Ko sem se danes zjutraj zbudil, sem najprej storil stvar, ki jo naredi vsak normalen prebivalec naše ljube Zemlje: odprl socialne medije in pogledal, kaj vse sem zamudil med spanjem, Facebook pa me je še opozoril, da sem na današnji dan, pred osmimi leti, objavil sliko, ki se jo je danes sramujem.
Tipična izkušnja torej vsakega živečega a današnje jutro je bilo nekaj posebnega, saj je velika večina prijateljskih objav bila sovražno nastrojena proti tradicionalnemu tekmovanju EMA.
In če že njim ni bilo všeč, kako bo šele meni, človeku, ki ne mara oddaj tipa Bar ter Slovenija ima talent?
Zato sem si pripravil zajtrk in v pripravi za najhujše, namakal toast v liter domačega šnopca ter se psihološko pripravil na ogled oddaje EMA.
In končni vtisi? Moram reči, da dejansko zadeva spet ni tak smrdljiv kupček zažganih smeti, kakor bi lahko sklepal po vseh javnih linčanjih EME. Počasi, dragi bralec, spusti vile in pusti da ti svoje mnenje tudi razložim.
Torej, včeraj se je odvilo pevsko tekmovanje EMA 2019. To je dan, ko se tisoče Slovencev spomni, da v programski shemi dejansko obstaja televizijski kanal TV SLO 1 in da za prekleto zadevo tudi mesečno plačujemo zato si najprej poglejmo, kako je EMA 2019 izgledala iz produkcijskega stališča.
Moram reči, da ni bilo slabo.
Okrogel oder, okusno razpostavljeni zasloni ter zanimiv uvodni zaslon. Sicer sumim, da so poplesavajočega robotka sunili iz Unreal Engine trgovine a pustimo to ob strani.
Šov se začne in na oder stopijo plesalci, med katerimi najdemo tudi voditeljico. Ta je bila sicer ob koncu plesa ter kasnejšem govornem uvodu malce zadihana in punca se očitno ni mogla oddahniti skozi celotno oddajo, saj je bilo zajemanje sape med stavki malce moteče. Mi je pa bilo všeč, da je pred mikrofon stopil nekdo nov, saj nočem gledati vedno istih fac.
Potem je tu žirija, med katerimi najdemo lanskoletno zmagovalko Leo Sirk, katere se spomnimo po lanskoletnem zmagovalnem komadu “Hvala ne” in po ničemer drugem. Tu je še Darja Švajger, ki je očitno glasbeni ekspert, no vsaj vsi tako pravijo da je temu tako ter srbski skladatelj, čigar prisotnost mi je sicer malo smešna, glede na to, da se gre za slovensko tekmovanje. Še bolj hecno mi je, da so njegov govor prevajali, saj se gre za scenarij in če je že vse vnaprej predpripravljeno, bi lahko spočeli tudi podnapise, ne pa da se prevajalka nerodno trudi sproti prevesti njegove besede. Berem na Google, da je tip že petič v žiriji in morda, samo morda bi se med tem časom lahko naučil povedati te tri stavke tudi v slovenščini.
In nato nastopijo sami tekmovalci, glavna stvar tekmovanja.
Baje se jih je prijavilo 100 in na finalnem odru smo gledali izbrano deseterico. Priznam, nihče od njih me ni pretirano navdušil, saj gre bolj ali manj za komade, ki bi jih predvajal v zakotnih kotičkih lokalne gostilne in v bistvu sploh ne pogruntaš, da ti nekaj brenči v uho.
Kaj poreči o samih tekmovalcih?
Imeli smo pesem, kjer me je neka ženska močno obsojala, da zaradi tega ker sem iz mesta, nimam pojma o konjih. Potem sem gledal neko mlado izvedenko Big Foot Mame, tu pa so bili še neki metalci, kjer je bil komad res zanič in bi se mi pevec lahko odkupil vsaj z besnim vrtenjem levove grive, žal pa se je ponašal z gelom na laseh in mi je bila vzeto še to malo zadovoljstvo.
Potem nekaj komadov, ki bi jih sicer predvajal samo takrat, ko bi se peljal z avtom in mi ne bi lovila nobena druga postaja razen te, ki bi predvajali teh štiklcev. Aja, pa nek tip je bil v vijoličasti obleki in ob njegovem nastopu nisem točno vedel, ali poje pesem ali pa mi našteva seznam stvari, ki jih mora it jutri kupit v Mercator.
In potem imamo tu še finalista: Raiven ter Zala Kralj ter Gašper Šantl in ravno najboljša dvojica je popolno nasprotje.
Raiven se je odločila, da jo z vijaki pričvrstijo na mesto in njeno besedilo je sestavljeno iz: “na površju vse je mirno a v meni je kaos”. To je v bistvu to od besedila, če ne štejemo nerodnega rapanja, katerega bi se sramoval še Challe Salle. Koreografija je, kot rečeno stanje na mestu, razen ob refrenu “kaos”, kjer se je punca začela tipati, kot da po žepih išče telefon.
Medtem, ko je Krokar stavil na blišč, saj je nase nabral vsa ličila, ki so jih sploh imeli v zaodrju, sta Zala in Gašper šla v povsem drugo smer.
