Nov dražilnik za Doom: Annihilation je presneto zanič

Nov dražilnik za Doom: Annihilation je presneto zanič

Koliko iger je v zadnjem desetletju dobilo posiljene velikoplatenske sorojake? Bilo jih je vsaj ducat in na pamet mi najprej padejo Warcraft The Begining, Assasin’s Creed, Max Payne, BloodRayne Hitman, Hitman: Agent 47, Need for Speed, Resident Evil franšiza… , zlepa jih ne zmanjka. Skupna jim je ena stvar in to je, da zaradi povprečnosti hitro utonejo v neskončen vrtinec pozabe. Skorajda vsi poznamo legendarne igre, kot so Half Life 2, Gotic, Warcraft 3 in še bi lahko našteval, med tem, ko se filmskega prvenca Doom iz leta 2005 splomni le malokdo. Ni torej presenetljivo, da visokoleteče platenske adaptacije nikoli zares ne navdušijo, le kako bi? Ne moremo govoriti o naključju, ko v zadnjih 25 letih nismo dočakali nobenega resnično dobrega filma, posnetega po igrah. Iskreno povedano je tudi pot film-igre bolj klavrna, ampak pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Očitno bomo poslednji verniki, dočakali nov debakel, žaloigro, ki bi se ji posmehoval še Andrzej Barkowiak, režiser neposrečenega prvenca izpred 14. let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se dražilnika sramuje in se je od naslova distancirala celo Bethesda sama. Če ne kaj drugega, bomo gledalci lahko za dve uri priča uletelešenju pekla na zemlji, preden bomo polni opeklin zapuščali dvorano.

Kaj je lahko šlo tako neutrudno narobe?

Doom: Annihilation ustvarjajo v diverziji Universal Pictures Home Entertainment, ki sliši na ime Universal 1440 Entertainment. In če gre sodti po dražilniku bo edina zabavna stvar v filmu, ime delodajalcev stvaritelja. Koncept je sila preprost in viden neštetokrat, skupino marincev (space marines) odvržejo na planet, kjer morajo preiskati klic na pomoč. Seveda “povsem nepričakovano” naletijo le na trume demonskih pokvek, samoustoličenih okupatorjem ene izmed baz. Aplavz za inovativnost.

Za tekst je poskrbel Tony Giglio, avtor S.W.A.T: Under Siege, kjer se tokrat med zvezdniki ne bosta znašla Samuel L. Jackson in Colin Farrell, ampak se bomo morali zadovoljiti z neznanimi Amy Manson, Louis Mandylor, Hari Dhillon in Nino Bergman.

Ni presenetljivo, da se je film pojavil od nikoder, čeprav so o projektu razpredali vse od leta 2011. Filmu ne bi rad naredil krivice, preden ga jeseni v celoti pogledam, ampak če gre soditi po “vrhuncih” v dražilniku bo zadalj zgolj eno izmed številnih filmskih ran v že tako ranjen eksodus iger.

Kar 7300 palcev navzdol? Glede na videno upravičeno.

Deli novico

Koliko iger je v zadnjem desetletju dobilo posiljene velikoplatenske sorojake? Bilo jih je vsaj ducat in na pamet mi najprej padejo Warcraft The Begining, Assasin’s Creed, Max Payne, BloodRayne Hitman, Hitman: Agent 47, Need for Speed, Resident Evil franšiza… , zlepa jih ne zmanjka. Skupna jim je ena stvar in to je, da zaradi povprečnosti hitro utonejo v neskončen vrtinec pozabe. Skorajda vsi poznamo legendarne igre, kot so Half Life 2, Gotic, Warcraft 3 in še bi lahko našteval, med tem, ko se filmskega prvenca Doom iz leta 2005 splomni le malokdo. Ni torej presenetljivo, da visokoleteče platenske adaptacije nikoli zares ne navdušijo, le kako bi? Ne moremo govoriti o naključju, ko v zadnjih 25 letih nismo dočakali nobenega resnično dobrega filma, posnetega po igrah. Iskreno povedano je tudi pot film-igre bolj klavrna, ampak pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Očitno bomo poslednji verniki, dočakali nov debakel, žaloigro, ki bi se ji posmehoval še Andrzej Barkowiak, režiser neposrečenega prvenca izpred 14. let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se dražilnika sramuje in se je od naslova distancirala celo Bethesda sama. Če ne kaj drugega, bomo gledalci lahko za dve uri priča uletelešenju pekla na zemlji, preden bomo polni opeklin zapuščali dvorano.

Kaj je lahko šlo tako neutrudno narobe?

Doom: Annihilation ustvarjajo v diverziji Universal Pictures Home Entertainment, ki sliši na ime Universal 1440 Entertainment. In če gre sodti po dražilniku bo edina zabavna stvar v filmu, ime delodajalcev stvaritelja. Koncept je sila preprost in viden neštetokrat, skupino marincev (space marines) odvržejo na planet, kjer morajo preiskati klic na pomoč. Seveda “povsem nepričakovano” naletijo le na trume demonskih pokvek, samoustoličenih okupatorjem ene izmed baz. Aplavz za inovativnost.

