• Novice
  • Tech
  • Gaming
  • Recenzije
  • TOP
  • Novice
  • Tech
  • Gaming
  • Recenzije
  • TOP

Recenzija - Aggressors: Ancient Rome – Recenzija | Kaj ti bo Ave, če nisi Cezar

Recenzija - Aggressors: Ancient Rome – Recenzija | Kaj ti bo Ave, če nisi Cezar

Končna ocena

Kaj je to??? Imperator: Rome za neučakane?

Nekoč, že davno tega, se je nekemu strašanskemu veleumu na ozemlju današnje Italije zarekel blazni umotvor o nadvladi nad celotnim znanim svetom. Če že druga ne, je brihtnež poskrbel, da bomo v obdobju igričarji in filmoljubi uživali še dolgo tega, vzgojitelji in pedagogi pa bodo z njim mladini utrujali možgane. Ne vem sicer, kateri vzgojni mutaciji se lahko zahvalim za to, a kot velik ljubitelj antičnega Rima zastrižem z ušesi ob vsakem naslovu z obljubo podoživljanja edinega pravega uspeha naših zahodnih sosedov. Povsem naključno se je na mojem radarju tako znašel tudi Aggressors: Ancient Rome, neodvisen deviški naslov češkega studio Kubat Software, z definicijo spletne strani iz začetka internetne zgodovine.

Krivdo za moj interes nad naslovom nosi dejstvo, da sem ga spočetka zamenjal za nadvse zaželeno in nadpovprečno pričakovano strategijo Imperator: Rome, a kaj, ko sem ob podrobnem ogledu Steam strani s kančkom depresivnosti instantno opazil svojo zmoto. Brez Paradoxa, z ne-ujemajočim se datumom izida in par ostalimi odstopanji sem se pogreznil v oblak sramote ob spoznanju svoje prezgodnje bedačkostnosti, a po nekaj minutnem premisleku zgolj skomignil z rameni – če so me že “zrajcali”, pa gremo te do konca. Opazka, da ima roke zraven tudi priznan strateški založnik Slitherine Ltd., pa je zgolj smetana na torti sedaj povprečnih pričakovanj nad tem strateškim podvigom.


Razvojna ekipa: Kubat Software
Založnik: Slitherine Ltd.
Platforme: PC
Datum izida: 30.8.2018
Cena: 24.99€

Zvrst: Potezna strategija


Postati del zgodovine

Kaj naj rečem. Po polurnem pogrezanju v naslonjač sem hlastno pričel hvaliti svojo odločitev. Znašel sem se namreč v strateškem pol-klonu Civilization serije, kjer sem z mečem v eni in zvitkom v drugi roki lačno metal oči čez rodovitna ozemlja sovražnih sosedov.

Nič ni lepšega od gledanja postrojenih vrst nališpanih legionarjev, kako strumno korakajo proti liniji prestrašenih barbarov. Morda zgolj nadziranje njihovih trum iz ptičje perspektive, kjer z mirno roko in brihtno bučo damo vse od sebe za ugoditev vsemogočnemu Cezarju.

Prišel, videl, neslavno propadel.

Priznam svojo navado, da pri igrah tega tipa pričakujem tisti pristni “Civilization občutek”, kjer imaš na grbe natrpano nalogo razvoja izbrane nacije skozi anale zgodovine v cilju globalne dominacije. Aggressors: Ancient Rome ga premore… a ne v takisti obliki. Bolj kot na tehnološki razvoj skozi obdobja se namreč osredotoča na realizem in zgodovinsko preciznost, ker boj legionarjev proti tankom pač ne bi bil tak zanimiv.

Vsako potovanje se prične z enim korakom

Razvijalci strategij so nas do sedaj že lepo razvadili. Že pred začetkom igranja pričakujemo par nujnih zadevščin ki z nemalo sreče niso zaklenjene za goro mikro-transakcij. Na srečo naše razvade nas razvaja tudi ta igra.

Največ prilagoditvenih opcij nudi naključen zemljevid.

Začne se že pri mapi, kjer lahko izbiraš med vnaprej pripravljeno zgodovinsko Evropo, določenimi scenariji razvijalcev ali drugih igralcev ter naključno ustvarjenim kaotičnim zemljevidom. Po težki izbiri bojne površine si soočen s še težjo, kjer izbiraš med dvajsetimi zgodovinskimi nacijami, od bolj znanih, kot sta Kartagina in Rim, pa do nam bolj tujih, kot so Pergamsko kraljestvo , Iberijska plemena ali Pontos.

Igranje za Rimsko Republiko, Kartagino ali Ptolemejski imperij ti zraven da tudi opcijo uvajalnega načina v dveh oblikah, potemtakem gre za najboljšo izbiro za mlečnozobce. Če se namesto priučevanja kot eden teh greš delati gazdo se zna še prekmalu zgoditi, da boš naletel na hordo barbarov pred vrati, medtem, ko bo večina tvoje vojske zgolj nesrečno zavzdihnila in se jim pridružila.