Za garderobo sta si namreč izbrala bež pižamo iz lokalnega Lidla in nastop je bil sestavljen v bistvu samo iz Zalinega petja, medtem ko je bil Gašper tam zato, da je občasno pritisnil na kak gumb, ji zasanjano gledal v oči ter se vsake toliko spomnil, da dejansko drži kitaro.
Deset tekmovalcev se je obrnilo kot bi mignil in levji delež, tega skoraj dve uri dolgega tekmovanja, je bilo glasovanja publike.
Zakaj za vraga mi RTV zaračunava glasovanje po 0,84 € za vsak glas medtem ko je praktično že celotni dogodek prišel iz mojih žepov, mi ni jasno. Da se ta, povsem nepotreben kanal, ni mogel izkazati vsaj tokrat ter častiti glasovanja ampak želi na suho nategniti še tistih nekaj ljudi, mi gre močno v nos. Očitno Miša Molk potrebuje sleherni dinar, da si še bolj zategne kožo in napihne žnablj.
In nato pridemo do vrhunca večera in meni osebno najboljšega dela: razglasitev zmagovalca.
Več kot očitno je žirija navijala za Raiven in njena pajdašinja Lea Sirk se je na odru ves čas muzala, češ: “mamo to”.
In potem šok, o moj Bog! Zmagal je par, čigar komad je tako zabaven za poslušati kot ena ura fizike na soboto v zatohli učilnici.
A izraz na obrazu Sirkove je bil ob razglasitvi preprosto neprecenljiv. Zadevo naj prosim nekdo spravi v gif obliko, saj bi ga rad predvajal znova in znova, poleg tega pa se je punca še dodatno zafrknila, ko je ob čestitki Raiven pozabila, da mikrofoni dejansko snemajo in ji je v uho zašepetala besede: “ne morem fakin verjet”.
In to je bilo to, 3/4 gledalcev je nato zaspalo, saj sta zmagovalca še enkrat zapela svojo pesem in EMA 2019 je prišla do zaključka.
Ob gledanju letošnjega tekmovanja sem prišel do ugotovitve, da so proizvajalci programa v resnih škripcih, to pa predvsem zato, ker se ne morejo zediniti kaj točno EMA je.
To tekmovanje gledajo vsi, tako starejša populacija kot tudi mlajša in vseh itak ne boš mogel zadovoljiti. Medtem ko prvi pričakujejo lepe popevke iz zlatih časov, želijo mlajši bolj energično muziko, kjer sta glas in koreografija isto pomembna.
A vse to ne pomeni nič in ne bo vredno piškavega oreha na glavnem odru v Tel Avivu, kjer že dolgo ne vlada več pevski talent ampak samo tisto, kar je trenutno vroča tema v socialnih krogih.
Samo poglejte si lansko pesem, katera je bila popularna točno en teden ali pa takrat, ko se je govorilo o transseksualcih in je zmagal/a tista bradata oseba. Njihovi komadi so samo obstranskega pomena, zmagoslavna pesem mora prikazati kako je Evropa napredna in strpna do vsakega.
Naša dva izvoljenca morda ne bosta prišla nikamor, tudi do finala ne. Ne govorim tega zaradi tega, da ne bi bila dobra, saj sta noro talentirana. Besedila z globino in odličen vokal ju zna visoko pripeljati, žal pa se Evrovizija poserje na talent, saj mu je veliko bolj pomembna politična korektnost ter sledenje trendom.
Ne gre se zato, da ne znata peti in morda bi kdo rekel, da nepremično stanje je malce drugačno od ustaljenih norm in zna kakemu glasovalcu dvigniti obrv. Navsezadnje je s podobnim nastopom zmagal Salvador Sobral in čeprav gre komu morda v nos, tip vsekakor poseduje neko karizmo, katera mu je pomagala do zmagovalnega odra. Žal pa je to bilo takrat in sedaj, v 2019, so za Evrovizijo pomembni drugi trendi.
Moje mnenje? Morali bi tvegati. V preteklosti smo sicer že imeli nastope, za katere sem menil, da dejansko imajo šanse za zmago ampak vedno krasimo dno lestvice.
Zato gremo vreči vse v popolnoma odbit nastop.
Med EMO 2019 je na oder stopil nek rapper, ki je v precej šaljivem tonu napovedoval, kaj vse se trenutno dogaja na odru in jaz bi dejansko poslal njega v Tel Aviv. Naj rapa v angleščini in nasmeje publiko. Naj zadaj plešejo “floss” ples iz Fortnita, ker je to zdaj popularno. Naj se zadaj tepejo ogromne injekcije ter starši, ki so proti cepljenju. In naj spremljevalni vokali ne pojejo, ker so preveč zaposleni z gledanjem v telefon, kot to pač počnejo milenijci.
Samo tako bomo lahko upravičili vsakoletno kupovanje letalskih kart in potovanja naših tekmovalcev, saj to nihanjem med “bi tvegali ampak ne preveč” je traparija in potrata denarja.
Ali pa pošljite drugo leto v zmagovalno državo mene. Obljubim, da vas na glavnem odru ne bom razočaral, saj me na njem sploh ne bo. Na odru bo postavljeno samo ogromno platno, na katerega bom projeciral svoj komad preko Twitcha, ta pa bo že vnaprej posnet, saj se bom jaz tačas zapravljal davkoplačevalski denar pri lokalnem kebabarju. Pa naj mi reče, da to ne bi nabralo nekaj točk za zmago!