Za tekst je poskrbel Tony Giglio, avtor S.W.A.T: Under Siege, kjer se tokrat med zvezdniki ne bosta znašla Samuel L. Jackson in Colin Farrell, ampak se bomo morali zadovoljiti z neznanimi Amy Manson, Louis Mandylor, Hari Dhillon in Nino Bergman.

Ni presenetljivo, da se je film pojavil od nikoder, čeprav so o projektu razpredali vse od leta 2011. Filmu ne bi rad naredil krivice, preden ga jeseni v celoti pogledam, ampak če gre soditi po “vrhuncih” v dražilniku bo zadalj zgolj eno izmed številnih filmskih ran v že tako ranjen eksodus iger.

Kar 7300 palcev navzdol? Glede na videno upravičeno.

Spisal

Davorin
Zagretež, ki že 5 let nestrpno pričakuje naznanitev novega Zaklinjača in se vsako jutro z večjo slo želi podati v futuristične okoliše Cyberpunka. Sicer ljubiteljski kolesar in navdušen tehnoljub, ki začuda prezira zgolj "pametne" mobilnike. Kontakt: [email protected]

Koliko iger je v zadnjem desetletju dobilo posiljene velikoplatenske sorojake? Bilo jih je vsaj ducat in na pamet mi najprej padejo Warcraft The Begining, Assasin’s Creed, Max Payne, BloodRayne Hitman, Hitman: Agent 47, Need for Speed, Resident Evil franšiza… , zlepa jih ne zmanjka. Skupna jim je ena stvar in to je, da zaradi povprečnosti hitro utonejo v neskončen vrtinec pozabe. Skorajda vsi poznamo legendarne igre, kot so Half Life 2, Gotic, Warcraft 3 in še bi lahko našteval, med tem, ko se filmskega prvenca Doom iz leta 2005 splomni le malokdo. Ni torej presenetljivo, da visokoleteče platenske adaptacije nikoli zares ne navdušijo, le kako bi? Ne moremo govoriti o naključju, ko v zadnjih 25 letih nismo dočakali nobenega resnično dobrega filma, posnetega po igrah. Iskreno povedano je tudi pot film-igre bolj klavrna, ampak pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Očitno bomo poslednji verniki, dočakali nov debakel, žaloigro, ki bi se ji posmehoval še Andrzej Barkowiak, režiser neposrečenega prvenca izpred 14. let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se dražilnika sramuje in se je od naslova distancirala celo Bethesda sama. Če ne kaj drugega, bomo gledalci lahko za dve uri priča uletelešenju pekla na zemlji, preden bomo polni opeklin zapuščali dvorano.

Kaj je lahko šlo tako neutrudno narobe?

Doom: Annihilation ustvarjajo v diverziji Universal Pictures Home Entertainment, ki sliši na ime Universal 1440 Entertainment. In če gre sodti po dražilniku bo edina zabavna stvar v filmu, ime delodajalcev stvaritelja. Koncept je sila preprost in viden neštetokrat, skupino marincev (space marines) odvržejo na planet, kjer morajo preiskati klic na pomoč. Seveda “povsem nepričakovano” naletijo le na trume demonskih pokvek, samoustoličenih okupatorjem ene izmed baz. Aplavz za inovativnost.

Za tekst je poskrbel Tony Giglio, avtor S.W.A.T: Under Siege, kjer se tokrat med zvezdniki ne bosta znašla Samuel L. Jackson in Colin Farrell, ampak se bomo morali zadovoljiti z neznanimi Amy Manson, Louis Mandylor, Hari Dhillon in Nino Bergman.

Ni presenetljivo, da se je film pojavil od nikoder, čeprav so o projektu razpredali vse od leta 2011. Filmu ne bi rad naredil krivice, preden ga jeseni v celoti pogledam, ampak če gre soditi po “vrhuncih” v dražilniku bo zadalj zgolj eno izmed številnih filmskih ran v že tako ranjen eksodus iger.

Kar 7300 palcev navzdol? Glede na videno upravičeno.

Koliko iger je v zadnjem desetletju dobilo posiljene velikoplatenske sorojake? Bilo jih je vsaj ducat in na pamet mi najprej padejo Warcraft The Begining, Assasin’s Creed, Max Payne, BloodRayne Hitman, Hitman: Agent 47, Need for Speed, Resident Evil franšiza… , zlepa jih ne zmanjka. Skupna jim je ena stvar in to je, da zaradi povprečnosti hitro utonejo v neskončen vrtinec pozabe. Skorajda vsi poznamo legendarne igre, kot so Half Life 2, Gotic, Warcraft 3 in še bi lahko našteval, med tem, ko se filmskega prvenca Doom iz leta 2005 splomni le malokdo. Ni torej presenetljivo, da visokoleteče platenske adaptacije nikoli zares ne navdušijo, le kako bi? Ne moremo govoriti o naključju, ko v zadnjih 25 letih nismo dočakali nobenega resnično dobrega filma, posnetega po igrah. Iskreno povedano je tudi pot film-igre bolj klavrna, ampak pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Očitno bomo poslednji verniki, dočakali nov debakel, žaloigro, ki bi se ji posmehoval še Andrzej Barkowiak, režiser neposrečenega prvenca izpred 14. let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se dražilnika sramuje in se je od naslova distancirala celo Bethesda sama. Če ne kaj drugega, bomo gledalci lahko za dve uri priča uletelešenju pekla na zemlji, preden bomo polni opeklin zapuščali dvorano.

