Recenzija - Metro Exodus – slastna izkušnja, zavita v tehnične težave

Recenzija - Metro Exodus – slastna izkušnja, zavita v tehnične težave

Ocena

Serija Metro mi je bila od nekdaj ljuba. Prva igra, Metro 2033, je izšla nekje v času, ko je post-apokaliptčni ruski pokrajini vladala STALKER franšiza in čeprav sta si naslova delila marsikakšno karakteristiko, sta se tudi močno razlikovala.

Metro ni nikoli stavil na bogat odprti svet ampak na bolj osredotočeno izkušnjo, kjer vas je namesto raziskovanja naprej gnala štorija, ta pa je bila spisana po knjižni predlogi pisatelja Dmitrij Gluhovskija.

STALKER serija je že dolgo časa mrtva zato smo vsi navdušenci sovjetske radiacije veliko več upov polagali na Metro Exodus, ki naj bi končno našo izkušnjo odpeljal v odprti svet.


Razvojna ekipa: 4A Games
Založnik: Deep Silver
Platforme:
PC, Xbox One, PS4
Datum izida: 15. 2. 2019
Cena: 49.99 € – EIGRE.SI


VIDEO OPIS


In tako smo končno dočakali Metro Exodus in sestradan sovjetskih dogodivščin, sem se novega dela presneto veselil. Preigral sem tudi prejšnja dva dela in čeprav mi je bila okvirna zgodba precej znana, si nikakor nisem mogel v spomin priklicati zaključka dvojke, podnaslovljene Last Light.

Exodus si ne daje preveč opravka, da bi vam razlagal dosedanjo štorijo ampak vas rukne kar v sredino avanture zato je novim igralcem priporočljivo, da si najprej ogledajo prvotni avanturi. Ne gre samo zato, da boste sploh vedeli, zakaj se točno gre, saj špil vsebuje ogromno referenc na prvi in drugi del in ob nepoznavanju boste ob njih samo debelo gledali.

Artyom je v tokratni izkušnji povsem nem, kar izpade precej čudno, saj vaši kompanjoni z vami neprestano kramljajo, mi pa jih samo tiho gledamo.

Kot veli tradicija, zopet nastopamo v škornjih pogumneža z imenom Artyom, ki leta in leta že prečesava podzemno železnico Moskve, v katerih se je skozi leta nabrala lepa skupinica preživelih.

Površje je zaradi nuklearnih bomb prepredeno z radiacijo in na zamrznjenih površinah ne boste našli drugega kot mutantske pošasti, ki so jim prebivalci podzemlja prav slasten zalogaj. A Artyom prisega, da je slišal radijski signal in da obstajajo še drugi preživeli, njegove sanje pa so živeti na površju.

Po spletu okoliščin se nato on, njegova izvoljenka Anna ter še četica izbrancev z vlakom odpravi iskati boljšo prihodnost in potovanje jih bo odpeljalo na lokacije, ki jih v Metro seriji še nismo videli.

Metro Exodus je tako vizualno ter igralno precej drugačen od predhodnikov.

Še vedno se bomo sicer sprehodili čez podzemne laboratorije, kjer vas v vsaki senci čaka večoka pošast. A glavnino vašega igralnega časa boste preživeli pod svobodnim soncem, na odprtih nivojih, ki kar kličejo po raziskovanju.

Čeprav je Exodus veliko bolj odprt, se ne gre za neko razširjenost, ki smo jih vajeni iz Ubisoftovih iger.

Gre za več različnih map, ki pa so glede na kilometrino veliko manjše od podobnih, odprto-svetnih izkušenj. To so še vedno stopnje, ki so sicer manj linearne a še vedno pazljivo sestavljene. Skoraj vsak nalet na pošastka se zdi skriptiran in vnaprej pripravljen in špil v bistvu ne vsebuje naokoli tavajočih frakcij ter mutantov, ki smo jih vajeni iz STALKER naslovov.

Skladno s tem pa so razvijalci lahko v okolja zapekli veliko več podrobnosti.

Metro Exodus je čudovit naslov in lep napovednik za naslednjo generacijo iger.

