Čas za minutko zgodovine. Ste vedeli, da je leta 2005 izšla igra Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth? Ste vedeli, da je naslov takrat založil Bethesda Softworks? Ste vedeli, da je razvoj poskrbel studio Headfirst, ki je takoj po izdaji naslova za PC neslavno bankrotiral? In ste vedeli, da je imela igra tako dobro prvo poglavje (sicer bolj ko si napredoval, slabša je bila igra), da me je samo zaradi tega zanimala nova igra, Call of Cthulhu, ki jo je tokrat razvil Cyanide?
Cthulhu se nanaša na dela pisatelja H.P. Lovecrafta, ki v svetu grozljivk velja za posebneža. Njegova dela se nanašajo na tip srhljivosti, ki jo imenujemo kozmična groza, ta tip grozljivke pa je skorajda nemogoče spraviti v igričarsko obliko. Vraga, še filmarji imajo s tem probleme. Samo vprašajte režiserja Guillermo del Toro, ki že dolgo časa želi narediti film At the Mountain of Madness a mu ne odobrijo projekta.
Razvojna ekipa: Cyanide
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PlayStation 4, Xbox One, PC
Datum izida: 30.10.2018
Cena: 41.11€ – EIGRE.si
Zvrst: RPG grozljivka
VIDEO OPIS
Kozmična grozo lahko razdelimo na dva dela. Je tisti občutek nelagodja, ko človek čuti da kljub normalni sliki nekaj ni v redu. Denimo ko naletimo v obmorsko vasico, kjer nas pričakajo sumljivi prebivalci, ki nam nočejo nič žalega a pod površjem čutimo, da bo vsak čas nekaj izbruhnilo. Drugi del je občutek, da se tam zunaj, kot so denimo globočine morja, nahaja nekaj, kar je tako nepredstavljivo veliko in grozljivo, da bi se navadnemu smrtniku samo ob pogledu na takšne stvaritve preprosto zmešalo.
Ti dve zadevi so bili odlično uprizorjeni v »originalnem« Call of Cthulhu iz leta 2005 in čeprav je igra s kasnejšimi poglavji povsem zgrešila tarčo, sem upal, da bo Cynaide zadel vsaj prvo poglavje in ga morda razširil čez celotno pustolovščino.
V novodobni Lovecraftovi avanturi se znajdemo v škornjih detektiva Edward Pierca, ki svoje proste trenutke preživlja v pisarni in dolgčas najraje preganja s kozarčkom dobre pijače. A položnice ne čakajo, zato je bil primoran sprejeti nov primer, ki ga popelje na otok Darkwater, tam pa mora razrešiti skrivnosten primer Hawkins družine, katera je pod sumljivimi okoliščinami zgorela v požaru.
Ob prvem stiku z igro zagotovo ne boste skakali od navdušenja. Grafično je špil močno ostarel in čeprav nekatere sekvence nosijo spodobno grafiko, je celokupno celotna podoba močno pod sodobnim standardom. Ostarele animacije nas znajo včasih povsem potegniti iz igrinega sveta, obrazne grimase so katastrofalne, kjer se tudi premikanje ustnic včasih ne ujema z govorom in na trenutke mi je bila ljubša podoba iz različice iz 2005 saj je ta, kljub svoji zastarelosti, vsaj malce bolj unikatna.
Ko pridemo na otok Darkwater se lahko končno malce bolj razgledamo po svetu, ki nam ga ponuja Call of Cthulhu. Takoj lahko pozabite na prostoročno raziskovanje celotnega otoka saj so stopnje precej omejene in čeprav naletimo na nekaj nelinearnosti, je to daleč od kakšnega odprtega sveta.
Igranje je sestavljeno predvsem iz raziskovanja lokacij ter pogovarjanja z različnimi prebivalci, nobena od teh dveh opcij pa ni preveč vznemirljiva ali pa napredna. Edward se pri pregledovanju lokacij zanaša na svoj šesti čut in takrat lahko preklopimo v poseben pogled, kjer pobiramo sledi in iz njih deduciramo sosledje dogodkov, ki so se pripetili v sobi. Problem je, da je naše sklepanje povlečeno povsem iz kar nekje in Edward naredi povezave, ki so logične samo njemu. Denimo iz nedolžnega prevrnjenega predmeta potegne ugotovitev, kdo je bil takrat v prostoru in zakaj je to storil. Daleč od tega potem, da bi kot igralec sami detektivsko sklepali primere in se ob rešitvi zagonetke drli: »aha, zgruntal sem za kaj se gre!«
Ko ne preiskujemo sledi, se pogovarjamo z okoliškimi karakterji. Teh ni ravno veliko in vsi po vrsti so precej nezanimiv, nezapomljivi in dolgočasni. Izbiramo lahko različne vrstice dialoga in glede na naše pogovore, se bo različno razpletlo nadaljnje dogajanje, na kar nas tudi opozori ikona, podobna kot v Telltalovih igrah. Call of Cthulhu naj bi vseboval ducat različnih koncev in vsi ti so odvisni od naših dejanj skozi igro, kar relativno kratkemu naslovu, ki vam bo vzel okoli 9 ur, doda dodano vrednost v obliki ponovnega preigravanja.
