Creepy Road je produkt ruskega neodvisnega razvijalca, ki sledi klasičnemu a že nekoliko pozabljenemu žanru teci in streljaj »run and gun«. Le ta je zaznamoval arkade 80. in 90. let in se v srca igračarjev najbolj zasidral z Metal Slugom, ki je izhajal med leti 1996 in 2009. Na obuditev ni bilo treba čakati dolgo, saj sta leta 2015 in 2018 izšla dobra naslednika zgoraj omenjene igre, Guns Gore and Cannoli 1 in 2. Pa se lahko Creepy Road kosa s temi naslovi ?
Razvojna ekipa: Groovy Milk
Založnik: Groovy Milk, GrabTheGames
Platforme: PC
Datum izida: 191.05. 2018
Cena: 9.99 €
Zvrst: “Run&Gun” platformščina
Vozač Flint
Skozi risano pustolovščino spremljamo Flinta Truckerja, avtoprevoznika, ki se po opravljenem delu vrača domov v objem ljubezni svojega življenja Angelini. Kar naenkrat mu pot prekriža pobesneli cirkuški medved in Flint trešči svoj tovornjak v obcestni jarek. Flint ne okleva in si z široko paleto orožji utira pot proti svojemu cilju.
Čeprav bi prav lahko od takega žanra pričakovali, da zgodbe enostavno ni oziroma je površinska, pa v tej luštni risani pripovedki temu ni tako. Po nekaj stopnjah se tančica skrivnosti začne razgrinjati in kmalu postane jasno, kaj se je v mestu zares zgodilo, da so vsi podivjali. Kaj se je zares zgodilo naj ostane skrivnost za vse nadobudne ljubitelje run and gun žanra, ki se bodo v igri preizkusili sami.
Teater mutantov
Značilnost run and gun naslovov je, da nasprotniki prihajajo iz vseh strani. Levo, desno ali pa iz neba. K akciji dodajo številni raznoliki liki, ki od stopnje do stopnje stopnjujejo svojo nevarnost. In tukaj Rusi niso razočarali. Od medvedov, zajčkov, prašičev, rib mečaric, zombie redneckov, norih krav in mnogih drugih živalskih in človeških zombi sprehajalcev.
Ob široki paleti mutantov so tukaj še različna okolja skozi katera gremo. Od močvirja s strupeno kislino, do kmetije preko mesta in podzemlja ter mnogih drugih se Flint prebija z arzenalom orožja, katero nasprotnike dobesedno odpihne. Na vsaki stopnji začenši s pištolo, se boj kmalu nadaljuje z šrotarico, granatami in molotovkami ter kopico smešnega orožja, ki naravnost popestri že tako bojevito ozračje. Raketomet, plameno-met, gumijasta rokavica, ki nasprotnika nokavtira ali pa se poslužimo hipnotične puške, ki nasprotnika spremeni v iztrebek.
Čeprav je to žanr iger, pri katerem je vse mogoče in ovire preskakujemo kot najbolj izurjeni gimnastičarji, pa je recimo za primer strojnica tako težka, da se z uporabo te le stežka premikamo. Ta majhen detajl nam da vedeti, da kljub neustrašnosti nimamo nadnaravnih moči, klasični »health bar« pa se ponovno napolni le, če pojemo slasten burger.
Indie zelenec nad pričakovanji
Indie razvijalci so znani po tem, da si povečini zaradi svoje neodvisnosti od začetka ne lastijo zajetnih kupov denarja. Eden izmed takih je tudi Groovy Milk studio, ki je bil osnovan lansko leto v prestolnici Rusije in njihov prvi projekt je prav Creepy Road, ki ga recenziramo.
Avdio vizualno je studijo delo opravil vrhunsko. Od široke palete barv, uporabljene pri izdelavi širokega nabora karakterjev, orožja in scenografije ter pristnih avdio vložkov, ki popestrijo dogajanje. Pozitivno me je presenetila tudi sama naracija, ki ni klasično podnaslovljena ampak se tekst izpisuje v oblačkih, kar daje igri stripovski učinek. Rokovska zvrst glasbe pa nas napolni z adrenalinom, da sovražnike z lahkoto pokosimo.
Ponavljajoče se »nevarno območje«
Hvalisanje igre se na tem mestu konča in potrebno je prekomentirati tudi stvari, ki v igri niso rožnate. Vsaka stopnja v igri dogajanje dodatno oteži s tako imenovanimi nevarnimi območji »danger zone«.Znajdemo se na sredini območja, pri čemer v pomoč dobimo hamburger, da si povrnemo moči ter dodatno orožje, saj bodo od tu naprej stvari postale zelo razburljive. Sovražniki neusmiljeno prihajajo iz leve proti desni ali pa obratno, da je stvar še otežena pa iz neba padajo ribe mečarice ali pa kamikaze pande.
Čeprav igra z temi območji dodaja adrenalin, kjer streljačina postane še zanimivejša, se ta območja ponavljajo venomer in neenakomerno nad nas pošiljajo sovražnike. Tako sem bil naprimer že na drugi stopnji obdan z množico mutantov, ki so se kar valili proti meni in glede na to, da se na tej stopnji človek še uči mehanizma igre sem zaradi tega parkrat umrl. Sledilo je prebijanje skozi različne scenarije in nekje na sredini pete ali šeste stopnje so se mutanti le počasi valili proti meni. Tako počasi, da sem se zraven začel že prav dolgočasiti.
Dolgočasni šefi
Ko si pot skozi stopnje priborimo z tekom in streljanjem na vsake toliko časa sledi šefovski obračun. Tu nas čakajo ob prvi misli nepremagljivi šefi a ena stvar kaj kmalu postane jasna. Šefi niso tako nepremagljivi, kot smo sprva domnevali. Ko odkrijemo njihovo šibko točko in verjemite mi, ni jo težko odkriti, samo klestimo po njej in nasprotnik bo premagan brez, da bi nam zadal kakršen koli udarec.
Ko se znajdemo pri šefih na zaprtem območju glasba igra ključno vlogo, saj poudari intenziteto dogajanja. A kljub temu pretepanje s šefi ne doda k vrednosti, saj je mehanizem šefa po dveh korakih predvidljiv in venomer ponavlja iste gibe brez sprememb, kar na koncu izpade kot, da se je igra zaskočila.
Razsodba
(+) Igra ruskega indie razvijalca Groovy Milk je zanimiva 2D Run and Gun popestritev za vse navdušence nad tem žanrom. Glede na to, da gre za njihov prvi projekt je bilo delo zelo dobro opravljeno.
(+) Risana grafika široke palete barv ter rokovska glasba in govor lepo povzamejo dobro narejene avdio vizualne učinke.
(+) Napeta streljačina je dovolj težka, da bomo z igro uživali ure in ure in jo po koncu preigrali še na drugih možnih težavnostih.
(-) Prevečkrat ponavljajoča območja nevarnosti in njihova skakajoča težavnost, ki se neenakomerno povečuje in zmanjšuje skozi stopnje.
(-) Povsem neuporabne šefovske stopnje. Njihova neumna umetna inteligenca stopnje spremeni iz zanimive v dolgočasno par-minutno borbo malega Flinta proti na oko nepremagljivim velikanom, kar pa se izkaže za mačji zalogaj ob njihovi slabi odzivnosti.