Vizualno je zato naslov prava poslastica in gre za grafično eno najbolj prepričljivih iger. Še posebej boste ponosni lastniki RTX grafičnih kartic, saj pri Exodusu za osvetljavo skrbi ray-tracing, ki je tu veliko bolj navdušujoč kot denimo pri Battlefield V. Špil sicer poseduje tudi tehnologijo DLSS, katera skrbi za glajenje robov a je žal zapečena polovičarsko in ob njenem vklopu gledamo v preveč zamegljeno sliko, zato jo je priporočljivo držati izklopljeno.

Med raziskovanjem se boste čudili nad izjemno detajlno okolico, ki je dejansko tako izrazita, da zna včasih že najedati. Neprestano se boste spotikali ob različne štrleče ovire v obliki podrtih ograj ali pa kamnov, katerih preprosto niste opazili, saj se celotna vizualna izkušnja preveč zlije skupaj.

Metro Exodus je tudi počasna igra. Pozabite na šviganje iz Far Cry naslovov, saj boste tu pazljivo prečkali kilometre odprtega sveta, naš junaček pa se ob šprintu hitro upeha. Prav tako ne smemo pozabiti na podrobne animacije, ki so zapečene v praktično vsako naše opravilo in znajo po svoji kvaliteti in izobilju spominjati že na tiste iz Red Dead Redemption 2. To zna biti odlična novica za vse tiste, ki uživate ob počasnem tempu a živce parajoče za manj potrpežljive, ki bi si želeli, da bi se Artyom vendarle že splazil skozi tisto odprtino, saj med plazenjem ne počnete drugega kot pa držite tipko W.

Ta pazljivost in počasnost je ključnega pomena tudi pri prečesavanju podrtij, saj jih boste morali redno pregledovati za redkimi surovinami.

Za razliko od prejšnjih delov, daje Exodus veliko več poudarka na preživetvene mehanike. Artyom sicer ne potrebuje hrane in pijače a potrebno bo poskrbeti za orožja in našo opremo.

Kovačenju opreme se boste znova in znova vračali, saj boste drugače v divjini hitro postali malica za črve.

Pokalice smrti niso ravno preveč raznovrstne a jih je moč bogato nadgraditi z dodatki kot je nov merek, kopito orožja ali pa z večjim seržerjem. Prav tako lahko nadgradimo našo masko, oklep ter električno opremo.

V divjini boste našli bolj malo končnih izdelkov zato boste te morali nakovačiti sami, na priročno razpostavljenih mizah. Te lahko najdemo med raziskovanjem okoliša ali pa se poslužimo tiste na naši domači bazi, katero nalogo je tokrat prevzela lokomotiva Aurora.

Na njih si tako pred odpravo ustvarimo paketke prve pomoči, strelivo ter nove filtre za gas masko. Prav tako je treba orožja in masko vzdrževati, saj prerada nase navlečejo umazanijo in posledično je naš arzenal manj učinkovit, med streljanjem pa se zna naš metek tudi zatakniti.

Za skrb naše opreme potrebujemo dve glavni surovini, ki sta kemikalije ter rezervni deli, vse to pa lahko naberemo v na pol zapuščenih zgradbah ali pa jih iztrgamo iz mrtvih prstov nasprotnikov.

  Igrajte Final Fantasy XIV brezplačno do 16. avgusta

Ti se pretirano ne raziskujejo od tistih iz naših prejšnjih avantur.

Kar se humanoidnih grdavžev tiče, bo velika večina njih sestavljena iz verskih fanatikov, ki so do tujcev nesprejemljivi. Njihova umetna pamet ni preveč bistroglava a vseeno je njihova municija precej učinkovita.

Na težjih stopnjah kot so Ranger in Ranger Hardcore je dovolj že en sam metek in že gremo lahko nalagat shranjeno pozicijo. Zato je bolj priporočljivo, da nasprotnike odstranjujemo iz zasede, pucanja taborišč banditov pa se raje lotimo ponoči, kjer nam v pomoč priskoči nova funkcija igre, preko katere lahko čas zavrtimo na dan ali noč.

Kakor nas noč skrije pa ima tudi svoje slabosti, saj bo vidljivost slabša, hkrati pa takrat na površje priplavajo raznorazni mutantski pošastki.

Boj z mutanti ni posebej zanimiv, je pa vsekakor vizualno impresiven.