Vse poti vodijo v Rim.

Ampak čakaj, to še ni vse! Preden tvoj prst ali katerikoli drug del zgornje okončine pristane na gumbu za pričetek moraš odločanja o še parih stvareh, ki lahko igro olajšajo ali otežijo. Vpliv morale, lojalnosti, zalog in še par drugih stvari, ki pripomorejo k stopnji mikro-menedžmenta in posledično težavnosti in celotni igralni izkušnji.

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu

Ko sem bil končno srečen nad nastavitvami me je igra pahnila za zgodovinski volan izbrane nacije, kjer sem od tega trenutka dalje predstavljal boga in batino.
Moj prvi cilj sedaj je bil skrb za zadovoljstvo prebivalstva, kar pa je bilo lažje reči, kot pa dejansko storiti.

Osrčje igre predstavljajo različne surovine, ki jih pridobivamo povečini preko trgovanja ali rudnikov. Lahko gradimo naselja, cesta, kovačije… skratka, vse, kar bi pričakovali.

Moj škorenj je najlepši.

Sprva me je sicer ob uvajalniku prešinilo, da se vse zdi nekoliko preveč enostavno in v navzkrižju z vsem, kar sem o igri prebral na Steam platformi. Vsi so trdili, da gre za dovršeno strateško izkušnjo, a vse, kar sem sam storil v prvi uri je bila osnovna diplomacija, gradnja par zgradb in jurišanje posameznih enot naokoli. A ne se bati, moje mnenje je kmalu doživelo 180 stopinjski zasuk.

Kot sem sčasoma ugotovil, imaš dejansko kar nekaj nadzora nad načinom nadzora, prav tako pa so v zmerni globini prisotne tudi vse osnovne značilnosti tovrstnih strategij, kot so diplomacija, politika, vojskovanje in ekonomija.

Tehnološko drevo je sicer malenkost premalo raztegnjeno za moj okus, a vseeno bolje to kot nič.

Čisto kul in dobro, a kaj, ko sem se vseeno soočil z istim problemom, ki sem ga opazil že pri marsikateri strategiji in me je nemalokrat prekmalu odvrnil od igranja. Čeprav je vse prisotno, je vsega toliko, da se poudarek preveč razporedi čez vse sisteme in tako noben nima toliko globine, kot bi si jo želel.

Sicer nekatere, kot je podrobnost vojskovanja z natančnim prikazom rezultatov ter vsemi posrednimi in neposrednimi dejavniki presežejo ostale naslove, a je variacija enot na zelo nizki ravni in čez pet različnih tipov nacij (Barbari, Rimljani, Kartažani…) ima vsaka nacija po zgolj šest enot, pa tudi razvoj in nadzor je manj razvejan, kot bi si želel.

Premalo in preveč obenem

A kljub vsemu si nisem mogel pomagati, da me ob igranju ne bi prežela morilska sla po zakolu izdajalcev, ki so mi par potez prej zarinili nož v hrbet. In to je to, kar igri uspe. Počuti se zelo naravna in po zaslugi… ne bi rekel ravno zgodovinske natančnosti… mogoče zgodovinske zanimivosti kar vleče k igranju.

Končni zaslon po vsakem spopadu je presenetljivo podroben in nudi vse podatke od dejavnikov, do padlih vojščakov in povzročene škode.

Nudi to, kar sta Total War: Rome in Total War: Rome 2 uspešno ustvarila že pred časom in to je občutek vodenja resnične zgodovinske nacije z vsemi težnjami in preprekami, katere pričakovano pridejo z vodenjem. In čeprav se osredotoča na drugo področje kot Total War in namesto masovnih bitk več poudarka da na taktično natančnost in diplomacijo, ji tega niti približno ne bom štel v slabo.

Želel bi zgolj več poudarka na raznolikosti enot in globljim tehnološkim drevesom, a vseeno bom vzel to, kar dobim. In to je zanimiva daljna sorodnica Civilization, ki ji definitivno privoščim obstanek.