Kaj je lahko šlo tako neutrudno narobe?

Doom: Annihilation ustvarjajo v diverziji Universal Pictures Home Entertainment, ki sliši na ime Universal 1440 Entertainment. In če gre sodti po dražilniku bo edina zabavna stvar v filmu, ime delodajalcev stvaritelja. Koncept je sila preprost in viden neštetokrat, skupino marincev (space marines) odvržejo na planet, kjer morajo preiskati klic na pomoč. Seveda “povsem nepričakovano” naletijo le na trume demonskih pokvek, samoustoličenih okupatorjem ene izmed baz. Aplavz za inovativnost.

Za tekst je poskrbel Tony Giglio, avtor S.W.A.T: Under Siege, kjer se tokrat med zvezdniki ne bosta znašla Samuel L. Jackson in Colin Farrell, ampak se bomo morali zadovoljiti z neznanimi Amy Manson, Louis Mandylor, Hari Dhillon in Nino Bergman.

Ni presenetljivo, da se je film pojavil od nikoder, čeprav so o projektu razpredali vse od leta 2011. Filmu ne bi rad naredil krivice, preden ga jeseni v celoti pogledam, ampak če gre soditi po “vrhuncih” v dražilniku bo zadalj zgolj eno izmed številnih filmskih ran v že tako ranjen eksodus iger.

Kar 7300 palcev navzdol? Glede na videno upravičeno.

Koliko iger je v zadnjem desetletju dobilo posiljene velikoplatenske sorojake? Bilo jih je vsaj ducat in na pamet mi najprej padejo Warcraft The Begining, Assasin’s Creed, Max Payne, BloodRayne Hitman, Hitman: Agent 47, Need for Speed, Resident Evil franšiza… , zlepa jih ne zmanjka. Skupna jim je ena stvar in to je, da zaradi povprečnosti hitro utonejo v neskončen vrtinec pozabe. Skorajda vsi poznamo legendarne igre, kot so Half Life 2, Gotic, Warcraft 3 in še bi lahko našteval, med tem, ko se filmskega prvenca Doom iz leta 2005 splomni le malokdo. Ni torej presenetljivo, da visokoleteče platenske adaptacije nikoli zares ne navdušijo, le kako bi? Ne moremo govoriti o naključju, ko v zadnjih 25 letih nismo dočakali nobenega resnično dobrega filma, posnetega po igrah. Iskreno povedano je tudi pot film-igre bolj klavrna, ampak pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Očitno bomo poslednji verniki, dočakali nov debakel, žaloigro, ki bi se ji posmehoval še Andrzej Barkowiak, režiser neposrečenega prvenca izpred 14. let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se dražilnika sramuje in se je od naslova distancirala celo Bethesda sama. Če ne kaj drugega, bomo gledalci lahko za dve uri priča uletelešenju pekla na zemlji, preden bomo polni opeklin zapuščali dvorano.

Kaj je lahko šlo tako neutrudno narobe?

Doom: Annihilation ustvarjajo v diverziji Universal Pictures Home Entertainment, ki sliši na ime Universal 1440 Entertainment. In če gre sodti po dražilniku bo edina zabavna stvar v filmu, ime delodajalcev stvaritelja. Koncept je sila preprost in viden neštetokrat, skupino marincev (space marines) odvržejo na planet, kjer morajo preiskati klic na pomoč. Seveda “povsem nepričakovano” naletijo le na trume demonskih pokvek, samoustoličenih okupatorjem ene izmed baz. Aplavz za inovativnost.

Za tekst je poskrbel Tony Giglio, avtor S.W.A.T: Under Siege, kjer se tokrat med zvezdniki ne bosta znašla Samuel L. Jackson in Colin Farrell, ampak se bomo morali zadovoljiti z neznanimi Amy Manson, Louis Mandylor, Hari Dhillon in Nino Bergman.

Ni presenetljivo, da se je film pojavil od nikoder, čeprav so o projektu razpredali vse od leta 2011. Filmu ne bi rad naredil krivice, preden ga jeseni v celoti pogledam, ampak če gre soditi po “vrhuncih” v dražilniku bo zadalj zgolj eno izmed številnih filmskih ran v že tako ranjen eksodus iger.

Kar 7300 palcev navzdol? Glede na videno upravičeno.

Spisal

Davorin
Zagretež, ki že 5 let nestrpno pričakuje naznanitev novega Zaklinjača in se vsako jutro z večjo slo želi podati v futuristične okoliše Cyberpunka. Sicer ljubiteljski kolesar in navdušen tehnoljub, ki začuda prezira zgolj "pametne" mobilnike. Kontakt: [email protected]

Deli novico

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.