Nekaj teh poznamo že iz prejšnjih iger, kot so ogromne, iznakažene hijene ali pa letajoči gargojli ter pajki, pridružijo pa se jim še morske pokveke ter nekakšna izvedenka zombijev. Spopadanje z njimi je precej manj zabavno kot pa s človeškimi nasprotniki, saj tu taktičnega skrivanja ni in šteje samo odprti boj, ki je sicer zadovoljiv, ni pa tako navdušujoč kot denimo v Doomu.

Pokalne zabave je vse prerado konec, saj moramo vseskozi prekleto paziti na vsak zapravljen metek in velikokrat se zgodi, da ob koncu spopada ostanemo praznih saržerjev in se moramo vračati kovačenju v bazo, ki je velikokrat daleč stran, “Quick Travel” sistema pa Metro ne pozna.

Glavno vodilo naše zabave je zagotovo zgodba ter močni karakterji.

Naša četica izbrancev sicer vsebuje precej slabo glasovno podajanje (angleška različica), kateremu ne pripomorejo lažni angleški naglasi ter obrazna animacija, ki je glede na izpiljenost tehničnega vidika Exodusa, precej zastarela.

Naša četica izbrancev je zanimiva in raznovrstna, zna pa obilje vmesnih sekvenc komu najedati.

Vseeno pa so liki všečni in za njihovo usodo mi med igranjem ni bilo vseeno. Družba je pisana in vsak vsebuje neke svoje značilnosti, preko katerih se vam bo priljubil ali pa ga boste zasovražili. Vaša dejanja skozi igro bodo na nek način tudi odločala o njihovi usodi, saj vam med igranjem včasih naložijo kakšno nalogo kot je denimo vrnitev izgubljene lutke prikupnemu otroku ali pa darilo v obliki kitare okorelemu veteranu. Prav tako posledice nosi vaše obnašanje, saj se bo špil odvil malce drugače, če denimo do vsakega nasprotnika pristopite morilsko, namesto da bi ga samo onesposobili.

Štorija je zanimiva in Metro se končno okoplje okovov podzemlja in zadiha s polnim pljuči. Potovanje je nevarno in Artyom in druščina se znajdejo v težkih položajih, pri katerih nestrpno pričakuješ, kaj bo njihov naslednji korak. Sicer je nekaj situacij takšnih, kjer že vnaprej lahko predvidevaš kaj se bo zgodilo a misterij neodkrite površine Rusije ter širšega sveta vas bosta gnala naprej do samega konca, ki vsebuje tudi najboljšo stopnjo.

Že dolgo časa velja pravilo, da Rusi sicer znajo delati odlične igre, ki pa so prepredene s hrošči in na žalost ni nič drugače tukaj.

Kot prvo je potrebno omeniti, da boste na PC-ju igro lahko poganjali samo preko Epic trgovine. To pomeni, da se lahko poslovite od dosežkov ter shranjevanja pozicij v oblaku, saj tega na tej platformi ni.

Prav tako ne priporočamo prevelikega testiranja na različnih platformah, saj ima Exodus zapečeno zaščito Denuvo, ta pa vas bo ob prevelikem spreminjanju konfiguracije preprosto zaklenila iz igre.

Lastnikom RTX grafičnih kartic (in tudi drugim, običajnim izvedenkam grafičnih rešitev) zato pred prvim zagonom igre priporočam nekaj predpriprav. Obvezno namestite najnovejše gonilnike, saj vas v nasprotnem primeru čakajo grafični artefakti. Če posedujete grafično kartico, ki omogoča ray tracing učinke, pa boste najprej primorani nadgraditi Windowse na oktobrsko posodobitev, saj vam drugače ne bo shranilo nastavljenih RTX možnosti v meniju!

Tehnične težave se tu ne končajo, saj špil kljub svoji lepoti ne vsebuje ravno bogato paleto nastavitev. Za vsako spremembo ločljivosti boste primorani v ponoven zagon igre, najedajoče pa je tudi dejstvo, da so nastavitve čisto preveč nametane vse povprek in je navigacija med njim čisto preveč težavna.

Hroščev je res ogromno in ko vaš nasprotnik nenadoma poleti, vas to povsem potegne iz igralne izkušnje.