Tempiranje igralnosti je precej neuravnovešeno. Po začetnem sprehajanju po otoku, sem skorajda zehal od dolgčasa, saj sem predvideval, da bo špil sestavljen samo iz pogovarjanja ter iskanja sledi. A glej ga zlomka, nekje na polovici se znajdemo v umobolnici in špil ponudi skrivalne mehanike, kjer se moramo počasi tihotapiti skozi stopnje, se izogibati sovražnikom in pobirati predmete. Edward je tam povsem ranljiv in ob odkritju lahko samo ponovno naložimo shranjen položaj. Skrivalne mehanike so povsem osnovne, kjer je tudi sovražna inteligenca precej zabita a prekleto, vsaj dogaja se nekaj in kasneje sem ugotovil, da stopnja vsebuje celo dva načina razrešitve. Zakon, sem si rekel, igra se je končno začela in imel sem upanje, da se bo tako tudi nadaljevalo.
Žal pa je že naslednja stopnja ponudila spet samo ponovno prečesavanje okolice ter pogovarjanje z liki, ki so poleg svoje dolgočasnosti, zvočno odigrani precej slabo. Še bolj razočara, da se ta skrivalniški, »akcijski« del vrne samo še enkrat, takrat pa se skrivamo pred praktično edino pošastjo iz igre, ki svojo strašnost nadomesti predvsem s tečnostjo. Čtulujevski stvor namreč lahko prehaja med dimenzijami in zaradi tega nosi rahlo zabrisano postavo, tako da človek sploh ne ve, kje ima glavo ali rit in niti ne veš kako bi skrivalniško šel mimo nje. Poleg tega je demonska nakaza čisto preveč pozorna in vedno, ampak vedno ko boste stopili iz zaklona se bo obrnila proti vam. Prva takšna stopnja je naravnost živce parajoča zato sem od frustracij raje šprintal povsod ter poskusil doseči cilj pred svojim zasledovalcem.
Call of Cthulhu sledi pravilom namizne igre iz osemdesetih, zato je na nek način RPG in vsebuje nadgrajevalne sposobnosti. Med igranjem nabiramo izkušenjske točke (pozabite na stranske naloge), te pa lahko vlagamo v stvari kot so zaznavanje sledi, moč, odklepanje, medicina, znanje okultizma ter zmožnost sklepanja. Včasih te sposobnosti pridejo prav pri razkrivanju sledi ali pa v pogovorih, a roko na srce, bi bilo bolje, če jih sploh ne bi bilo. Nikoli se nisem počutil, da moram s pikami pametno razpolagati in čeprav se mi je parkrat sicer zgodilo, da denimo nisem razkril neke sledi ali pa bil zmožen odkleniti kakšne skrinje, si zaradi splošne nezanimivosti nravi igre nikoli nisem razbijal glave z mislijo: »hmmm, le kaj sem sedaj zamudil?«
Kar v bistvu najbolj zamerim naslovu je preprosto to, da sem od grozljivke naivno pričakoval, ne vem, mogoče grozljivost? Ampak razen enega »jump scarea«, nisem dobil niti enega srha po telesu, nervozen pred smrtjo pa sem samo zaradi tega, ker je včasih špil postavil nadzorno točko pred vmesno sekvenco in me je bilo v bistvu samo strah čakanja in vnovičnega gledanja slabo zgrajene animacije.
Call of Cthulhu me je tako precej razočaral saj se vidi, da so razvijalci v projekt vendarle vložili določen nivo truda ter da spoštujejo Lovecraftov svet a špil na koncu koncev preprosto ni ne zabaven, niti strašljiv, zraven pa vsebuje še nekaj bledih stopenj ter karakterje, za katere sem upal, da jih čimprej pohrusta kakšna morska nakaza. Škoda, morda me bo bolj očarala igra The Sinking City, ki izide naslednje leto.
