Dark, serija, ki je ne gledaš temveč razrešiš

V času, ko se svet spopada s pandemijo in se izidi prihajajočih filmov vse bolj zamikajo, Netflix nadaljuje svojo zgodbo o uspehu. Pretočni servis kot večina spletnih prodajaln beleži rekordne številke in tedensko dodaja nove vsebine.

Ob ogledu mističnih plakatov, ki naj bi pritegnili k ogledu, so mi misli nehote zdrsnile na Jacoba in Wilhelma Grimm. Še danes bi se brezskrben potikal po spokojnih okoliških gozdovih in preplezal vsako jamo, a se je v med-časju nekaj pripetilo.

Čeravno je serija Dark debitirala že v letu 2017 in so mi jo cehovskimi kolegi priporočali že od pamtiveka, sem ji svojo pozornost namenil šele proti koncu 2020, ko se je tudi zaključila s 3. sezono. Sneguljčica, saj veš, tista iz Sneguljčice in sedmih palčkov … hmm, če bolje premislim, bi bil v tem primeru naslov Osem palčkov primernejši 🙂 … mi je priporočila to nemško produkcijo z, za evropske razmere, bajnim proračunom. Dejansko jo 18 milijonov evrov po vrednosti postavi zgolj za, še razsipnejši, Babylon Berlin.

Po drugi strani bi se Dark bolj podala pripoved o Janku in Metki, ki tokrat ne zaideta v gozdu, marveč v prostoru in času.

Vsaka zgodba ima svoj izvor

Serija Dark ima kompleksno zasnovo, kar je popolno nasprotje Grimmovih pravljic. Prepleteno zgodbo o Jonasu in Marthi, dveh izbrancih, ali če nekoliko parafraziram, princu in princeski: “You and I are made for each other, never believe anything else.” V svetu, ki njuni združitvi ni naklonjen, saj veljata za napako v celotni iluziji.

Tako ni nič čudnega, da smo z Dark dobili eno najboljših nemških serij do sedaj. Spočetka je bila zaradi najstniškega pridiha oklicana za nemško različico Stranger Things, osebno pa so mi ob gledanju misli hitro splavale na serijo 12 Monkeys, spin-off kultnega filma Bruce Willisa iz 1995. Ne glede na to, kako se trudiš spremeniti preteklost, usoda ubere svojo pot.

Okej, zavedaj se, da ne gre za eno izmed lahkotnejših serij, ki jim ni potrebno nameniti več kot kanček pozornosti, ob počasnem srebanju jutranje kave in dnevnem časopisju v naročju. Iz epizode v epizodo se celotna dinamika vse bolj zapleta. Na to namigne že uvoden kader, kjer zid zaseda množica, med seboj prepredenih slik. Gre za opozorilo in obljubo: “This rabbit hole goes deep.”

Vendar tukaj nekoliko odstopi od večine. Da jo sploh lahko razumeš, moraš koščke sestavljenke sproti sestavljati skupaj, drugače se prej ali slej izgubiš v časovnem kaosu. Za razliko od Westworld, se ne poslužuje zavajanja s teorijami zarote, ki služijo lažnemu zakritju pošasti, ki tiči na koncu knjige. Dark želi, da gledalec skrivnost razreši sam. To počne s postopnimi, dobro tempiranimi razkritji, ob povezavi katerih te preveva občutek zadovoljstva.

K temu znatno prispevajo neprestani skoki med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo. Nemalokrat se v kadru hkrati pojavita isti osebi iz različnih časovnic in se pri tem sprašujejo o lastni razsodnosti. Pri tem ne skriva vidnega vpliva Davida Lyncha in Davida Fincherja, vendar tokrat v nekoliko manj absurdni, germansko zadržani, izdaji.

Žalost je mogočno čustvo

Seriji ime še kako priteče. 26 delov trajajoče potovanje je prikazano skozi prizmo pustih soban, zatemnjenih garaž, temačnih gozdov in senčnih jamskih blodnjakov. V bolehno zastali svetlobi, kjer na dušo leže težak kamen in je etični propad sveta, razviden že iz kadrov samih. Vse dodatne besede so odveč. Kar zna evropska kinematografija prikazati na nebeseden način, mora ameriška pojasnjevati preko dialogov.

Srhljivost ni prikazana samo atmosferično, temveč je tudi fizična. Otopelost in hladne barve je mogoče občutiti preko malega zaslona, ob zlovešči temačnosti, ki je legla na mesto Winden. Moralni razkroj kjer je kraj kot v Twin Peaks poln varajočih parov, zloveščih skrivnosti, grotesknih umorov in mrtvih ptic, ki dežujejo z neba.