Nismo še končali, saj igra vsebuje tudi lepo leglo hroščev, ki niso tisti mutantski, ki bi jih lahko odstranili z dobro odmerjenim strelom.

Da nasprotniki tekajo po zraku me sploh ni več presenečalo, se je pa tudi zgodilo, da so se vsi banditi v stopnji predali in spustili orožja, kar naj bi se zgodilo samo ko pobijaš celo četo in ostane samo še en vojak medtem ko so se tu kar naenkrat predali vsi, takoj ko je podlegel samo en njihov kompanjon.

Igralci pa se pritožujejo tudi na veliko večjimi hrošči, kjer si lahko ob posebnih priložnostih uničite vse shranjene pozicije in pomaga samo ponovni zagon celotnega poglavja, tako pa lahko izgubite ure in ure igranja.

Čez črto potegnjeno sem ob igranju Exodusa užival a ne tako, kot bi lahko. Tehnične težave so eno, dodaten minus pa doda Epic Games zaganjalnik, kateremu preprosto manjkajo vitalne funkcije.

Sama srž igre je zabavna čeprav mestoma prepočasna in vse novitete lepo dopolnijo serijo, ki se je morda v dvojki že malce upehala.

Vaša izvoljenka Anna je karakter, v katerega so razvijalci vložili največ truda. Prava punca za ožen’t in velikokrat spomni na Alyx iz igre Half-Life 2.

Čuti se, da je bila igra porinjena skozi vrata kaki mesec ali dva prezgodaj in v trenutnem stanju je zaradi nevarnih hroščev Metro Exodus precej nevaren nakup.

Sam sem se največjim problemom izognil in kot izkušen igralec ruskih proizvodov, se je moja igričarska potrpežljivost izplačala, tako v smislu samega igranja kot pri spopadanju s hrošči.

Če ste tak veteran kot jaz, se lahko brez problema spustite v to sovjetsko avanturo, v nasprotnem pa raje še malce počakajte, da se razkadi najhujša radiacija.

Serija Metro mi je bila od nekdaj ljuba. Prva igra, Metro 2033, je izšla nekje v času, ko je post-apokaliptčni ruski pokrajini vladala STALKER franšiza in čeprav sta si naslova delila marsikakšno karakteristiko, sta se tudi močno razlikovala.

Metro ni nikoli stavil na bogat odprti svet ampak na bolj osredotočeno izkušnjo, kjer vas je namesto raziskovanja naprej gnala štorija, ta pa je bila spisana po knjižni predlogi pisatelja Dmitrij Gluhovskija.

STALKER serija je že dolgo časa mrtva zato smo vsi navdušenci sovjetske radiacije veliko več upov polagali na Metro Exodus, ki naj bi končno našo izkušnjo odpeljal v odprti svet.


Razvojna ekipa: 4A Games
Založnik: Deep Silver
Platforme:
PC, Xbox One, PS4
Datum izida: 15. 2. 2019
Cena: 49.99 € – EIGRE.SI

  Raziskovalci na Japonskem razvili robotski rep, ki naj bi nam pomagal pri ravnotežju

VIDEO OPIS


In tako smo končno dočakali Metro Exodus in sestradan sovjetskih dogodivščin, sem se novega dela presneto veselil. Preigral sem tudi prejšnja dva dela in čeprav mi je bila okvirna zgodba precej znana, si nikakor nisem mogel v spomin priklicati zaključka dvojke, podnaslovljene Last Light.

Exodus si ne daje preveč opravka, da bi vam razlagal dosedanjo štorijo ampak vas rukne kar v sredino avanture zato je novim igralcem priporočljivo, da si najprej ogledajo prvotni avanturi. Ne gre samo zato, da boste sploh vedeli, zakaj se točno gre, saj špil vsebuje ogromno referenc na prvi in drugi del in ob nepoznavanju boste ob njih samo debelo gledali.

Artyom je v tokratni izkušnji povsem nem, kar izpade precej čudno, saj vaši kompanjoni z vami neprestano kramljajo, mi pa jih samo tiho gledamo.

Kot veli tradicija, zopet nastopamo v škornjih pogumneža z imenom Artyom, ki leta in leta že prečesava podzemno železnico Moskve, v katerih se je skozi leta nabrala lepa skupinica preživelih.

Površje je zaradi nuklearnih bomb prepredeno z radiacijo in na zamrznjenih površinah ne boste našli drugega kot mutantske pošasti, ki so jim prebivalci podzemlja prav slasten zalogaj. A Artyom prisega, da je slišal radijski signal in da obstajajo še drugi preživeli, njegove sanje pa so živeti na površju.

Po spletu okoliščin se nato on, njegova izvoljenka Anna ter še četica izbrancev z vlakom odpravi iskati boljšo prihodnost in potovanje jih bo odpeljalo na lokacije, ki jih v Metro seriji še nismo videli.

Metro Exodus je tako vizualno ter igralno precej drugačen od predhodnikov.

Še vedno se bomo sicer sprehodili čez podzemne laboratorije, kjer vas v vsaki senci čaka večoka pošast. A glavnino vašega igralnega časa boste preživeli pod svobodnim soncem, na odprtih nivojih, ki kar kličejo po raziskovanju.

Čeprav je Exodus veliko bolj odprt, se ne gre za neko razširjenost, ki smo jih vajeni iz Ubisoftovih iger.

Gre za več različnih map, ki pa so glede na kilometrino veliko manjše od podobnih, odprto-svetnih izkušenj. To so še vedno stopnje, ki so sicer manj linearne a še vedno pazljivo sestavljene. Skoraj vsak nalet na pošastka se zdi skriptiran in vnaprej pripravljen in špil v bistvu ne vsebuje naokoli tavajočih frakcij ter mutantov, ki smo jih vajeni iz STALKER naslovov.

Skladno s tem pa so razvijalci lahko v okolja zapekli veliko več podrobnosti.

Metro Exodus je čudovit naslov in lep napovednik za naslednjo generacijo iger.

Vizualno je zato naslov prava poslastica in gre za grafično eno najbolj prepričljivih iger. Še posebej boste ponosni lastniki RTX grafičnih kartic, saj pri Exodusu za osvetljavo skrbi ray-tracing, ki je tu veliko bolj navdušujoč kot denimo pri Battlefield V. Špil sicer poseduje tudi tehnologijo DLSS, katera skrbi za glajenje robov a je žal zapečena polovičarsko in ob njenem vklopu gledamo v preveč zamegljeno sliko, zato jo je priporočljivo držati izklopljeno.

Med raziskovanjem se boste čudili nad izjemno detajlno okolico, ki je dejansko tako izrazita, da zna včasih že najedati. Neprestano se boste spotikali ob različne štrleče ovire v obliki podrtih ograj ali pa kamnov, katerih preprosto niste opazili, saj se celotna vizualna izkušnja preveč zlije skupaj.

Metro Exodus je tudi počasna igra. Pozabite na šviganje iz Far Cry naslovov, saj boste tu pazljivo prečkali kilometre odprtega sveta, naš junaček pa se ob šprintu hitro upeha. Prav tako ne smemo pozabiti na podrobne animacije, ki so zapečene v praktično vsako naše opravilo in znajo po svoji kvaliteti in izobilju spominjati že na tiste iz Red Dead Redemption 2. To zna biti odlična novica za vse tiste, ki uživate ob počasnem tempu a živce parajoče za manj potrpežljive, ki bi si želeli, da bi se Artyom vendarle že splazil skozi tisto odprtino, saj med plazenjem ne počnete drugega kot pa držite tipko W.

Ta pazljivost in počasnost je ključnega pomena tudi pri prečesavanju podrtij, saj jih boste morali redno pregledovati za redkimi surovinami.

Za razliko od prejšnjih delov, daje Exodus veliko več poudarka na preživetvene mehanike. Artyom sicer ne potrebuje hrane in pijače a potrebno bo poskrbeti za orožja in našo opremo.

Kovačenju opreme se boste znova in znova vračali, saj boste drugače v divjini hitro postali malica za črve.

Pokalice smrti niso ravno preveč raznovrstne a jih je moč bogato nadgraditi z dodatki kot je nov merek, kopito orožja ali pa z večjim seržerjem. Prav tako lahko nadgradimo našo masko, oklep ter električno opremo.