Zaključek

Pozitivno:
+ Kar se tiče zgodovinske orientacije je z Rimom težko zgrešiti
+ Vse stvari, ki bi jih pričakoval od kompetentnega Civilization “klona”
+ Občutek vodenja nacije, ki ga je težko prekositi
+ Konstantna evolucija
+ Kar precej igralnih scenarijev izpod rok drugih igralcev

Negativno:
– Osredotočanje na eno obdobje vsekakor nudi manj opcij kot celotna zgodovina
– Vsa področja so tu, a kaj, ko je na nekaterih premalo poudarka
– Razvoj, enote in gradnja bi sploh potrebovale več variacije

Nekoč, že davno tega, se je nekemu strašanskemu veleumu na ozemlju današnje Italije zarekel blazni umotvor o nadvladi nad celotnim znanim svetom. Če že druga ne, je brihtnež poskrbel, da bomo v obdobju igričarji in filmoljubi uživali še dolgo tega, vzgojitelji in pedagogi pa bodo z njim mladini utrujali možgane. Ne vem sicer, kateri vzgojni mutaciji se lahko zahvalim za to, a kot velik ljubitelj antičnega Rima zastrižem z ušesi ob vsakem naslovu z obljubo podoživljanja edinega pravega uspeha naših zahodnih sosedov. Povsem naključno se je na mojem radarju tako znašel tudi Aggressors: Ancient Rome, neodvisen deviški naslov češkega studio Kubat Software, z definicijo spletne strani iz začetka internetne zgodovine.

Krivdo za moj interes nad naslovom nosi dejstvo, da sem ga spočetka zamenjal za nadvse zaželeno in nadpovprečno pričakovano strategijo Imperator: Rome, a kaj, ko sem ob podrobnem ogledu Steam strani s kančkom depresivnosti instantno opazil svojo zmoto. Brez Paradoxa, z ne-ujemajočim se datumom izida in par ostalimi odstopanji sem se pogreznil v oblak sramote ob spoznanju svoje prezgodnje bedačkostnosti, a po nekaj minutnem premisleku zgolj skomignil z rameni – če so me že “zrajcali”, pa gremo te do konca. Opazka, da ima roke zraven tudi priznan strateški založnik Slitherine Ltd., pa je zgolj smetana na torti sedaj povprečnih pričakovanj nad tem strateškim podvigom.


Razvojna ekipa: Kubat Software
Založnik: Slitherine Ltd.
Platforme: PC
Datum izida: 30.8.2018
Cena: 24.99€

Zvrst: Potezna strategija


Postati del zgodovine

Kaj naj rečem. Po polurnem pogrezanju v naslonjač sem hlastno pričel hvaliti svojo odločitev. Znašel sem se namreč v strateškem pol-klonu Civilization serije, kjer sem z mečem v eni in zvitkom v drugi roki lačno metal oči čez rodovitna ozemlja sovražnih sosedov.

Nič ni lepšega od gledanja postrojenih vrst nališpanih legionarjev, kako strumno korakajo proti liniji prestrašenih barbarov. Morda zgolj nadziranje njihovih trum iz ptičje perspektive, kjer z mirno roko in brihtno bučo damo vse od sebe za ugoditev vsemogočnemu Cezarju.

Prišel, videl, neslavno propadel.

Priznam svojo navado, da pri igrah tega tipa pričakujem tisti pristni “Civilization občutek”, kjer imaš na grbe natrpano nalogo razvoja izbrane nacije skozi anale zgodovine v cilju globalne dominacije. Aggressors: Ancient Rome ga premore… a ne v takisti obliki. Bolj kot na tehnološki razvoj skozi obdobja se namreč osredotoča na realizem in zgodovinsko preciznost, ker boj legionarjev proti tankom pač ne bi bil tak zanimiv.

Vsako potovanje se prične z enim korakom

Razvijalci strategij so nas do sedaj že lepo razvadili. Že pred začetkom igranja pričakujemo par nujnih zadevščin ki z nemalo sreče niso zaklenjene za goro mikro-transakcij. Na srečo naše razvade nas razvaja tudi ta igra.

Največ prilagoditvenih opcij nudi naključen zemljevid.

Začne se že pri mapi, kjer lahko izbiraš med vnaprej pripravljeno zgodovinsko Evropo, določenimi scenariji razvijalcev ali drugih igralcev ter naključno ustvarjenim kaotičnim zemljevidom. Po težki izbiri bojne površine si soočen s še težjo, kjer izbiraš med dvajsetimi zgodovinskimi nacijami, od bolj znanih, kot sta Kartagina in Rim, pa do nam bolj tujih, kot so Pergamsko kraljestvo , Iberijska plemena ali Pontos.

Igranje za Rimsko Republiko, Kartagino ali Ptolemejski imperij ti zraven da tudi opcijo uvajalnega načina v dveh oblikah, potemtakem gre za najboljšo izbiro za mlečnozobce. Če se namesto priučevanja kot eden teh greš delati gazdo se zna še prekmalu zgoditi, da boš naletel na hordo barbarov pred vrati, medtem, ko bo večina tvoje vojske zgolj nesrečno zavzdihnila in se jim pridružila.

Vse poti vodijo v Rim.