Serija se po mračnem vzdušju lahko kosa z zgodnjimi filmi Davida Fincherja in ravno tako skriva enako mero nerazložljive teže, ki postopoma iz prostora izsesa vso srečo. Velik faktor odigra ambient. To najbolj zadane ob ogledu pozno zvečer, ko se ugasnejo luči in te iz strani oblije črnina. Kot zgodbe o duhovih ob tlečem tabornem ognju, s postopoma izginjajočo pokrajino, kamor polagoma leže tema.

V spominu mi je ostal odgovor režiserja Melvina Van Peeblesa, ki ga je pred leti delil z novinarko NYT: “Music or sound in a film is a character, as important as any other character.” Tudi še tako premišljeni kadri in post-produkcija ne moreta nadomestiti atmosfere, ki jo ustvari ujemajoča glasba. Omogoča poigravanje z našim razpoloženjem in pričara dramatičnost dram, srhljivost grozljivk in potrebno tesnobo v Dark. S svojo umirjenostjo in skrivnostnostjo še posebej poudari melanholično vzdušje mesteca.

Vznemirljiv razčefuk mozga

Čeravno Netflix, gigant pretočnih vsebin, te nudi že vrsto let, je Dark začuda šele prva pristna nemška serija, producirana z njihove strani. Več kot opazen je trend tujejezičnih serij, s katerimi se je velikan namenil zakoreniniti tudi zunaj domačega ognjišča, saj se jih je od 2015 zvrstilo kar nekaj, od španske Club de Cuervos, portugalske 3% do italijanske Suburra: Blood on Rome in norveške Ragnarok.

Nalogo so zaupali izkušenemu režiserju Baronu bo Odarju in scenaristki Jantje Frieseni, ki sta že sodelovala v dobro sprejetemu celovečercu Kein System ist sicher (Who Am I), iz 2015. Če si film o mladem računalniškem črvičku in hekerski skupini že videl, boš opazil mnogo estetskih podobnosti tudi v Dark. Odar obožuje ročno čarovnijo (Mikkel) in izstopajoče podobe (rumena palerina), ki jih obdaja nevpadljiva sivina.

Pripoved se snuje počasi, kar je konec koncev ena izmed osrednjih prednosti zgodbeno gnanih serij. Čeprav Dark ni serija, kjer bi v ospredje postavila fantastično zgodbo. Bolj kot s tem, se ukvarja z grajenjem neprestane napetosti in želje po naslednjem razkritju. V tem času tako vzpostavi čustveno prepletenost ljudi v mestu in njihovo reakcijo na klopčič izkrivljenosti, ki se le stežka odvija.

S tega vidika je izjemno podobna 30 let stari stvaritvi Davida Lyncha in Marka Frosta – Twin Peaks, le, da tokrat namesto žage v ospredje stopi jedrska elektrarna. Na čase deluje zmedeno in bizarno, ampak vsake toliko vse poveže v smiselno celoto (če si pozoren). Dark kot Twin Peaks ne govori zgolj o zanikrnih umorih, temveč o običajni skupnosti ljudi, njihovih težavah ter prepletenostjo med preteklostjo in prihodnostjo.

Za vsem skupaj stoji idilična ideja, ki prikaže paradoks potovanja v času: “What if everything that came from the past was influenced by the future?” Seveda se koncept razlikuje in ima v Dark drugačne zakonitosti kot recimo bolj priljudni Dr. Who. Dejansko je tukaj potovanje omejeno na 33 letne cikle. Izbira številke ni popolnoma naključna. Gre za obdobje, v katerem se lunin in sončni cikel ponovno poravnata. Takrat se aktivira črvina, skozi katero lahko od letnice prišteješ ali odšteješ ravno toliko let.

Gledalec v Dark najde kar nekaj namigov. Leta 1986 na travniku sočasno umre 33 ovac, veterinar citira Marka 13:33 “Pazite, bedite in molite, kajti ne veste, kdaj je ta čas.”

Tudi H.G. Tannhause pojasni, da je Jezus napravil 33 čudežev. Tukaj je še naveza na Božansko komedijo, kjer je izmed 100 spevov, tako Peklu kot Vicam in Nebesom odmerjenih po 33. Konec koncev 33 predstavlja tudi število let, ki naj bi jih pred smrtjo dočakal tudi sam Jezus.

Ponovno se prestaviva v izmišljeno nemško mestece Winden, žalosten in trohnoben kraj, kjer je pred, najbrž uganeš, 33. leti izginil Mads Nielsen. No, v 2019 se Deja Vu ponovi, le, da se tokrat v zemljo ugrezneta Erik Obendorf in Mikkel Nielsen. Zlasti izginotje slednjega v pogon požene kolesje serije. Gradi na postopnem naraščanju napetosti iz epizode v epizodo, z vrhunci, postavljenimi na njihov samcat konec. Serija namreč pretirano ne hiti, ampak si za dobro tempirano razkrivanje vzame čas.