V divjini boste našli bolj malo končnih izdelkov zato boste te morali nakovačiti sami, na priročno razpostavljenih mizah. Te lahko najdemo med raziskovanjem okoliša ali pa se poslužimo tiste na naši domači bazi, katero nalogo je tokrat prevzela lokomotiva Aurora.

Na njih si tako pred odpravo ustvarimo paketke prve pomoči, strelivo ter nove filtre za gas masko. Prav tako je treba orožja in masko vzdrževati, saj prerada nase navlečejo umazanijo in posledično je naš arzenal manj učinkovit, med streljanjem pa se zna naš metek tudi zatakniti.

Za skrb naše opreme potrebujemo dve glavni surovini, ki sta kemikalije ter rezervni deli, vse to pa lahko naberemo v na pol zapuščenih zgradbah ali pa jih iztrgamo iz mrtvih prstov nasprotnikov.

  Raziskovalci na Japonskem razvili robotski rep, ki naj bi nam pomagal pri ravnotežju

Ti se pretirano ne raziskujejo od tistih iz naših prejšnjih avantur.

Kar se humanoidnih grdavžev tiče, bo velika večina njih sestavljena iz verskih fanatikov, ki so do tujcev nesprejemljivi. Njihova umetna pamet ni preveč bistroglava a vseeno je njihova municija precej učinkovita.

Na težjih stopnjah kot so Ranger in Ranger Hardcore je dovolj že en sam metek in že gremo lahko nalagat shranjeno pozicijo. Zato je bolj priporočljivo, da nasprotnike odstranjujemo iz zasede, pucanja taborišč banditov pa se raje lotimo ponoči, kjer nam v pomoč priskoči nova funkcija igre, preko katere lahko čas zavrtimo na dan ali noč.

Kakor nas noč skrije pa ima tudi svoje slabosti, saj bo vidljivost slabša, hkrati pa takrat na površje priplavajo raznorazni mutantski pošastki.

Boj z mutanti ni posebej zanimiv, je pa vsekakor vizualno impresiven.

Nekaj teh poznamo že iz prejšnjih iger, kot so ogromne, iznakažene hijene ali pa letajoči gargojli ter pajki, pridružijo pa se jim še morske pokveke ter nekakšna izvedenka zombijev. Spopadanje z njimi je precej manj zabavno kot pa s človeškimi nasprotniki, saj tu taktičnega skrivanja ni in šteje samo odprti boj, ki je sicer zadovoljiv, ni pa tako navdušujoč kot denimo v Doomu.

Pokalne zabave je vse prerado konec, saj moramo vseskozi prekleto paziti na vsak zapravljen metek in velikokrat se zgodi, da ob koncu spopada ostanemo praznih saržerjev in se moramo vračati kovačenju v bazo, ki je velikokrat daleč stran, “Quick Travel” sistema pa Metro ne pozna.

Glavno vodilo naše zabave je zagotovo zgodba ter močni karakterji.

Naša četica izbrancev sicer vsebuje precej slabo glasovno podajanje (angleška različica), kateremu ne pripomorejo lažni angleški naglasi ter obrazna animacija, ki je glede na izpiljenost tehničnega vidika Exodusa, precej zastarela.

Naša četica izbrancev je zanimiva in raznovrstna, zna pa obilje vmesnih sekvenc komu najedati.

Vseeno pa so liki všečni in za njihovo usodo mi med igranjem ni bilo vseeno. Družba je pisana in vsak vsebuje neke svoje značilnosti, preko katerih se vam bo priljubil ali pa ga boste zasovražili. Vaša dejanja skozi igro bodo na nek način tudi odločala o njihovi usodi, saj vam med igranjem včasih naložijo kakšno nalogo kot je denimo vrnitev izgubljene lutke prikupnemu otroku ali pa darilo v obliki kitare okorelemu veteranu. Prav tako posledice nosi vaše obnašanje, saj se bo špil odvil malce drugače, če denimo do vsakega nasprotnika pristopite morilsko, namesto da bi ga samo onesposobili.

