivko, je prvi stavek, ki se je znašel ob naslovu, prejetem v test. Še sreča, saj grozljivk preprosto ne maram, vsa trohnobnost in groza, ki jo izžarevajo. Vsake oči vidijo drugače in moje se jim ob vsaki priliki poizkušajo ogniti že na daleč. Lake Ridden nikakor ni grozljivka, čeprav zna na čase pričarati srhljivo misterioznost z glasbeno prepletenostjo. Spiritualni naslednik Ethana Carterja, ki te namesto v obmestno vas popelje v hribovito divjino, posuto z ruševinami, ki pričajo o preteklem udejstvovanju človeka in opomnijo na minljivost. Spokoj in pomiritev, ki jo že za naslednjim ovinkom izzove glasba in te hipoma oblije pot. Gozd zvečer že sam po sebi pričara svojevrstno dojemanje, kjer niktofobistu prične močno utripati srce, bummmm, bummmm…, ob sprehajanju med zaguljenimi ugankami, ki bodo razkrile vse.


Razvojna ekipa: Midnight Hub (Švedska)
Založnik: Midnight Hub
Platforme: 
PC
Datum izida: Maj 2018
Cena: 19,99€
Steam: Povezava
GOG: Povezava

Zvrst: Ugankarska avantura


Dražilnik


Sprva nisem dojel, da sem tokrat postavljen v čevlje 13-letnega dekleta Marie v letu 1988. Obdobje perestrojke, ki ga je nedvomno bolje preživeti v surovi divjini, med proženjem mehanizmov čarobnega vrta, nekdaj veličastne, a sedaj opustele vile. Pristen občutek zmede, ko pristaneš na zadnjici in ne veš, kako si v ta položaj zašel. Uvod je namreč izjemno preprost, znašel si se v gozdni kolibi, iskoč izginulo sestro. Misterioznost k igranju vleče neprestano in med razreševanjem ugank si ne bi mogel želeti lepše, bolj odljudne pokrajine s pridihom čarobnosti in nemogočega.

Igra, kakršne srečujem vse redkeje, je tudi posledica medgeneracijskega razstora, ki kroji trg virtualnika. Morda v gamerskih vodah počasi postajam Kralj Matjaž, ko se mi brada ovija vse globlje in globlje… starun, ki počasi že zaudarja po zemlji, a včasih smo namesto realistične grafične podobe prejeli gore teksta in gordijske uganke, ki bi jih v jezeči brezizhodni situaciji najraje razčesnil na dvoje. K sreči je prevladal razum ter večne debate, ko je pred enim ekranom nameščena druščina poizkusila obrniti igro. Preprosto sili k razmišljanju in obudi marsikateri spomin na začetke industrije, čas, ko ob zatiku odgovora preprosto nisi mogel poiskali na internetu, ampak si najprej stopili do kolegov, za tem kupili kakšno revijo in navsezadnje odšli v “knjižnico”, kjer si s sotrpini prišel zadevi do dna. Početje je nedvomno pustilo večji pečat, saj te je prelival pot zanosa, ko si kot prvi med enakimi neznalcem razkrival skrivnostni, njim še neznani, svet. Seveda z modernim dihom ni narobe nič, tovrstne igre preprosto več ne ugledajo prodajnih števil in kultnih statusov predhodnikov, ki smo jih še leta nazaj starci razgrabili v trenutku, vseeno pa je potencialnih igralcev dovolj, tako med okostelimi kot mladežem.

  Snapchat razvil svoja očala, ki lahko snemajo 3D video

Lake Ridden je prepredena z ugankami in težavnost se skozi igro vseskozi stopnjuje. Če se spočetka še smatraš za člana Mensa, kaj kmalu naletiš na domiselno sestavo, ki bo možgančke pognala v rdeče obrate. Naposled se lahko preleviš v gnilonevtronskega softiča in za rešitev vprašaš strica Googla, ali pa pred zaslonom presediš dolge ure, vsaj dokler uganke ne presekaš. Nekoliko parafraziram, uganke niso nerešljive, a vseeno terjajo logiko in analitični pristop, ki ga večina samcev in samic premore. Tako ne boš deležen lekcije iz Maupiti Island, čeravno bi bila občasna zaušnica zaslužena. Problema, a tudi “razvajenosti”, ko želiš vse opraviti v zamahu in se odpraviti naprej. Razvijalci so sicer vključili pomagala, ki ob zatiku razkrivajo namige, če se za to pot odločiš. Izdajo dovolj, a hkrati ne preveč, s čimer si še vedno siljen v razmišljanje.

Vidna podoba je primerljiva s preostalimi igrami žanra avantur, ki smo jim bili priča v preteklih letih. Prikaz je lep in se poda k atmosferi, sploh risanje virov svetlobe in senc je vredno pohvale. Ne gre oporekati optimizaciji, ki občasno kljub temu pokaže zobe. Tako na 2560×1080 144 Hz niti srednjekategornica GTX 1060 6GB ni uspela poustvariti vsaj 60-slične izkušnje. Žal so se vseskozi pojavljala nihanja ob prepletu svetlobe in njene igrivosti na stenah zidov gozda.

V glavnem boš pobiral in pametno uporabljal predmete, s pomočjo katerih preko ugank razrešuješ zgodbo. To doživljaš preko opustelih dnevnikov in naokoli raztresenih sporočil, kot glavno vodilo. Nemalokrat sem za razrešitev bil primoran uporabiti in raziskati obdajajoči prostor med igranjem soja luči z neskončno temo, ob zvrhani meri boja svetlobe in truhnobnosti obenem. Dejansko da vedeti, da si osamljen s ponikajočim razumom, ki izginja v sosednji meglici. Čas ujetosti v slu iluzij, lucidnih sanj a hkratnem priokusu budnosti. A razpeta mreža možganskih nevronov se postopoma razpleta.

Glasovna upodobitev je na nivoju in primerno priteče nizkocenovnemu naslovu, v dobrem pomenu besede. Ni je veliko, vendar je glasovno podajanje prisotno ravno v momentih, ko prehajaš iz sekvence v sekvenco in poživi igranje. Vseeno ne pričakuj čustvene izkušnje famoznejših predstavnikov, kar pa ji ne morem šteti v slabo.

Novodobnica v nostalgičnem svetu 90ih. Ne vem, kako bi sklenil misli, a vendarle ne morem zanikati kopica zabavnih ur, ki sem jih v njej preživel. Dobro vzdušje, tekoča zgodba in prijetna grafična podoba ljubitelja avantur ne bo pustila ravnodušnega.

Zaključek

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime