Slovenija ima talent je najbolj zlagana in “plastična” oddaja na slovenski televiziji

Včeraj se je zaključil veliki finale pevskega šova Slovenija ima talent in brez sramu lahko letošnjo sezono označim za najslabšo do sedaj.

Kaj je bil torej razlog, da sem vsako nedeljo ob osmih zvečer dobil neizmerne bolečine v trebuhu in hitro letel k WC školjki na svojo tradicionalno, driskalno odrešitev?

Sedma sezona tega »resničnostnega šova« je pokazala kar nekaj razpok v konceptu tosortne oddaje, predvsem pa se vidi, da je v Sloveniji počasi zmanjkalo talentov in da praskamo že po samem dnu za potencialnimi tekmovalci.

Predvsem pa je postalo močno očitno, da so se točke začele ponavljati. Torej, imamo pevce, akrobatske plesalce in… To je skoraj vse, s tem da noben od nastopajočih ni ravno odpihnil s svojim nastopom. Tudi najboljše točke so pri meni izzvale: »Ok, pač bi b’lo za neko ozadno muziko v najbližjem kafiču.«

A moja zamera ne leti ravno na nastopajoče, ampak na dejstvo, kako prekleto zlagana je celotna zadeva. Da, pljuval sem tudi po oddaji Bar, in čeprav se sami produkciji obeh oddaj niti približno ne moreta primerjati, je bil Bar vsaj resničen in ni bil zrežiran do zadnje podrobnosti.

Talenti so kupljena licenca, saj iste oddaje predvajajo v različnih državah, seveda vsaka vsebuje svoje tekmovalce. A že nekaj časa nazaj so na plano pricurljale podrobnosti, koliko točno so takšne oddaje sploh zlagane in zrežirane.

Na tovrstne oddaje se prijavi res ogromno ljudi, ampak ste morda vedeli, da pred glavno žirijo sploh ne pridejo vsi? Producenti namreč posebej izberejo, kdo točno bo napredoval pred glavno komisijo, ta pa v končni fazi nima besede niti pri tem, kdo bo šel naprej v finale. Vse je naprej dogovorjeno, seveda pa bomo pred kamerami videli samo najbolj talentirane ter največ debilov.

Slednjih nikoli ne zmanjka, če pa se slučajno zgodi pomanjkanje, producenti kar sami kontaktirajo največje netalentirance iz prejšnjih oddaj, ki bi znali nasmejati gledalce.

Za primer vzemimo fanta, ki sliši na ime Don Philip. Tip, ki je včasih pel s pevko Britney Spears, se je pojavil na oddaji X-factor in seveda je v režiji sedela ravno Britney.

Dobro, bi kdo rekel, naključje. A če pogledate spodnji posnetek, lahko vidite, da Don ni ravno stabilnega mentalnega zdravja. Vraga, glede na njegovo obnašanje bi lahko rekli, da je pred nastopom povohal kaj belega prahu, saj švica in dobesedno trza na odru. Zakaj se je torej prijavil na šov?

Hec je v tem, da se ni. Producenti oddaje so ga našli kar sami in glede na njegovo mentalno stanje, se jim je zdelo zabavno, da bi malce šokirali gledalce pred televizijskimi zasloni. Kakšne posledice je to pustilo na Donu, seveda ni pomembno, glavno, da je gledanost vsaj malce poskočila.

To ni osamljen primer. Oddaja Amerika išče talent je želela na vso moč spromovirati temnopolto pevko, ki se je borila z življenjskimi ovirami in je želela uspeti v petju. Čustvena zgodba, kajne?

Bi bila, če ne bi potem ugotovili, da gre pravzaprav za priznano nizozemsko pevko Glennis Grace in da je bila celotna ameriška žalostna zgodba zlagana.

Enaki zadevi smo bili priča tudi v slovenskih talentih. Se spomnite tistega starejšega gospoda, dolgih las, ki je neizmerno agitiral Čakarmiša?

Kakšno presenečenje, pojavil se je tudi letos, in stavim, da so ga povabili ravno producenti. Najbolj pa me je nasmejala »skrita kamera«, ko so tipa skrili v Brankov avto in je potem nenadoma presenetil programskega direktorja, ta pa je kar skočil od strahu. Itak, ker Branko sploh ni opazil kamere na armaturi, ki je posnela vso dogajanje.

V letošnji oddaji Slovenija ima talent so vsekakor prevladovale žalostne zgodbice naših talentov. Očitno se na takšne šove prijavljajo samo ljudje, ki imajo na plečih naložena največja bremena človeštva in jim je edina odrešitev petje.

Krokodilje solze tekmovalca in špilanje neke kvazi čustvene muzike v ozadju ni nič novega in osebno pri meni vse te solzave zgodbe ne zbudijo več nobenega čustvovanja, ampak bolj zavijanje z očmi. Pri enemu tipu sem naravnost bruhnil v smeh, saj mladi blonduljo ni imel pripravljene žalostne zgodbice, pa si je moral vseeno nekaj izmisliti.

Zato je začel nakladati, kako se že od mladosti ne najde in zato potuje po svetu in se išče. Star je, mislim, da še 17 let. Pri teh letih je bil že v Portugalski in ne vem kje še vse, sedaj je še na televiziji in si drzne jokati. Dej, resno, spizdi model.

Presežki v stilu »neverjetno«, »nekaj najboljšega«, »svetovni talent« in »feniks iz pepela« letijo kot za stavo in človek bi mislil, da je vsaka druga pevka Sia, tipi pa ponovno rojeni Freddyji Mercuriji. Po njihovem mnenju so vsi tekmovalci zmagovalci in nekaj najboljšega po namazanem kruhu, zato se čudim, kako za vraga za nobenega od njih, potem ko izpadejo, ne slišim dobesedno nikjer, niti po lokalni kafani, kaj šele na radiu. Še huje je, ker želijo žiranti vsakemu dopovedati, kako je “poseben” in neverjeten talent, in ko tekmovalec naleti poln samozaupanja na resnično življenje, mu le-to stisne kruti šamar, izbije mikrofon iz rok in ga nažene pometati smeti na pločnik.

Morda najbolj najedajoč vidik šova je sama žirija. Resno se sprašujem, kaj je točno njihov smisel in zakaj že vrsto let gledam ene in iste face. Če je izvirnosti zmanjkalo na odru, potem pod njim gledamo samo še napol zdolgočasena trupla, ki se vsake toliko nasmejejo in naložijo tone in tone hvale za praktično vsakega nastopajočega, ki zna vsaj malo odpreti usta.

In, oh, ti naši dragi žiranti.

Njihovo čelo predstavlja veleprezident Branko Čakarmiš, ki talente sodi od leta 1929, in je nekakšen poceni nadomestek Simona Cowella. Model naj bi bil »mr. Zajebani«, in čeprav je morda v preteklosti kazal neko strogost in preudarnost, je bil letos samo bleda kopija tega. Tip praktično samo kima ter se smeje in zdi se mi, kot da je tam samo zato, da folk še ve, kdo je sploh programski direktor POP TV-ja.

Poleg njega sedi žirantka, za katero ime sem se moral spraviti brskati po Wikipediju. Aha, Ana Klašnja, ženska, ki jo praktično vidimo samo v novi sezoni Slovenija ima talent in je človek, ki je praktično najbolj zlagan osebek na tv-ju.

Zdaj ne vem, ali se ženska pretvarja ali pa jo res navduši čisto vsaka stvar, ki jo zagleda pred sabo. Takšni ljudje, ki so vedno pozitivni, vedno nasmejani in vedno dobre volje, mi gredo neizmerno na k. Veste, zakaj? Ker ne kažejo svojega resničnega obraza, saj nihče ne more biti 24/7 nasmejan in dobre volje, če pa že je, ni nihče presenečen, ko ga najdejo pod mostom, obešenega na štrik. Dobro, razumem, to je televizija, ampak za božjo voljo, saj enkrat nekoga dobro skurcaj in pokaži svoj pravi obraz in si pridobi nekaj kredibilnosti!

Tretja žirantka sliši na ime Marjetka Vovk in slišim, da ona ter njen mož Raay rada slabim besedam medijev stisneta tožbo na sodišču. Zato naj na tem mestu povem, da proti Marjetki nimam absolutno nič. Dejstvo, da je šla tekmovati na X-factor in izpadla že v prvem krogu, sploh ne priča proti njenemu izjemnemu pevskemu talentu. Poleg tega se je odlično znašla na evrovizijskem tekmovanju, kjer je s svojim unikatnim slogom, ki je vseboval ogromne naglavne slušalke v kombinaciji z večerno obleko, vzbudil ogromno posnemovalcev. Hkrati je bila takrat odlična ideja, da v tekmovanju, ki ogromno stavi na ozadno koreografijo, vpelje samo eno »plesalko«, ki je v ozadju igrala na nevidno violino. Za konec moram pohvaliti še njen prisrčen smeh, ki gledalca sploh ne pripravi na živčno puljenje še zadnjih obstoječih trepalnic.

via GIPHY

Končajmo z Ladom Bizovičarjem, tip, ki sodeluje samo še v tujih licencah, kot so Slovenija ima talent, Avtokaraoke, Na žaru ter Zvezde plešejo, svojo zadnjo originalno idejo pa je imel verjetno v petem razredu osnovne šole pri pisanju domišljijskega spisa.

Roko na srce, sem do Lada morda malce preveč strog, saj je praktično edini, ki tej oddaji da vsaj malo življenja. Zna pokati šale, ki so včasih malce bedne, a znajo kar zažgati, zna pa tudi hoditi po previdni meji med neokusnim in okusnim humorjem, ki je za tak družinski šov tudi značilen. Samo želim si, da ga včasih ne bi tretirali kot klovna, saj je bila verjetno ravno ideja producentov, da mora vsakič na oder prikorakati z različno frizuro in samo čakal sem, da se bo enkrat pripeljal na monociklu, z rdečim nosom, medtem ko žonglira steklenice. No, vsaj Marjetki je bil vsakič smešen in kako sem srečen, da nikoli ni izostal njen prisrčen, galebji običajen smeh.

Veste, kdo je v oddaji zmagal? Sašo Stare. Tipu se sicer vidi, da se je prvič pojavil v resni vlogi voditelja tako velike produkcije, a vsaj njegov smeh je pristen, kar je dobrodošel piš svežega vetra, ki vsaj malce omili zlaganost in neiskrenost celotne oddaje, ki mestoma kar smrdi po plastiki.

In morda ne bi bil toliko krut do te oddaje, ampak glede na to, da se je finale odvil ravno pred božičem in glede na to, da smo Slovenci letos res veliko dali na darežljivost ter donacije, je grdo videti, da POP TV-ju za takšne zadeve preprosto dol visi. Mater, no, Avdič je lahko zmrzoval dva dni, zbral res ogromno denarja za družine v stiski, medtem ko Talenti, ki z vsakim klicem povlečejo dva evra, ves nabrani denar skrbno spravljajo pod žimnice, za nakup nove plastike v 2019.

In kaj še poreči o zmagovalcu? Nič, ker sem jo verjetno prvič in zadnjič videl, njeno ime pa bo samo en nov vnos v Wikipedija članku, ki pa se bo kmalu izgubil v zgodovini.