Mnogokrat te bo preplavil občutek, da si koncept doumel, ko se pojavi naslednji, še zapletenejši in bolj enigmatičen od predhodnega. Veliko je altruizma, kjer se vsakdo ukvarja izključno s svojimi težavami in je pri tem nedojemljiv za vse ostalo. Kot je za mala mesteca značilno, prebivalci drug do drugega gojijo zamere, ki se vlečejo iz preteklosti in v prihodnost.

Po svoje ironično. V kraju, kjer večjih neznank naj ne bi bilo, skrivnosti dolga leta ostanejo skrite in na plano prilezejo šele ob katastrofi, v prvi vrsti pa so povod zanjo. Še posebej je izkazana ujetost lastnega značaja in ponazoritev omejitev, zaradi katerih gordijskega vozla nikakor ne uspejo presekati. Prav zanimivo je opazovati ambientne nesmisle, npr. neprestano deževje, kjer nihče ne uporablja dežnikov. S tem se še dodatno podkrepi čustvena stiska in dekadenca prebivalcev.

Konec iluzije, pričetek stvarnosti

1986. Leto, ki je bilo usodno za Černobil in je zarisalo začetek konca SSSR je v Windnu omogočila potovanje v času. Pojavi se svojevrsten paradoks. Čeprav želijo protagonisti spremeniti preteklost, se cikel, kljub vsem naporom, vedno znova zaključi z uničujočo katastrofo. Proti koncu se prične sprožati zanimivo vprašanje in sicer, kaj bolj zaznamuje človekovo ravnanje? Okolje ali značaj?

No, preden popolnoma zaključiva ne morem niti mimo igralske zasedbe (hvala Sara), ki svoje delo opravi odlično. Vendarle moraš vedeti, da gre za izkušeno ekipo, ki je ljubiteljem nemške filmografije dobro poznana.

Vseskozi so snovalci dajali občutek, da so vse niti spravljene v varno zavetje njihovih dlani. Na 28 urnem potovanju so v meni zbudili razumno pričakovanje, da bom z vztrajnostjo pridobil odgovore na zastavljene zaplete. Ampak teh odgovorov nisem prejel do zadnje epizode in kar je najhuje, le ti so bili slabotni in razočarajoči.

Sem ravnokar porabil dan svojega življenja in dovolil snovalcem, da me popeljejo na čudovito, a skrivnostno pot, kjer sem na koncu nagrajen z bizarnim ne-prefinjenim zaključkom? Je bil scenarij zasnovan tako že na samem začetku? Ali so se v nebroj niti in vozličkov ujeli zgolj snovalci sami?

Pa vse to pomeni, da je 3. sezona slaba? Nikakor, še vedno je kakovostna in gledljiva, čeravno na momente njen temen oklep izgubi na lesku in se raven glukoze nevarno dvigne.

Zmotilo me je, da se osredotoči samo na peščico likov in druge nemarno zanemari. Mnogo ugank in zapletov je ostalo nerazrešenih. Po svoje smo gledalci pričakovali večjo metafizično spremembo, bitje neizmernega znanja in moči, ki nam bi podalo vse odgovore, a na koncu vse izpade sila preprosto. Naša vloga v tem svetu je zanemarljiva in čeravno sami nimamo moči, da bi svet spremenili, smo še zmerom odgovorni za svoja dejanja. Dark nedvomno eno zadevo naredi odlično. Kaznuje nas, ker živimo v prepričanju, da imamo nad usodo več nadzora, kot ga imamo v resnici: “Mirror, mirror on the wall, who’s the fairest of them all?”

Vaša reakcija na recenzijo?

Davorin
Zaposleno bitje, ki v zadnjem času le stežka najde čas za eno izmed njegovih večjih ljubezni, pisanje. Sicer zagrizen športaš in navdušen tehnofil. Kontakt: [email protected]

Povzetek ocene

Zgodba o fantu, ki je oblekel rumeno palerino in želel spremeniti svet, a ga pri tem vedno znova uničil. Odlična mešanica drame in trilerja, v kateri dežniki ne obstajajo. Sčasoma postaja vse bolj kompleksna in na koncu navadni možgani vsega preprosto ne morejo več povezati. Serija, s katero si je vredno krajšati zimske večere.

Sveže recenzije

2 KOMENTARJI

  1. Odlična serija in top igra, zapletena pa tako, da tudi v dialogih akterji vsakič ponovijo vprašanje, da dobimo tudi mi, gledalci, bolj jasen odgovor. Tretja sezona se v razpletanju se bolj zavija v klobcic, zato je bil res potreben rez in dokaj enostavna razresitev.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!