Verjetno nisem edini, ki še zmerom gojim sladko nostalgijo do dobrih starih dni, ko smo pred televizijskim sprejemnikom vsakodnevno radostno spremljali dogodivščine Jaka Racmana, Miki Miške, strica Skopušnika in njihovih premnogih risankastih prijateljev. S popularizacijo in lažjo dostopnostjo medmrežja ni nobeno čudo, da je kmalu nastalo precej iger okoli teh popularnih risankastih junakov, a večinoma je žal šlo za brskalniški šrot. S ponavljajočim se igranjem in “kazino učinkom” je bil namenjen predvsem kratenju časa majhnih otrok, medtem, ko ga med resne igre nikakor ne bi morali uvrstiti. Seveda se je tu in tam našel tudi kakšen obširnejši projekt, a le enemu je resnično uspelo ujeti celoten šarm Disney-a.
Vse se je pričelo v 2002, ko je Square Enix v kolaboraciji z gigantom Disney izdal risankasti akcijski RPG Kingdom Hearts. V njem je svet risank združil z lastno Final Fantazy franšizo. Kombinacija, ki je ne bi uganil v 100 poizkusih, a glede na fantastičen odziv so se vodje projekta lahko zgolj veselo trepljali po ramenih. Šlo je za izjemen uspeh, ki je močno zaznamoval igričarsko sceno prejšnjega desetletja, zato seveda naslednik ni bil daleč stran. Tri leta kasneje se je tako dogodivščina nadaljevala z drugim delom. A le redkokdo se je takrat dejansko zavedal, kako dolgo bodo novi in stari oboževalci od takrat morali počakati na polnopravno nadaljevanje.
Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PS4, XOne
Datum izida: 25.1.2019
Cena: 69.99€
Zvrst: Akcijski RPG
Video opis
Bilo je bilo in tako bo ostalo
Vsako čakanje se enkrat konča. Za Kingdom Hearts je usoda hotela, da se to zgodi januarja letos, saj je zima s sabo prinesla tudi Kingdom Hearts III. Štorialno pripoved nadaljuje tam, kjer je zgodbeno nit opustil Kingdom Hearts 3D: Dream Drop Distance. Naš stereotipen anime junak Sora je izgubil vso moč in sposobnostno brihtnost, pridobljeno med mnogimi urami tepežkanja sovražnikov v prejšnjih delih. Tako se s pomočjo zvestih Disney spremljevalcev Pepeta in Donalda odpravi na novo dogodivščino s ciljem obuditve pozabljenih veščin in vnovičnega brcanje že rdeče zadnjice zlobca Xehanorta v ultimativni bitki med silami svetlobe in teme.
Totalna narativa je bila razpotegnjena čez dobrih petnajst naslovov, zato ne gre za nobeno presenečenje, da vsak novinec ne bo znal razbrati ne repa, ne glave. Brez občutka za okoliško dogajanje bodo vsi začetniki le s težavo spoznali povezavo med premnogimi liki. Zato se ne počuti krivega, če boš v dolgih vmesnih sekvencah nemalokrat izpustil kakšen zeh ali dva. Igra se sicer potrudi, da bi ti vsaj v osnovi prikazala medsebojne odnose, a kot nekdo, ki je pred Kingdom Hearts III igral zgolj eno Kingdom Hearts igro na sedaj že starodavni PSP konzoli, se je moja zmeda enačila s to brezglave kokoške.
Če damo zgodbo na stran osrčje igre predstavljajo prijateljstvo, boj za srčnost, lastna načela ter ostale značilnosti tipičnih Disney risank. Sicer precej umetno dostavljen govor poskrbi, da se premnoge cinematične sekvence počutijo nenaravno in umetno, kot da bi šlo nekaj po zlu med prevajanjem v angleščino in so bili določeni del naravne komunikacije odrezani. Liki govorijo abruptno in s stalnimi predahi, pisanje je skoraj na ravni nove sezone Doctor Who in animacije sestojijo iz par poz ter zelo osnovne obrazne mimike.
V popotnem pohajkovanju s ciljem najdbe izgubljenih moči naš neposrečen trio s podporno ekipo raziskuje Pixar in Disney svetove, med katerimi potuješ v tako imenovani “Gummi ladji”, vesoljskemu plovilu s sposobnostjo medzvezdnega potovanja po globinah vesolja, ki povezuje razne svetove.
Vesoljsko potovanje predstavlja najosnovnejši in najdolgočasnejši del igre, saj se počuti zgolj kot našminkan nalagalni zaslon, z občasnim streljanjem sovražnikov v ločenih tračniških sekvencah, kjer zgolj držiš gumb za strel in skušaš doseči čim več točk. Tudi razne nadgradnje in opcije prilagajanja ladje celotnega mehaničnega dela ne odrešijo medlosti in brezpomenskosti. Večino časa sem tako zgolj priprl oči in skušal priti od točke A do točke B karseda hitro, brez da bi ob tem izgubil vso dobro voljo.
Ključ do prijateljstva
A na srečo istega ne moremo reči za preostanek igre, kjer se z druščino vživljaš v različne vsem dobro znane risankaste postavitve. Vsak svet je vizualno svojevrstno prekrasen, istočasno pa se razlikujejo tudi mehanično in po vrstah sovražnikov. Od grškega Olimpusa, kjer s Herkulom skušaš preprečiti nov plan srboritega Boga podzemlja pa do Zlatolaske, Ledenega kraljestva ter premnogih drugih popularnih svetov, ki kot risankaste alternative vsebujejo zvrhano čašo živih barv ter pripadajočih junakov za pomoč pri dogodivščinah.
Kdor obožuje razne Disney junake se bo tako znašel ob presenetljivo širokem naboru znanih obrazov, s pomočjo katerih bo veselo preprečeval zlobne spletke tamkajšnjih zlobnežev, seveda pod glavno narativo o boju med svetlobo in temo. Obdana je tudi z valovi Brezsrčnežev, ker Kingdom Hearts pač ne moremo imeti brez bojevanja na vsakih par metrov, da si le malo pretegnemo prste po dolgem gobezdanju v razvlečenih cinematičnih sekvencah.
Kljub temu, da sicer nimam nič proti cinematičnim sekvencam na splošno, tu zaradi omenjenih problemov predstavljajo skorajda vse negativne aspekte in nikoli ne izpadejo izvrstne. A vse ostalo je ekstremno zabavno in uživansko se je podati nasproti vsaki novi dogodivščini brez vednosti, kaj bo s sabo prinesla.
Jaz bi imel pa to in to
Seveda se sprva Sora zaradi izgube velike večine sposobnosti igra togo in neodzivno. A s pridobivanjem znanja o raznih kombinacijah ter novimi ključ-rezili in posebnimi potezami pridobiš dostop do precejšnje variacije, kjer se vsak boj počuti sveže. Od združenih kombo potez za vsakega izmed so-junakov, pa do samostojnih ultra močnih ekstravagantnih pojav, kot je na primer piratska ladja, čajanka ali futurističen električen avtomobil, kjer se pogled prestavi v prvoosebno perspektivo s strelskimi mehanikami.
Tako se igra nahaja v zanimivem precepu. Ena najtežjih stvari, s katero se mora soočati, je zadovoljitev vseh vrst oboževalcev. Na eni strani imaš ljubitelje originalnih iger, ki so na nadaljevanje čakali tako dolgo, da počasi prehajajo v srednja leta. Istočasno imaš na drugi strani novince, ki poprej Kingdom Hearts niso igrali in se tako zmedeno znajdejo v kaosu vseh prejšnjih zgodb. Nenazadnje pa imaš tu še otroško publiko, ki so jim enostavno všeč žive barve in “oni risankasti tip”.
Tako ni nobeno čudo, da so se lotili s tem pristopom. Resda igra ni ravno prijazna do novincev, a po drugi strani vsebuje čisto funkcionalno tepeškanje, ki pa je z funkcionalne plati zgolj majhna nadgradnja napram prejšnjih delov.
Tudi vizualno je igra na novi konzoli prejela popolno prenovo in tokratne teksture ter modeli so dosti bolj živi, ostri in precizni. Kingdom Hearts III odlično uspe prikazati razlike med različnimi vizualnimi stili svetov, ki se uspešno zlijejo v kohezivno celoto. Od enostavnih svetov, kot so Svet Igrač pa do realističnega stila Piratov s Karibov, široka paleta raznolikih stilov in animacij kljub vsemu celostno predstavlja svojevrsten šarm. Tehnologija se je tekom zadnjega desetletja močno razvila in dandanes že komaj najdeš televizijo in zaslon, ki bi deloval pod resolucijo 1920×1080, kar se pozna tudi pri igrah, kjer se vse pomika proti 4K.
Zaključek
Pozitivno:
+ Šarmantna risankasta dogodivščina
+ Lepša podoba kot kadarkoli poprej
+ Konstanten razvoj in dobro vpeljane RPG mehanike
+ Raznoliki svetovi
Negativno:
– Deli z Gummi ladjo so bedni
– Zmedena zgodba
– Ob cinematičnih sekvencah včasih gre na bruhanje