Štorija je zanimiva in Metro se končno okoplje okovov podzemlja in zadiha s polnim pljuči. Potovanje je nevarno in Artyom in druščina se znajdejo v težkih položajih, pri katerih nestrpno pričakuješ, kaj bo njihov naslednji korak. Sicer je nekaj situacij takšnih, kjer že vnaprej lahko predvidevaš kaj se bo zgodilo a misterij neodkrite površine Rusije ter širšega sveta vas bosta gnala naprej do samega konca, ki vsebuje tudi najboljšo stopnjo.

Že dolgo časa velja pravilo, da Rusi sicer znajo delati odlične igre, ki pa so prepredene s hrošči in na žalost ni nič drugače tukaj.

Kot prvo je potrebno omeniti, da boste na PC-ju igro lahko poganjali samo preko Epic trgovine. To pomeni, da se lahko poslovite od dosežkov ter shranjevanja pozicij v oblaku, saj tega na tej platformi ni.

Prav tako ne priporočamo prevelikega testiranja na različnih platformah, saj ima Exodus zapečeno zaščito Denuvo, ta pa vas bo ob prevelikem spreminjanju konfiguracije preprosto zaklenila iz igre.

Lastnikom RTX grafičnih kartic (in tudi drugim, običajnim izvedenkam grafičnih rešitev) zato pred prvim zagonom igre priporočam nekaj predpriprav. Obvezno namestite najnovejše gonilnike, saj vas v nasprotnem primeru čakajo grafični artefakti. Če posedujete grafično kartico, ki omogoča ray tracing učinke, pa boste najprej primorani nadgraditi Windowse na oktobrsko posodobitev, saj vam drugače ne bo shranilo nastavljenih RTX možnosti v meniju!

Tehnične težave se tu ne končajo, saj špil kljub svoji lepoti ne vsebuje ravno bogato paleto nastavitev. Za vsako spremembo ločljivosti boste primorani v ponoven zagon igre, najedajoče pa je tudi dejstvo, da so nastavitve čisto preveč nametane vse povprek in je navigacija med njim čisto preveč težavna.

Hroščev je res ogromno in ko vaš nasprotnik nenadoma poleti, vas to povsem potegne iz igralne izkušnje.

Nismo še končali, saj igra vsebuje tudi lepo leglo hroščev, ki niso tisti mutantski, ki bi jih lahko odstranili z dobro odmerjenim strelom.

Da nasprotniki tekajo po zraku me sploh ni več presenečalo, se je pa tudi zgodilo, da so se vsi banditi v stopnji predali in spustili orožja, kar naj bi se zgodilo samo ko pobijaš celo četo in ostane samo še en vojak medtem ko so se tu kar naenkrat predali vsi, takoj ko je podlegel samo en njihov kompanjon.

Igralci pa se pritožujejo tudi na veliko večjimi hrošči, kjer si lahko ob posebnih priložnostih uničite vse shranjene pozicije in pomaga samo ponovni zagon celotnega poglavja, tako pa lahko izgubite ure in ure igranja.

Čez črto potegnjeno sem ob igranju Exodusa užival a ne tako, kot bi lahko. Tehnične težave so eno, dodaten minus pa doda Epic Games zaganjalnik, kateremu preprosto manjkajo vitalne funkcije.

Sama srž igre je zabavna čeprav mestoma prepočasna in vse novitete lepo dopolnijo serijo, ki se je morda v dvojki že malce upehala.

Vaša izvoljenka Anna je karakter, v katerega so razvijalci vložili največ truda. Prava punca za ožen’t in velikokrat spomni na Alyx iz igre Half-Life 2.

Čuti se, da je bila igra porinjena skozi vrata kaki mesec ali dva prezgodaj in v trenutnem stanju je zaradi nevarnih hroščev Metro Exodus precej nevaren nakup.

Sam sem se največjim problemom izognil in kot izkušen igralec ruskih proizvodov, se je moja igričarska potrpežljivost izplačala, tako v smislu samega igranja kot pri spopadanju s hrošči.

Če ste tak veteran kot jaz, se lahko brez problema spustite v to sovjetsko avanturo, v nasprotnem pa raje še malce počakajte, da se razkadi najhujša radiacija.

Metro Exodus je sicer vrhunski naslov, težave pa mu delajo tehnične težave, ki ga na žalost prikrajšajo tiste res najvišje ocene.
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.