Ampak čakaj, to še ni vse! Preden tvoj prst ali katerikoli drug del zgornje okončine pristane na gumbu za pričetek moraš odločanja o še parih stvareh, ki lahko igro olajšajo ali otežijo. Vpliv morale, lojalnosti, zalog in še par drugih stvari, ki pripomorejo k stopnji mikro-menedžmenta in posledično težavnosti in celotni igralni izkušnji.

Rim ni bil zgrajen v enem dnevu

Ko sem bil končno srečen nad nastavitvami me je igra pahnila za zgodovinski volan izbrane nacije, kjer sem od tega trenutka dalje predstavljal boga in batino.
Moj prvi cilj sedaj je bil skrb za zadovoljstvo prebivalstva, kar pa je bilo lažje reči, kot pa dejansko storiti.

Osrčje igre predstavljajo različne surovine, ki jih pridobivamo povečini preko trgovanja ali rudnikov. Lahko gradimo naselja, cesta, kovačije… skratka, vse, kar bi pričakovali.

Moj škorenj je najlepši.

Sprva me je sicer ob uvajalniku prešinilo, da se vse zdi nekoliko preveč enostavno in v navzkrižju z vsem, kar sem o igri prebral na Steam platformi. Vsi so trdili, da gre za dovršeno strateško izkušnjo, a vse, kar sem sam storil v prvi uri je bila osnovna diplomacija, gradnja par zgradb in jurišanje posameznih enot naokoli. A ne se bati, moje mnenje je kmalu doživelo 180 stopinjski zasuk.

Kot sem sčasoma ugotovil, imaš dejansko kar nekaj nadzora nad načinom nadzora, prav tako pa so v zmerni globini prisotne tudi vse osnovne značilnosti tovrstnih strategij, kot so diplomacija, politika, vojskovanje in ekonomija.

Tehnološko drevo je sicer malenkost premalo raztegnjeno za moj okus, a vseeno bolje to kot nič.

Čisto kul in dobro, a kaj, ko sem se vseeno soočil z istim problemom, ki sem ga opazil že pri marsikateri strategiji in me je nemalokrat prekmalu odvrnil od igranja. Čeprav je vse prisotno, je vsega toliko, da se poudarek preveč razporedi čez vse sisteme in tako noben nima toliko globine, kot bi si jo želel.

Sicer nekatere, kot je podrobnost vojskovanja z natančnim prikazom rezultatov ter vsemi posrednimi in neposrednimi dejavniki presežejo ostale naslove, a je variacija enot na zelo nizki ravni in čez pet različnih tipov nacij (Barbari, Rimljani, Kartažani…) ima vsaka nacija po zgolj šest enot, pa tudi razvoj in nadzor je manj razvejan, kot bi si želel.

Premalo in preveč obenem

A kljub vsemu si nisem mogel pomagati, da me ob igranju ne bi prežela morilska sla po zakolu izdajalcev, ki so mi par potez prej zarinili nož v hrbet. In to je to, kar igri uspe. Počuti se zelo naravna in po zaslugi… ne bi rekel ravno zgodovinske natančnosti… mogoče zgodovinske zanimivosti kar vleče k igranju.

Končni zaslon po vsakem spopadu je presenetljivo podroben in nudi vse podatke od dejavnikov, do padlih vojščakov in povzročene škode.

Nudi to, kar sta Total War: Rome in Total War: Rome 2 uspešno ustvarila že pred časom in to je občutek vodenja resnične zgodovinske nacije z vsemi težnjami in preprekami, katere pričakovano pridejo z vodenjem. In čeprav se osredotoča na drugo področje kot Total War in namesto masovnih bitk več poudarka da na taktično natančnost in diplomacijo, ji tega niti približno ne bom štel v slabo.

Želel bi zgolj več poudarka na raznolikosti enot in globljim tehnološkim drevesom, a vseeno bom vzel to, kar dobim. In to je zanimiva daljna sorodnica Civilization, ki ji definitivno privoščim obstanek.

Zaključek

Pozitivno:
+ Kar se tiče zgodovinske orientacije je z Rimom težko zgrešiti
+ Vse stvari, ki bi jih pričakoval od kompetentnega Civilization “klona”
+ Občutek vodenja nacije, ki ga je težko prekositi
+ Konstantna evolucija
+ Kar precej igralnih scenarijev izpod rok drugih igralcev

Negativno:
– Osredotočanje na eno obdobje vsekakor nudi manj opcij kot celotna zgodovina
– Vsa področja so tu, a kaj, ko je na nekaterih premalo poudarka
– Razvoj, enote in gradnja bi sploh potrebovale več variacije

- Advertisement -
Ne bi rekel ravno, da boš z ljubeznijo do Rima ob igranjem Aggressors: Ancient Rome udaril mimo, bom pa rekel, da bi želel več globine na posameznih področjih. A kar se tiče Civilization klonov, gre za enega izmed najbolj kompetentnih na trgu.
Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.